Jedro

Spor, v katerem zahteva tožnik ugotovitev lastninske pravice in vpis v zemljiško knjigo, je civilnopravni spor, za katerega je pristojno sodišče, čeprav sta toženi stranki država in občina, tožnik pa svoj zahtevek utemeljuje tudi s trditvami, da so upravne odločbe o nacionalizaciji spornih nepremičnin absolutno nične, neobstoječe. Vprašanje obstoja in vezanosti na te upravne odločbe predstavlja tu le predhodno vprašanje, kdo je lastnik spornih nepremičnin, ni pa to razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da v zadevi ni sodne pristojnosti. Tožbeni zahtevek je namreč po svoji vsebini zahtevek za denacionalizacijo, o takih zahtevkih pa odloča sodišče samo tedaj, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla. Razen tega je bilo v konkretnem primeru že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom upravnega organa o obstoju pogojev za nacionalizacijo. Ponovna presoja sodišča v civilnem sporu o neobstoju istih pogojev za nacionalizacijo je zato pravno nedopustna (za nameček je sodišče tudi vezano na pravnomočno odločbo upravnega organa).

Zoper ta sklep se je tožnik pritožil, pritožbeno sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep pritožbenega sodišča vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče pristojno odločati o tem, ali je do prenehanja lastništva na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - ZNZGP) sploh prišlo. Glede tega se je že izreklo vrhovno sodišče, saj zakon ne določa, da bi upravni organ presojal, ali so izpolnjeni pogoji za prenos lastništva na podlagi ZNZGP. Sodišči prve in druge stopnje zato tudi nista pojasnili, kateri zakon je določil upravno pristojnost. Sodišče je torej pristojno za odločanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izgubo lastništva na podlagi samega zakona ter ali obstaja pravni naslov, na podlagi katerega naj bi tožnikovo premoženje prešlo v državno last. Stališče, da je tožbeni zahtevek podoben zahtevku za denacionalizacijo, je arbitrarno in v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli. Ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za nacionalizacijo, upravna odločba nima nobenih pravnih posledic, čeprav je zemljiškoknjižno realizirana.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Primer, kot je ta, je vrhovno sodišče že obravnavalo. Gre za zadevo II Ips 516/2000, katere elementi konkretnega dejanskega stanu so v bistvenem enaki: tožnik je zatrjeval, da je bil lastnik spornih parcel, ki so bile nacionalizirane z upravno odločbo, čeprav za tak prehod premoženja ni bilo podlage v ZNZGP; ker upravna odločba ni take narave, da bi lahko povzročila prenehanje lastninske pravice, tožnik meni, da je še vedno lastnik teh parcel. Vendar je med obema zadevama tudi pomembna razlika. V zadevi II Ips 516/2000 se je tožbeni predlog glasil na ugotovitev, "da z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij dne 5.10.1972 ni prišlo do prenosa lastninske pravice na parcelah št... k.o. ... v družbeno lastnino in da je zato tožnik lastnik zgoraj navedenih parcel". V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek tipično lastninski: tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice in vpis v zemljiško knjigo. Tudi v podlagi zahtevka izrazito prevladujejo civilnopravni elementi. Tožnik namreč negira obstoj upravnih odločb. Meni, da nimajo nikakršnih pravnih učinkov ter da jih mora sodišče enostavno prezreti. Po njegovem naj bi prišlo do vknjižbe brez podlage in zagovarja stališče, da do spremembe lastništva na podlagi ZNZGP ni prišlo, niti ni moglo priti in da je zato še vedno lastnik. Skratka, po njegovem upravne odločbe niso take narave, da bi lahko povzročile spremembo lastništva v državno oziroma družbeno (prim. drugi odstavek pod 3 tožbe). Ker so na eni strani tožnik, na drugi strani pa toženi stranki v sporu o lastninski pravici prirejeni pravni subjekti (toženi stranki tu ne nastopata s pozicije oblasti, pač pa kot /domnevni/ nosilki lastninske /torej civilne/ pravice), je treba spor opredeliti kot civilnopraven, ki spada v sodno jurisdikcijo. Dejstvo, da v nekem pravnem razmerju sodeluje oseba javnega prava, samo po sebi takemu razmerju ne more odvzeti civilnopravni značaj.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo pomen upravnih odločb (ki so bile podlaga za vpis v zemljiško knjigo) in vezanost na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku. Res je, da je pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.). Vendar vprašanje obstoja in vezanosti na upravne odločbe o nacionalizaciji spornih nepremičnin predstavlja v tem sporu le predhodno vprašanje lastništva, ni pa to razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije. Vprašanje učinkov upravnih odločb tu ni končno, pač pa predhodno vprašanje. Končno vprašanje, oziroma zahtevana vsebina odločitve je odločitev o tožbenem zahtevku, ki je tipično lastninski: tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice in vpis v zemljiško knjigo. Upravnih odločb ne izpodbija - nasprotno - trdi, da pravno sploh ne obstajajo.

Napačno je tudi stališče, da "je zahtevek, upoštevaje tožbene navedbe, oblikovan tako, da je še najbolj podoben zahtevku za denacionalizacijo" (za katerega bi bila predvidena upravna pristojnost). Zahtevek za denacionalizacijo temelji namreč na trditvah o nacionalizaciji, torej o obstoju in veljavnosti odločbe o nacionalizaciji (ni denacionalizacije brez nacionalizacije), tu pa tožnik trdi ravno narobe, da nacionalizacije sploh ni bilo (ker so nacionalizacijske odločbe absolutno nične, neobstoječe).

Ker torej spada zadeva v sodno jurisdikcijo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov (meritoren) postopek.