Jedro

Pritožba očita nezakonitost sklepa z dne 14. 4. 2020, ker je bil izdan na podlagi 53. člena ZJU, kar naj bi predstavljalo neustrezno pravno podlago, saj je šlo za enostransko izdani sklep, ne pa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (na podlagi pravnomočne sodbe mu namreč delovno razmerje ni prenehalo). Očitek ni utemeljen. ZJU izrecno ne ureja načina reintegracije delavca nazaj na delo v primeru, kot je obravnavani. Delovno mesto, za katero je tožnik imel neposredno pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v času izvršitve pravnomočne sodbe ni več obstajalo. Toženka je zato utemeljeno pristopila k izvršitvi reintegracije na način, da mu je najprej ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ker pa je to odklonil, mu je izdala sklep, ki ga je mogoče smiselno opreti na četrti odstavek 53. člena ZJU.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki prisojeni znesek stroškov postopka zniža na 1.345,26 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembi tožbe (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odpravo 1., 2., 3. in 11. odstavka sklepa toženke z dne 14. 4. 2020, odpravo sklepa z dne 21. 5. 2020, poziv tožnika nazaj na delovno mesto samostojni policijski inšpektor v Sektorju A. pri Policijski upravi B., šifra delovnega mesta 70439 in za plačilo stroškov predpravdnega postopka (II. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.481,61 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da ni bil reintegriran na enako delovno mesto, kot ga je zasedal pred nezakonito odpovedjo. Reintegriran bi moral biti na delovno mesto s šifro 70439. Sodišče je odločilo v nasprotju z listinami, razlogi sodbe pa so nejasni, v nasprotju med seboj in z izrekom, saj je toženka sama navedla, da bi tožnik, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, zasedal delovno mesto s šifro 70439. Brezpredmetno je, če C. C. za potrebe reintegracije tožnika ni soglašal s premestitvijo na drugo delovno mesto. Toženka je C. C. trajno razporedila na to delovno mesto le nekaj dni potem, ko je prejela v prvem sojenju izdano prvostopenjsko sodbo o nezakoniti odpovedi tožniku. Sodišče ni upoštevalo, da so tožniku na delovnem mestu 70440 odrejene povsem drugačne naloge, kot jih je opravljal pred odpovedjo. Tudi z vidika opisa delovnih mest naloge na delovnem mestu 70440 niso enake nalogam delovnega mesta s šifro 70439, delovno mesto 70440 pa je tudi uvrščeno v nižji izhodiščni plačni razred. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti glede pavšalne ugotovitve, da naj bi priče potrdile, da tožnik opravlja enakovredno delo, kot ga je prej. Prav tako je ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem se nanaša na odločbo z dne 24. 3. 2020. Sodišče je odločitev napačno oprlo na 91. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Sklep z dne 14. 4. 2020 je nezakonit tudi zato, ker je bil neutemeljeno izdan na podlagi 53. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Sodišče je toženki neutemeljeno priznalo stroške treh pripravljalnih vlog. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba neustrezno obrazložena (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje vse odločilne pravne in dejanske razloge, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila s pravnomočno sodno odločbo (I Pd 668/2019 z dne 2. 10. 2019 v zvezi s Pdp 765/2019 z dne 19. 12. 20191) ugotovljena nezakonitost tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2017, zato ga je bila toženka dolžna „pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.“ Ker ponujenih pogodb o zaposlitvi ni podpisal, ga je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 4. 2020 (v zvezi s sklepom o zavrnitvi pritožbe z dne 21. 5. 2020) reintegrirala na delovno mesto samostojni policijski inšpektor, šifra delovnega mesta 70440, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava B. (PU B.), Sektor A. (S A.), Oddelek D., v uradniškem nazivu samostojni policijski inšpektor I. 8. Pritožba zmotno očita, da tožnik ni bil reintegriran na enako delovno mesto, kot ga je zasedal pred nezakonito odpovedjo. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, je bil pred odpovedjo na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa z dne 6. 9. 2016 zaposlen na delovnem mestu policijski inšpektor, šifra delovnega mesta 60425, v Policiji, PU B., S A., v uradniškem nazivu policijski inšpektor I. Ker je bilo to delovno mesto s spremembo sistemizacije z dne 1. 10. 2017 ukinjeno, reintegracija nanj ni mogoča, kar smiselno potrjuje določba prvega odstavka 55. člena ZJU, ki dopušča sklenitev delovnega razmerja za delovno mesto, ki je določeno v sistemizaciji.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik moral biti reintegriran na delovno mesto s šifro 70439. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da se je izrek pravnomočne sodbe glasil na poziv na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sklenjeni pred odpovedjo) in ne na konkretno delovno mesto, zato sodišče toženki niti ne more naložiti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za točno določeno delovno mesto. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotavljalo, ali je toženka s sklepom z dne 14. 4. 2020 tožnika reintegrirala na ustrezno delovno mesto, t. j. takšno, za katero so pogoji enaki kot v pogodbi o zaposlitvi, ki je imel sklenjeno pred odpovedjo. Pritožba zmotno očita, da je oprlo odločitev na 91. člen ZDR-1, čeprav odpoved s ponudbo nove pogodbe ni bila predmet tega spora. Izpodbijana sodba ne temelji na presoji uporabe tega instituta. Sodišče prve stopnje se je le pri ugotavljanju ustreznosti tožnikove reintegracije pravilno smiselno oprlo na definicijo tega pojma, kot je določena v petem odstavku 91. člena ZDR-1 in na definicijo pojma ustreznega delovnega mesta iz drugega odstavka 147. člena ZJU.

10. Pritožba zmotno očita, da je sodišče odločilo v nasprotju z listinami ter da so razlogi sodbe nejasni, v nasprotju med seboj in z izrekom; pri tem izpostavlja navedbo toženke, da bi tožnik, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, zasedal delovno mesto s šifro 70439. Iz izpodbijane sodbe resda izhaja, da je toženka z isto spremembo sistemizacije, s katero je ukinila delovno mesto 60425, sistemizirala delovno mesto s šifro 60453, slednje pa je bilo s spremembo sistemizacije v letu 2018 spremenjeno glede šifre (iz 60453 v 70439) in glede naziva (iz policijski inšpektor v samostojni policijski inšpektor). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je imela toženka na delovnem mestu 70439 potrebo po dveh delavcih, pri čemer sta bili v času reintegracije tožnika obe mesti zapolnjeni. Pritožba zmotno navaja, da je brezpredmetno, če C. C. (t. j. eden od delavcev na delovnem mestu 70439, za katerega pritožba meni, da zaseda tožniku pripadajoče delovno mesto) za potrebe reintegracije tožnika ni soglašal s premestitvijo na drugo delovno mesto. Kot je bilo namreč že obrazloženo, sodišče toženki v tem sporu niti ni bilo dolžno naložiti sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom oziroma poziva nazaj na delo za točno določeno delovno mesto (70439). Pritožba nadalje izpostavlja, da je toženka trajno razporedila C. C. na to delovno mesto 15. 10. 2018, kar je le nekaj dni potem, ko je prejela v prvem sojenju izdano prvostopenjsko sodbo o nezakoniti odpovedi tožniku (24. 9. 2018), pa čeprav je dne 23. 8. 2018 izdala odločbo, na podlagi katere naj bi bil C. C. na tem delovnem mestu le začasno, do 18. 3. 2019. Neutemeljeno navaja, da je brez podlage prvostopenjski zaključek, da razlog za trajno zaposlitev C. C. na tem delovnem mestu ni bila seznanitev toženke s citirano prvostopenjsko sodbo. Okoliščine za drugačen zaključek iz izvedenega dokaznega postopka niti niso izhajale. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženka razloga za trajno zasedbo delovnega mesta 70439 s strani C. C. ni navedla, saj je trdila, da je z zasedbo tega delovnega mesta zasledovala namen nemotenega izvajanja delovnega procesa (takšna je tudi izpoved E. E. in F. F.).

11. Iz pritožbenih navedb izhaja, da so tožniku na delovnem mestu 70440 odrejene povsem drugačne naloge, kot jih je opravljal pred odpovedjo, ko je delal na področju cestnega prometa; sodišču očita neupoštevanje dejstva, da naloge s tega področja opravlja javni uslužbenec na delovnem mestu 70439, kar sta potrdila E. E. in F. F.. S temi navedbami se pritožba neuspešno zavzema za nezakonitost sklepa z dne 14. 4. 2020. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da noben od vpogledanih opisov delovnih mest (60425, 60453, 70439, 70440) nima določeno, da zaposleni na njem opravlja dela inšpektorja za področje cestnega prometa. Pritožbeno vztrajanje, da bi tožnik moral po reintegraciji še vedno opravljati delo na področju cestnega prometa tako kot ga je pred nezakonito odpovedjo, zato nima podlage ne v pogodbi o zaposlitvi (oziroma sklepu z dne 6. 9. 2016), toženkinih sistemizacijah, zakonskih predpisih ali v izreku pravnomočne sodne odločbe o nezakoniti odpovedi. Sicer pa iz prvostopenjske sodbe izhaja, da tožnik (ki je bil vrnjen v isti sektor, vendar na oddelek, na katerem prej ni bil), tudi po reintegraciji v manjšem obsegu opravlja naloge s področja prometa.

12. Pritožba očita, da tudi z vidika opisa delovnih mest naloge na delovnem mestu 70440 niso enake nalogam delovnega mesta s šifro 70439. Očitek, ki tudi sicer ni podrobneje konkretiziran, ni utemeljen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se delovno mesto 70440 in 60425, ki ga je tožnik zasedal ob odpovedi, ujemata v kar 14 alinejah. Razlika je v tem, da delovno mesto 70440 (pa tudi 70439, za katerega se neuspešno zavzema tožnik) nima naloge vodenje zahtevnejših del in opravljanje zahtevnih nalog z delovnega področja in izvajanje nadzora, a je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik tega niti ni izpostavil za sporno. Nadaljnja razlika je v tem, da opis nalog delovnega mesta 60425 ne vsebuje naloge opravljanje nalog prekrškovnega organa v skladu s predpisi, ki jo vsebuje delovno mesto 70440 (pa tudi 70439), vendar je tožnik že na delovnem mestu 60425 ne glede na opis vodil prekrškovne zadeve. Glede na navedeno je tudi z vidika opisov delovnih mest tožnik reintegriran na delovno mesto, ki ga je upoštevajoč spremembe sistemizacije šteti za ustrezajočega pogojem iz pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da se glede na opis vsa delovna mesta ujemajo v posebnostih delovnega mesta, v zahtevi po obveznem usposabljanju za imenovanje v naziv in izpitu za izvajanje policijskih pooblastil, za vsa se zahteva enaka izobrazba, na vseh je predvideno napredovanje za največ deset plačnih razredov, kraj opravljanja dela je enak, tožnik delo opravlja v S A., tako kot ga je prej.

13. Prvostopenjski ugotovitvi, da tožnika na delovnem mestu 70440 ni mogoče razporediti na terenske naloge, ker v štiriurnem delovnem času take naloge ni mogoče opraviti, pritožba očita, da v času izdaje izpodbijanih sklepov toženka ni vedela, da bo v prihodnosti delal s krajšim delovnim časom. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik na delovnem mestu 70440 ne opravlja terenskega dela zato, ker dela s krajšim delovnim časom zaradi bolniškega staleža, torej gre za okoliščino trenutne narave, ki za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti odločilnega pomena.

14. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na ugotovitev sodišča, da je delovno mesto 70440 uvrščeno v 31. izhodiščni plačni razred, delovno mesto 70439 pa v 32.2, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je že navedlo v zvezi z neutemeljenim zavzemanjem tožnika za reintegracijo na delovno mesto 70439. Sodišče prve stopnje je z vidika upoštevanja pogojev iz pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da je na podlagi reintegracije uvrščen v višji plačni razred (izhodiščni plačni razred za delovno mesto 70440 je višji kot je bil določen za delovno mesto 60425). Tudi sicer pa tožnik sklepa z dne 14. 4. 2020 ne izpodbija v delu, ki se nanaša na uvrstitev v plačni razred.

15. Po pritožbenem očitku se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti zaradi pavšalne ugotovitve sodišča, da naj bi priče potrdile, da gre za enakovredno delo, kot ga je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi pred nezakonito odpovedjo. Očitek ni utemeljen. Npr. F. F. je izrecno izpovedal, da gre za enakovredno delo. Sicer pa že pritožba sama pravilno navaja, da je vprašanje, ali tožnik po reintegraciji opravlja delo, ustrezno pogojem iz pogodbe o zaposlitvi, predvsem pravno vprašanje, o katerem je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo na podlagi obširne dokazne ocene listin in povzetih izpovedi tožnika in prič.

16. Zmoten je pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanaša na odločbo z dne 24. 3. 2020, ne da preizkusiti. Iz obrazložitve je mogoče razbrati, v čem je sodišče to odločbo štelo kot pomembno. To je bilo očitno jasno tudi tožniku, saj v pritožbi utemeljeno navaja, da njegovo neuveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo z dne 24. 3. 2020 ne pomeni privolitve za izdajo sklepa z dne 14. 4. 2020, kot je očitno to menilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve odločbe z dne 24. 3. 2020 res izhaja, da je bila izdana zaradi realizacije reintegracije po pravnomočni sodni odločbi (oziroma upoštevanja spremenjenih sistemizacij toženke), vendar pa se izrek odločbe glasi le na imenovanje tožnika v uradniški naziv samostojni policijski inšpektor I. Pritožba pravilno navaja, da bi bila odločba o umestitvi tožnika v nov naziv potrebna v vsakem primeru, tako za delovno mesto 70439, za katero se zavzema v tem sporu, kot za delovno mesto 70440, na katero je bil reintegriran. Okoliščina, da se zoper odločbo z dne 24. 3. 2020 ni pritožil, zato ne pomeni, da je soglašal s konkretnim delovnim mestom, saj to niti ni bilo predmet izreka te odločbe. Kljub navedenemu pa drugačna prvostopenjska presoja ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je ta pravilna že zaradi razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo predhodno.

17. Pritožba očita nezakonitost sklepa z dne 14. 4. 2020, ker je bil izdan na podlagi 53. člena ZJU, kar naj bi predstavljalo neustrezno pravno podlago, saj je šlo za enostransko izdani sklep, ne pa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (na podlagi pravnomočne sodbe mu namreč delovno razmerje ni prenehalo). Očitek ni utemeljen. ZJU izrecno ne ureja načina reintegracije delavca nazaj na delo v primeru, kot je obravnavani. Kot je bilo že obrazloženo, delovno mesto, za katero je tožnik imel neposredno pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (60425), v času izvršitve pravnomočne sodbe ni več obstajalo. Toženka je zato utemeljeno pristopila k izvršitvi reintegracije na način, da mu je najprej ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ker pa je to odklonil, mu je izdala sklep, ki ga je mogoče smiselno opreti na četrti odstavek 53. člena ZJU.

18. Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da so tožniku z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča kršene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena URS. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je toženka reintegrirala tožnika na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, katero je imel sklenjeno pred nezakonito podano odpovedjo. Ni šlo za nezakonito premestitev iz 147. člena ZJU, kot meni pritožba. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnjen.

19. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi glede odločitve o glavni stvari niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

20. Pritožba izpodbija tudi stroškovni del odločitve in navaja, da je sodišče toženki neutemeljeno priznalo stroške treh pripravljalnih vlog, saj bi lahko navedbe iz njih podala v odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do povračila stroškov za prvo pripravljalno vlogo (225 točk) ni upravičena. Med vloženim odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo toženke ni tožnik vložil nobene vloge, do katere bi se toženka imela pravico opredeliti. S prvo pripravljalno vlogo se je dodatno opredelila do tožbenih navedb, to pa bi lahko storila že v odgovoru na tožbo. V preostalih dveh pripravljalnih vlogah se je opredelila do navedb v predhodno vloženih vlogah tožnika, zato ji je sodišče zanju pravilno priznalo povrnitev stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na prvi stopnji odmerjene stroške toženke znižalo za 225 točk in pripadajoče materialne stroške, kar pomeni, da ji pripada povračilo 1.345,26 EUR. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je pripadajoče stroške znižalo na navedeni znesek.

21. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Tožnik je s pritožbo uspel le glede sorazmerno majhnega dela stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP), toženkin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V prvem sojenju izdana sodba I Pd 1944/2017 z dne 18. 9. 2018 je bila delno razveljavljena s Pdp 972/2018 z dne 16. 5. 2019 in zadeva vrnjena v novo sojenje. 2 V spis vložena sprememba sistemizacije z dne 1. 1. 2019 je sicer za obe delovni mesti (70439, 70440) določila 32. izhodiščni plačni razred, ki je določen tudi v opisih obeh delovnih mest z dne 12. 3. 2021.