26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo odvetniki dr. B. B., C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 26. februarja. 2002 sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 398/98 z dne 26. 5. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 110/98 z dne 20. 5. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 375/96 z dne 25. 11. 1997 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Pritožnica mora na podlagi izpodbijanih sodb izprazniti stanovanje. V najemni pogodbi, ki jo je za to stanovanje sklenil v skladu s Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) prejšnji imetnik stanovanjske pravice, namreč ni bila omenjena kot oseba, ki bo stanovanje uporabljala skupaj z njim. Njenih zatrjevanj, da je z njim (kmalu po sklenitvi pogodbe o najemu je umrl) že v času veljavnosti prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR) več kot dve leti živela v ekonomski skupnosti in tako pridobila pravni položaj uporabnika, sodišča niso upoštevala in so to obrazložila s stališčem, da za sporno stanovanje ne pridejo več v poštev določbe ZSR, odkar je glede njega sklenjena najemna pogodba po SZ.

2.Pritožnica meni, da so z izpodbijanimi sodbami kršena načela zakonitosti, načela pravne države, načelo zaupanja v pravo in načelo socialne države, pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlaga, naj jih Ustavno sodišče zato razveljavi.

3.Ustavno pritožbo je mogoče vložiti samo, če pritožnik meni, da je kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Zato je ni mogoče utemeljevati s trditvami o kršenju ustavnih načel.

4.Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se v obravnavanem primeru konkretizira v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj naj bi kršitev človekove pravice nastala s pravnomočno sodno odločbo oziroma odločbo o reviziji zoper njo.

5.Trditev o taki kršitvi pa pritožnica utemeljuje le s ponavljanjem svojih pravnih stališč v pravdni zadevi, ki so jih sodišča obrazloženo zavrnila. Toda ustavna pritožba ni še eno redno sredstvo znotraj pravdnega postopka in zato tudi ne priložnost za presojanje, ali so sodišča v izpodbijanih odločitvah v materialnopravnem in procesnopravnem pogledu ravnala prav. V postopku z ustavno pritožbo lahko Ustavno sodišče presoja le, ali ni bila prizadeti pravdni stranki kršena človekova pravica, kadar to zatrjuje in utemeljuje. Napačna uporaba materialnega prava bi lahko pomenila kršitev človekove pravice le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali pa bi bila odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno.

6.Za tako kršitev očitno ne gre: pritožnica ne navaja, v čem naj bi bila in kako bi jo sodišča zagrešila, Ustavno sodišče pa je v izpodbijanih sodbah tudi ne najde. Zato pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

7.Pritožnica je hkrati dala pobudo za presojo ustavnosti tretjega odstavka 147. člena SZ. Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo (sklep št. U-I-265/01 z dne 19. 12. 2001).

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude