Jedro

Sklep Mandatno-volilne komisije DZ ni posamični akt, s katerim organ posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika in zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V skladu z določbami ZKP lahko dovoljenje za odvzem imunitete sodniku zahteva od državnega zbora državni tožilec, sodišče pa zahteva dovoljenje za začetek kazenskega postopka v primerih, ko državni tožilec ne vodi kazenskega pregona (63. člen ZKP). Zato je na podlagi zahteve Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije Državni zbor mogel izdati izpodbijani sklep.

Izrek

Tožba zoper sklep Mandatno – volilne komisije Državnega zbora Republike Slovenije št. 700-02/11-6/5 z dne 27. 1. 2011 se zavrže. Tožba zoper sklep Državnega zbora Republike Slovenije št. 700-02/11-0006/8 z dne 1. 2. 2011 se zavrne.

Predloga za odložitev izvršitve sklepa Mandatno - volilne komisije Državnega zbora Republike Slovenije št. 700-02/11-6/5 z dne 27. 1. 2011 in sklepa Državnega zbora Republike Slovenije št. 700-02/11-0006/8 z dne 1. 2. 2011 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, ter za izdajo začasne odredbe, da se tožnika, ki je priprt, takoj izpusti na prostost, se zavržeta.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

S tožbo tožnik izpodbija sklep Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 2. 2011, s katerim je Državni zbor na podlagi 2. odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije ter 99. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) v zvezi z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva opr. št. Tpp-S-I-30/2010 z dne 26. 1. 2011 za odločanje o dovoljenju za odreditev pripora in za začetek kazenskega postopka zoper tožnika kot sodnika Okrožnega sodišča v A. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. in 2. odstavku 261. člena Kazenskega zakona (KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 odločil, da ne prizna imunitete tožniku kot sodniku Okrožnega sodišča v A. ter dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka. S tožbo izpodbija tudi sklep Mandatno – volilne komisije Državnega zbora z dne 27. 1. 2011, s katerim ta predlaga Državnemu zboru, da sprejme sklep, da Državni zbor na podlagi 2. odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije ter 99. člena ZSS v zvezi z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva opr. št. Tpp-S-I-30/10 z dne 26. 1. 2011 za odločanje o dovoljenju za odreditev pripora in za začetek kazenskega postopka zoper tožnika kot sodnika Okrožnega sodišča v A. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. in 2. odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, ne prizna imunitete tožniku kot sodniku Okrožnega sodišča v A. ter dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka. Tožbo vlaga iz razlogov ničnosti, napačne uporabe materialnega predpisa, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se izpodbijana akta nanašata neposredno na tožnika, in da neposredno posegata v njegove pravice in pravne koristi – z izpodbijanim sklepom Državnega zbora se tožniku odvzema sodniška imuniteta ter daje dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka, z izpodbijanim sklepom Mandatno - volilne komisije pa se predlaga, da se tožniku odvzame sodniška imuniteta ter da dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper tožnika. Z izpodbijanima aktoma, zoper katera ni dopustno nobeno drugo pravno sredstvo, se neposredno posega v ustavne pravice tožnika, s tem je izkazan pravni interes tožnika za to tožbo. Iz izpodbijanega sklepa Državnega zbora izhaja, da je ta odločal na podlagi 214. v zvezi s 207. členom Poslovnika Državnega zbora (PoDZ-1) o zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva z dne 26. 1. 2011 ter po predhodnem predlogu Mandatno - volilne komisije (po 2. odstavku 206. člena PoDZ-1). Državni zbor je odločal na napačni pravni podlagi, saj se 207. člena PoDZ-1 ne more uporabiti za konkretni primer. Že iz tega razloga je njegov sklep ničen ali vsaj nezakonit. Navedeno pomeni nepravilno uporabo materialnega predpisa in bistveno kršitev pravil postopka. Namreč v konkretnem primeru ne gre za imuniteto poslanca, temveč za imuniteto sodnika po 134. členu Ustave in v zvezi s tem 212. člen PoDZ-1 določa, da državni zbor odloči o dovoljenju, da se sodnik pripre in zoper njega začne kazenski postopek na zahtevo pristojnega organa. Kakor izhaja iz obeh izpodbijanih sklepov, je v konkretnem primeru Državnemu zboru podalo zahtevo Vrhovno državno tožilstvo RS, ki pa za to ni pristojno. Skladno z 99. členom ZSS je namreč le sodišče tisto, ki lahko zahteva od državnega zbora dovoljenje, da se sodnika pripre oziroma zoper sodnika začne kazenski postopek; o tem, da je sodišče zahtevo vložilo, pa mora sodišče obvestiti tudi sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje. V konkretnem primeru sodišče tega ni storilo, ni zahtevalo dovoljenja od Državnega zbora, temveč je to zahteval državni tožilec mimo sodišča, čeprav sme in mora to opraviti le sodišče. Glede na določila PoDZ-1 pa je v nasprotju s predpisi tudi izpodbijani sklep Mandatno - volilne komisije. Mandatno - volilna komisija je v podlago sklepu navedla le 214. člen PoDZ-1. Vendar pa lahko Mandatno - volilna komisija skladno s 206. členom PoDZ-1 preuči le zahtevo, ki jo pridobi od predsednika državnega zbora, torej le zahtevo, ki jo poda pristojni državni organ, kar pa je glede na dejstvo, da gre v konkretnem primeru za sodnika in ne poslanca, skladno z 99. členom ZSS le sodišče, ne pa državno tožilstvo, kakor v konkretnem primeru. Glede na to sta izpodbijana sklepa nična, saj sta bila sprejeta brez zahteve upravičenega in pristojnega državnega organa, to je sodišča, v stvari, v kateri je po samem 99. členu ZSS in 204., 206. in 212. členu PoDZ-1 potrebna zahteva sodišča. Glede na to je utemeljena tožba, da sodišče skladno z 68. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugotovi, da so podani razlogi ničnosti iz 4. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker sta sklepa izdana brez zahteve stranke, in izreče, da sta izpodbijana sklepa nična. Prav tako je utemeljeno, da sodišče skladno z 68. členom ZUS-1 ugotovi, da so podani razlogi ničnosti po 2. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 279. člena ZUP in izreče, da sta izpodbijana sklepa nična. Namreč na podlagi izpodbijanega sklepa Mandatno volilne komisije je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 28. 1. 2011 dne 28. 1. 2011 odredil pripor zoper tožnika kot okrožnega sodnika, pritožba zoper ta sklep pa je bila zavrnjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 2. 2011. Odvzem prostosti je bil torej brez dovoljenja, ki ga potrebuje sodišče za priprtje in začetek kazenskega postopka zoper sodnika po 2. odstavku 134. člena Ustave RS; ker pa je bilo to storjeno in je z izvrševanjem sklepa tožnik kot sodnik v priporu, je dežurni preiskovalni sodnik storil neposredno kršitev ustave in hujšo kršitev zakona, za kar odgovarja skladno z 2. odstavkom 132. člena Ustave, tožniku pa je protipravno odvzeta prostost, kar je kaznivo dejanje. V kolikor bi sodišče štelo, da ne gre za razlog ničnosti, pa tožnik predlaga, da sodišče podredno izpodbijana akta odpravi. Iz izpodbijanega sklepa Mandatno - volilne komisije izhaja, da je odločila na zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva z dne 26. 1. 2011, čeprav bi lahko skladno z 99. členom ZSS odločala le na zahtevo sodišča. Ker je odločala na podlagi zahteve nepristojnega državnega organa, je izpodbijani sklep nezakonit. Iz izpodbijanega sklepa Državnega zbora izhaja, da je bil sprejet na podlagi 207. člena PoDZ-1, kar po že povedanem ni mogoče, zaradi česar je nezakonit, ker se 207. člen PoDZ-1 nanaša na poslanca in lahko glede imunitete sodnika in dovoljenja za priprtje ter dovoljenja za začetek kazenskega postopka odloča le na podlagi 212. člena PoDZ-1. Glede na to je jasno, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 2. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, 128. člena ZUP ter po 205., 206., 207. in 212. členu PoDZ-1, ker je kot stranka vložilo zahtevo Vrhovno državno tožilstvo in sta na podlagi te zahteve bila izdana izpodbijana sklepa, čeprav je po 99. členu ZSS le sodišče tisto, na podlagi zahteve katerega bi lahko bilo odločeno v skladu z določbami PoDZ-1 v zvezi z imuniteto, torej po 205., 206. in 212. členu PoDZ-1. Ker zahteve sodišča ni in ne obstoji, sta oba izpodbijana sklepa očitno nezakonita. Zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka sta izpodbijana sklepa nepravilna in nezakonita. Glede na to je bilo napačno uporabljeno procesno in materialno pravo, ki ga določajo citirane določbe ZSS in PoDZ-1 in sta izpodbijana sklepa nezakonita, zato ju je potrebno odpraviti. V dokazne namene tožeča stranka predlaga zaslišanje strank ter tožbi prilaga izpodbijana sklepa, dopis predsednika Državnega zbora z dne 1. 2. 2011, zahtevo za pridobitev dovoljenja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 26. 1. 2011, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 1. 2011 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 2. 2011. Sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa izreče za nična oziroma podrejeno, naj izpodbijana sklepa odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za odložitev izvršitve izpodbijanega akta in predlog za izdajo začasne odredbe. Predloga podaja iz razlogov, navedenih v tožbi, ki jih ponovno povzema, in zaradi preprečitve nepopravljivih posledic in nenadomestljive škode. V predlogih dalje navaja, da 2. odstavek 134. člena Ustave RS določa, da sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Navaja, da je tožnik kot okrožni sodnik svétnik v priporu in ne more izvrševati svojih dolžnosti sodnika, ki so vezane na roke skladno s predpisi, kar pomeni, da bi lahko zaradi očitne nemožnosti opravljanja sodniške funkcije za Republiko Slovenijo in njega samega nastale nepopravljive in škodljive posledice; v primeru kršitve rokov in neizdaje sodnih odločb v zadevah, ki jih kot sodnik obravnava, bi lahko za stranke pred sodiščem nastale nepopravljive posledice ali celo škoda, za katero odgovarja Republika Slovenija. Navaja, da je bistvo imunitete po 134. členu Ustave RS ravno v tem, da se zagotovi nemoteno delo sodnika, nemoteno izvrševanje sodniške funkcije in varstvo z ustavo in drugimi predpisi določenih pravic strank pred sodiščem. S tem ko je tožniku očitno odvzeta prostost v nasprotju s 134. in 19. členom Ustave, je jasno, da bo zato odškodninsko odgovorna Republika Slovenija, posega v osebno svobodo pa se niti ne da nadomestiti. Predlaga izvedbo dokazov, kot že v tožbi. V prvonavedenem predlogu sodišču predlaga, da ob očitni kršitvi predpisov sklene, da se izvršitev izpodbijanih sklepov zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V drugonavedenem predlogu pa iz razloga, ker izpodbijana sklepa ne moreta učinkovati, kar pomeni, da ni dovoljenja za pripor skladno z 2. odstavkom 134. člena Ustave, sodišču predlaga, da ob očitni kršitvi predpisov sklene, da se tožnik, ki je priprt v Zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij v B., takoj izpusti na prostost. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ustavna pravica do sodnikove imunitete iz 2. odstavka 134. člena Ustave ni človekova pravica (tako tudi sklep Upravnega sodišča opr. št. III U 11/2011-5 z dne 25. 1. 2011, ki se sklicuje pri tem na stališče Ustavnega sodišča) in z njo ni mogoče utemeljevati pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Glede na to tožena stranka primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, zaradi česar postane brezpredmeten tudi predlog za začasno odredbo. Podrejeno tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Navaja, da razen določbe 2. odstavka 134. člena Ustave ni drugih določb, ki bi urejale imuniteto sodnikov; delovanje državnega zbora pa ureja PoDZ-1. Ob sklicevanju na določbe 214., 212. in 1. odstavek 207. člena PoDZ-1 zavrača kot neutemeljene trditve tožnika o ničnosti aktov Mandatno – volilne komisije in Državnega zbora oziroma o izpodbojnosti teh aktov. Navaja, da je Vrhovno državno tožilstvo od Državnega zbora zahtevalo dovoljenje po 136. členu ZKP. Ob sklicevanju na vsebino te zakonske določbe navaja, da pristojni državni tožilec ne bi od preiskovalnega sodnika mogel zahtevati odreditve pripora oziroma začetka kazenskega postopka, če takega dovoljenja ne bi izkazal. Dalje navaja, da je Mandatno – volilna komisija 27. 1. 2011, upoštevaje določbi 2. odstavka 99. člena ZSS in 212. člena PoDZ-1 zaprosila za mnenje sodni svet, ki je sporočil, da soglaša z odobritvijo pripora in z začetkom kazenskega postopka. Državni zbor je na seji 1. 2. 2011 sprejel predlog Mandatno – volilne komisije in izglasoval sklep, da se tožniku ne prizna imuniteta sodnika ter da se zoper njega dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka. Odločitev temelji na neposrednem ustavnem pooblastilu iz 2. odstavka 134. člena Ustave, poleg navedenih poslovniških določb pa so za odločitev bile relevantne določbe ZSS o obveznosti pridobitve predhodnega mnenja sodnega sveta ter zahteva pristojnega državnega organa, to je tožilstva, ki mu pridobitev takega dovoljenja narekuje ZKP. Tožena stranka je v prilogi posredovala poročilo Mandatno - volilne komisije z dne 27. 1. 2011, dopis Mandatno – volilne komisije Sodnemu svetu z dne 27. 1. 2011 ter odgovor Sodnega sveta z dne 27. 1. 2011. K točkama 1 in 2 izreka: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, pri čemer je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta; dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (2. člen ZUS-1, Uradni list RS, 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010). Izpodbijana sklepa Mandatno – volilne komisije (s katerim je ta Državnemu zboru predlagala, da sprejme sklep, da na podlagi 2. odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije ter 99. člena ZSS v zvezi z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za odločanje o dovoljenju za odreditev pripora in za začetek kazenskega postopka zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. in 2. odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, ne prizna imunitete tožniku ter dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka) in Državnega zbora (s katerim je ta na podlagi 2. odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije ter 99. člena ZSS v zvezi z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za odločanje o dovoljenju za odreditev pripora in za začetek kazenskega postopka zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. in 2. odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, odločil, da ne prizna imunitete tožniku ter dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka) nista dokončna upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1. Odločanje o priznanju oziroma nepriznanju imunitete sodnika namreč ni odločanje državnega organa o materialnopravno določeni pravici v okviru izvrševanja upravne funkcije. (Procesnopravno) imuniteto sodnika (2. odstavek 134. člena Ustave Republike Slovenije) priznava državni zbor kot predstavniški organ zaradi zagotovitve nemotenega dela sodstva in preprečitve morebitnega oviranja dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih vej oblasti (in ne zaradi varovanja sodnika kot posameznika). Državni zbor pri odločanju o priznanju oziroma nepriznanju procesnopravne imunitete sodnika v izvrševanju svoje ustavne pristojnosti (2. odstavek 134. člena Ustave Republike Slovenije) ni vezan na nobene v drugih predpisih določene materialne pogoje (IV. Poglavje PoDZ-1, točka 10, Postopek v zvezi z imuniteto). Zato redni upravni spor zoper navedena sklepa ni dopusten. To pa pomeni, da o zakonitosti izpodbijanih sklepov v upravnem sporu sodišče ne more odločati, tudi če se z njima posega v pravice oziroma pravne koristi tožnika, razen če so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu. V subsidiarnem upravnem sporu pa odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

Izpodbijani sklep Mandatno – volilne komisije pa po presoji sodišča tudi ni posamični akt, s katerim organ posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika in zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. O imuniteti sodnika po Ustavi Republike Slovenije (2. odstavek 134. člena), zakonu (1. odstavek 99. člena ZSS) in PoDZ-1 (212. člen) odloči državni zbor in ne mandatno – volilna komisija. Mandatno – volilna komisija (kot delovno telo državnega zbora) na podlagi 206. v zvezi z 212. in 214. členom PoDZ-1 obravnava zahtevo za dovolitev pripora oziroma začetek kazenskega postopka, jo preuči in (zgolj) predlaga državnemu zboru, da sodniku prizna imuniteto ali da mu je ne prizna (po 36. členu PoDZ-1 mandatno – volilna komisija obravnava vprašanja v zvezi z imuniteto poslancev, sodnikov ustavnega sodišča, sodnikov ter varuha človekovih pravic in njegovih namestnikov). Kolikor tožnik v tožbi navaja, da je dežurni preiskovalni sodnik na podlagi izpodbijanega sklepa Mandatno – volilne komisije (ter ne dovoljenja Državnega zbora, kot določata Ustava Republike Slovenije in zakon) zoper tožnika odredil pripor (s sklepom z dne 28. 1. 2011), pa je to okoliščina, ki jo tožnik more uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločitev o odreditvi pripora v kazenskem postopku (202., 420. člen ZKP) oziroma s pravnimi sredstvi zaradi kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku. To pa pomeni, da zoper izpodbijani sklep Mandatno – volilne komisije ni dopusten niti subsidiarni upravni spor (1. odstavek 4. člena ZUS-1), tudi če je bilo z njim poseženo v tožnikovo človekovo pravico, saj ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

Glede na to je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep Mandatno – volilne komisije zavrglo, saj ta akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izpodbijani sklep Državnega zbora je odločitev nosilca zakonodajne oblasti, sprejeta za izvrševanje njegove ustavne pristojnosti (2. odstavek 134. člena Ustave Republike Slovenije). Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu je (tudi) s tem sklepom poseženo v njegove ustavne pravice, pri čemer se v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe v vsebinskem smislu oziroma izrecno sklicuje na 2. odstavek 134. člena (imuniteta sodnika) in 19. člen Ustave Republike Slovenije (varstvo osebne svobode), in da drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep Državnega zbora ni zagotovljeno.

Po 2. odstavku 134. člena Ustave Republike Slovenije sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije (procesnopravna in funkcionalna imuniteta sodnika). Kolikor tožnik meni, da mu je bilo z (po njegovem mnenju nezakonitim) nepriznanjem imunitete sodnika poseženo v njegovo ustavno pravico, sodišče odgovarja, da imuniteta sodnika ni njegova pravica in še toliko manj človekova pravica (sklep Ustavnega sodišča št. Up-15/93 z dne 8. 11. 1994). Namen citirane ustavne določbe o imuniteti sodnika je namreč v preprečitvi morebitnega oviranja dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih vej oblasti; imuniteta je eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodstva ter njen namen ni v tem, da bi obvarovala sodnika kot posameznika (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998). Zato ob sklicevanju na nezakonito nepriznanje imunitete sodnika tožnik ne more doseči meritorne obravnave tožbe zoper izpodbijani sklep Državnega zbora (v smislu določbe 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1). S povedanim sodišče tudi ne odstopa od svojega stališča v zadevi opr. št. III U 11/2011 (sklep z dne 25. 1. 2011).

Po 19. členu Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do osebne svobode (1. odstavek), in se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odstavek). Glede na tako dikcijo citiranih ustavnih določb se na ustavno varstvo osebne svobode lahko sklicuje vsakdo. Po mnenju sodišča to velja tudi za sodnika, ki zatrjuje, da mu je v ustavno varovano človekovo pravico do osebne svobode poseženo z nezakonitim posamičnim aktom o nepriznanju procesnopravne imunitete, saj tak posamični akt državnega zbora po 2. odstavku 134. člena Ustave Republike Slovenije predstavlja eno od formalnih podlag za odvzem osebne svobode, to je za odreditev pripora zoper njega (osumljenega kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije), in to ne glede na to, da namen imunitete ni varovanje sodnika kot posameznika pred poseganjem državnih organov drugih vej oblasti, pač pa varovanje sodnika kot nosilca sodne veje oblasti. Tudi kršitev ustavne določbe 2. odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije o odrejanju pripora tako predstavlja kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep Državnega zbora pa tudi po mnenju sodišča ni zagotovljeno, tudi če se na njegovi podlagi posega v človekove pravice tožnika, kar pomeni, da v nobenem drugem sodnem postopku tožnik ne more uveljavljati kršitev predpisov, kot jih zatrjuje v tožbi: da je o nepriznanju imunitete sodnika državni zbor odločil na podlagi zahteve neupravičene osebe, da se v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa in pri odločanju državni zbor ni opiral na pravilne določbe PoDZ-1 itd. (sodišče v kazenskem postopku ne sme presojati pravilnosti ali utemeljenosti odločitve predstavniškega telesa o podelitvi imunitete – sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 86/2005 z dne 25. 9. 2006). Glede na to, da pravica do osebne svobode in do varstva pred odvzemom prostosti (1. in 2. odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije) šteje med človekove pravice, poseg v to človekovo pravico z izpodbijanim sklepom Državnega zbora pa tožnik v tožbi zatrjuje ob sklicevanju na odvzem prostosti z odreditvijo pripora, in da drugo sodno varstvo zoper ta sklep ni zagotovljeno, je po presoji sodišča tožba zoper izpodbijani sklep Državnega zbora dopustna (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

V okviru meritornega reševanja tožbe pa je sodišče presodilo, da tožniku z izpodbijanim sklepom ni nezakonito poseženo v njegovo človekovo pravico do osebne svobode. Da bi bil postopek, po katerem je Državni zbor sprejel izpodbijani posamični akt, nezakonit, ker Državnemu zboru zahteve za dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka ni podalo sodišče, to sodišče tožniku ne pritrjuje. Že Ustavno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da je namen določbe 1. odstavka 99. člena ZSS povsem drug, in ne, da določi, kdo lahko zahteva dovoljenje državnega zbora. Po 1. odstavku 99. člena ZSS (Uradni list RS, št. 19/94 do 91/2009) v primeru, kadar je za odreditev pripora oziroma za začetek kazenskega postopka zoper sodnika potrebno dovoljenje državnega zbora, pristojno sodišče o tem, da je vložilo zahtevo za dovoljenje, obvesti sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po razlogovanju Ustavnega sodišča v sklepu št. U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998 je namen navedene zakonske določbe v tem, da postavlja obveznost obveščanja pristojnih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki je dovoljenje pristojen zahtevati. Ureditev vprašanja, kdo je pristojen zahtevati dovoljenje za začetek kazenskega postopka, je predmet zakonskih predpisov, s katerimi se ureja kazenski postopek. Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 63/94 do 29/2010) v 136. členu določa, da če je v zakonu določeno, da je za pregon posameznih kaznivih dejanj potreben predlog oškodovanca oziroma da je potrebno poprejšnje dovoljenje pristojnega državnega organa, da ne more državni tožilec zahtevati preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je tak predlog podan oziroma da je dovoljenje dano. Z navedeno zakonsko določbo je torej državnemu tožilcu naložena obveznost, da predloži dokaz, da je predlog za dovoljenje pristojnega državnega organa podan oziroma da je dovoljenje dano, ker se kot državni organ ne sme neutemeljeno vmešavati v delo neodvisne sodne veje oblasti. V skladu z določbami ZKP lahko dovoljenje za odvzem imunitete sodniku zahteva od državnega zbora državni tožilec, sodišče pa zahteva dovoljenje za začetek kazenskega postopka v primerih, ko državni tožilec ne vodi kazenskega pregona (63. člen ZKP). Zato je na podlagi zahteve Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 26. 1. 2011 Državni zbor mogel izdati izpodbijani sklep.

Po presoji sodišča pa v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa Državnega zbora tudi niso bile kršene procesne določbe PoDZ-1 (Uradni list RS, št. 35/02 do 105/2010), ki državni zbor zavezujejo pri sprejemanju odločitve o priznanju oziroma nepriznanju imunitete sodnika. Po 212. členu PoDZ-1 državni zbor odloči o tem, ali dovoli, da se sodnik, ki je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, pripre ali da se zoper njega začne kazenski postopek, na zahtevo pristojnega organa; o dovoljenju, da se sodnik pripre, odloči državni zbor potem, ko pridobi mnenje sodnega sveta. Po 214. členu PoDZ-1 pa se v primeru med drugim 212. člena smiselno uporabljajo določbe PoDZ-1 o postopku v zvezi z imuniteto poslancev (členi 203 do 210). Glede na to sklicevanje Državnega zbora v izpodbijanem sklepu na 207. člen PoDZ-1, po katerem državni zbor brez razprave odloča o tem, ali poslancu prizna imuniteto ali mu je ne prizna, v zvezi z 214. členom PoDZ-1 (s slednjim konzumira člene 203 do 210 in člen 212 PoDZ-1), ne predstavlja nezakonitega postopanja Državnega zbora. Kako bi ob smiselni uporabi določb 204., 205. in 206. člena PoDZ-1 ter ob uporabi določb 212. člena PoDZ-1 Državni zbor moral ravnati oziroma moral ravnati drugače, pa tožnik v tožbi niti ne navede in tudi ne navede, katero dejanje naj bi bilo v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno opravljeno ali izpuščeno, tako da bi bil v posledici tega izpodbijani sklep nezakonit. Da bi določbe 1. odstavka 207. člena PoDZ-1 Državni zbor v konkretnem primeru ne mogel smiselno uporabiti, ker se določba nanaša na poslanca in ne sodnika, glede na 214. člen PoDZ-1 tožnik zatrjuje brez podlage. V zvezi z uporabo določbe 212. člena PoDZ-1 pa sodišče dodaja, da je po že povedanem po njegovi presoji Državni zbor odločal na zahtevo pristojnega državnega organa, in da iz spisne dokumentacije, ki jo je sodišču posredoval Državni zbor, izhaja, da je ta pred odločanjem tudi pridobil mnenje Sodnega sveta (dano kot soglasje, da se da dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka, z dne 27. 1. 2011), kakor zahteva tudi ZSS v določbi 2. odstavka 99. člena. Sodišče tako v postopanju Državnega zbora v postopku za izdajo izpodbijanega ni našlo nepravilnosti ter glede na to po njegovi presoji zaradi opisanega postopanja Državnega zbora v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa s tem sklepom ni bilo nezakonito poseženo v tožnikovo človekovo pravico do osebne svobode.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep Državnega zbora kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o tožbi moglo odločiti na podlagi spisne dokumentacije v zadevi, zato ni sledilo predlogu tožnika za izvedbo predlaganih dokazov.

K točki 3 izreka: S tem ko je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep Mandatno – volilne komisije zavrglo, obstoj tožbe, sposobne za meritorno obravnavo, pa je formalni pogoj za izdajo začasne odredbe po določbah 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, ter ko je s pravnomočnostjo odločitve o tožbi zoper izpodbijani sklep Državnega zbora odločanje o tožbi izčrpano ter je odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe po določbah 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče moralo zavreči tudi tožnikova predloga za zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov in za izdajo ureditvene začasne odredbe, da se tožnika, ki je v priporu, takoj izpusti na prostost, vložena po določbah 2. oziroma 3. odstavka 32. člena ZUS-1. K točki 4 izreka: Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne ali zavrže, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.