Jedro

Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na diskriminacijo, zato gre očitno za povsem pavšalno navedbo. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu. Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanima aktom je tožena stranka prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1996 v kraju Meknes, državljan Kraljevine Maroko, zavrnila kot očitno neutemeljeno in mu v drugi, tretji in četrti točki izreka določila pogoje za zapustitev Slovenije, območja Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencijse o izvajanju schengenskega prostora z dne 14. 6. 1985.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 22. 4. 2024 vložil tretjo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal. Prvi azilni postopek tožnika je bil ustavljen s sklepom z dne 26. 4. 2023, saj je prosilec dne 18. 4. 2023 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Sklep je postal pravnomočen 16. 5. 2023. Dne 29. 1. 2024 je prosilec drugič zaprosil za mednarodno zaščito. Postopek je bil ustavljen s sklepom z dne 7. 3. 2024, saj je prosilec dne 27. 2. 2024 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Sklep je postal pravnomočen dne 19. 3. 2024.

3.Ob podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da pripada arabski narodnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Glede očitka o navajanju drugačnih osebnih podatkov v prvotnih postopkih je pojasnil, da ne piše dobro, zato je prvič naredil nekaj napak. Svoje podatke je izpisal iz telefona. Dani podatki so pravilni, saj so tako zapisani tudi v osebni izkaznici. Osebnih dokumentov nima. Potni list je pustil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Maroku. Prosilec je na telefonu pokazal sliko osebne izkaznice. Drugih dokumentov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, nima.

4.Tožena stranka nato nadaljuje, da je tožnik končal pet razredov šole v kraju Meknes. Šolanja ni dokončal, zaradi denarja. Starši niso imeli dovolj denarja, da bi lahko nadaljeval šolanje. Ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni. Ob soočenju, da je pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito navedel, da v Maroku ni bil nikoli kaznovan oziroma prestajal zaporne kazni, pri podaji druge prošnje pa je rekel, da je bil leta 2014 zaprt tri mesece, na podaji tretje prošnje pa je navedel, da je bil zaprt šest mesecev leta 2020, je razložil, da je služil trimesečno zaporno kazen zelo dolgo nazaj zaradi pretepa in da je morda to bilo leta 2019.

5.Tožena stranka še povzema, da je vse življenje živel v Maroku v kraju Meknes, skupaj z mamo, tremi sestrami, polbratoma in tremi polsestrami. Izven Maroka nima sorodnikov. Na opombo uradne osebe, da je pri podaji tretje prošnje navedel, da ima nečakinjo v Švici, je pojasnil, da je to res in gre za polsestrino hči, ki je tam poročena in ima državljanstvo. V Maroku se je preživljal tako, da je delal kot krojač in živel povprečno. Delal je tudi druga različna dela, med drugim v gradbeništvu. To so bila občasna dela na črno. Poskušal si je poiskati tudi druga dela, vendar je šlo vedno le za občasna dela. Maroko je zapustil leta 2022. Njegova ciljna država je bila Nemčija. Na vprašanje uradne osebe, zakaj po prvih dveh vloženih prošnjah za mednarodno zaščito v Sloveniji ni počakal na odločitev in je samovoljno zapustil državo in bil potem naknadno vrnjen (najprej iz Švice, potem iz Nemčije), je odgovoril, da Slovenije ni poznal in si je želel v Nemčijo.

6.Ob ponovnem soočenju, da je navajal različne razloge za samovoljni odhod iz Slovenije, je razložil, da je res odšel v Švico zaradi dekleta. Tam so ga potem prijeli in vrnili nazaj v Slovenijo. Drugič pa se je ustrašil, da bo moral v Postojno. Prvič Slovenije ni poznal in je bila ciljna država Nemčija, zato je želel nadaljevati pot. Obenem pa je imel tudi druge razloge, zaradi katerih je vsakokrat zapustil državo. Tožena stranka še povzema, da je prosilec tako iz Maroka odšel zaradi dela. Tam je delal kot glasbenik, vendar je premalo zaslužil in je zato odšel. Drugih razlogov ni imel.

7.Kot konkretni dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je navedel pretep, pri katerem je dobil udarec v glavo. Pretep se je zgodil nekaj mesecev pred njegovim odhodom iz države. Pri poskusu kraje ogrlice, sta ga napadli dve osebi in prišlo je do pretepa. Dogodek je prijavil policiji, vendar ni nič naredila. Zapisnika o dogodku nima. Zaradi poškodb je bil pri zdravniku, zdravniško dokumentacijo bo poskusil dostaviti.

8.V Maroku bi ostal, če bi imel delo z dobro plačo, vendar v drugem kraju, saj njegova soseska ni dobra. Če bi ostal v Maroku, bi bila situacija enaka, ne bi bil poročen, saj bi delal le za hrano. V primeru, da bi se moral vrniti v Maroko, bi spet razmišljal o odhodu v Evropo. Od Slovenije pričakuje dovoljenje za prebivanje in delo, ter da bi lahko ustvarjal glasbo.

9.Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo in da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Prosilec je v Maroku de facto delal (kot krojač, v gradbeništvu), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Prosilec je sicer omenil, da je konkretni dogodek, ki je sprožil njegov odhod iz države, fizični napad oziroma pretep, ki se je zgodil pri poskusu kraje ogrlice, pri katerem je dobil udarec v glavo. Glede na to, da je dogodek prijavil policiji, po mnenju pristojnega organa njegove navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da mu izvorna država noče ali mu nuditi pomoči. Pristojni organ ugotavlja, da je konkretni dogodek lahko razlog, da je zapustil izvorno državo, vendar pa ga ne gre povezati s preganjanjem. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da v Maroku ni imel drugih težav, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Prosilčevih navedb o ekonomski stiski torej v skladu z navedenim ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

10.Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja, dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

11.V prosilčevih navedbah pa tudi ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Pristojni organ po pazljivi preučitvi vseh prosilčevih izjav namreč nikakor ni mogel zaključiti, da je imel prosilec v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

12.Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka v izpodbijanem aktu pravi, da narava prosilčevih navedb, ko v postopku navaja zgolj ekonomsko stisko, navaja k sklepu, da prosilec ne bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

13.V tožbi tožnik pravi, da je v Maroku delal različna dela in zaslužil zelo malo, kar ni zadostovalo za dostojno življenje. Delo je iskal tudi drugje, a ga ni dobil. Živijo v veliki revščini, dela zanj ni, čuti se ekonomsko ogroženega. Tožena stranka je ob upoštevanju dejstva, da gre za razloge zgolj ekonomske narave, na podlagi 1. alineje 52.člena ZMZ-1 odločila, da se prošnja, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno iz razloga, ker naj bi prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za upravičenje do mednarodne zaščite.

14.Dejansko stanje glede vzrokov za ekonomsko stisko prosilca je bilo ugotovljeno nepopolno in zmotno. Njegovo stisko povzroča tako država, kot gospodarske družbe, saj ima le pet razredov šole in šolanja ni dokončal zaradi pomanjkanja denarja za šolanje. Čeprav je delal pa ni uspel zaslužiti dovolj niti za svoje golo preživetje, kaj šele da bi imel dekle in si ustvaril družino. Tako mu je s tem onemogočeno izvajanje osnovnih pravic.

15.Gre za pripadnika arabske skupnosti, ki je v Maroku sicer bolje obravnavana kot katera druga skupina, pa vendar je moral iz države zaradi pridobitve dela za preživetje, kot tudi zaradi pretepa, v katerem je bil udeležen in poškodovan, prijavljen policiji, katera pa ni ukrenila ničesar. Tako je bil primoran zaradi obeh vzrokov zapustiti državo - iz ekonomskega razloga kot tudi zaradi tega, ker mu njegova država ni nudila zaščite, saj policija, kateri je prijavil škodni dogodek, v katerem je bil poškodovan, in je moral iskati tudi zdravniško pomoč, ni ukrenila ničesar. Tako je očitno, da mu matična država noče nuditi pomoči in bi to lahko povezali s preganjanjem, saj mu država očitno ne nudi zaščite in ne samo, da mu ne omogoča dela. Zato se tožnik počuti diskriminiranega v svoji matični državi (prvi odstavek 26.člena ZMZ-1).

16.V tožbi še pravi, da je bil prosilcu dostop do dela otežen, v kolikor pa delo dobi, pa je izpostavljen sistematičnemu stalnemu izkoriščanju. Takšno stanje je trajno oziroma je konstantno ponavljajoče, gre za skrajno poniževalno ravnanje in ogrožanje eksistence tožnika brez spoštovanja človekovega dostojanstva, kar mu očitno povzroča občutek strahu, tesnobe in manjvrednosti. Gre za permanentno ekonomsko diskriminacijo, zaradi katere je bil in bi bil v primeru vrnitve v svojo izvorno državo Kraljevino Maroko žrtev ponavljajočih se dejanj psihičnega nasilja, oziroma bi bil znova deležen zbira različnih diskriminatomih ukrepov, to je, da dela zanj ni, da je skorajda nezaposljiv in da je za delo, če ga dobi, zelo malo plačan, zato nima sredstev niti za lastno preživetje, kaj šele da bi si ustvaril družino, katero bi moral preživljati.

17.Diskriminacije pri pridobivanju dela ter zaščiti svojih osnovnih človekovih pravic prosilec ob razgovoru sicer ni izrecno navajal, ker mu tudi vprašanja niso bila postavljena na ta način, da bi pojasnil razloge za svojo situacijo, zato je potrebno njegovo zaslišanje, saj je tako dejansko stanje posledično bilo ugotovljeno nepopolno in zmotno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo.

18.Tožnik je z odločbo dobil tudi deset dnevni rok za prostovoljni odhod iz Slovenije, kar je absolutno prekratek rok, da bi se lahko tožnik pripravil in odšel. Da je ta rok prekratek izhaja tudi iz tega, da ga je možno podaljšati pred iztekom. Zato meni, da bi moral biti dodeljen daljši, torej 30 dnevni rok za prostovoljni odhod iz Slovenije, da bo imel tožnik dovolj časa da si pripravi načrt odhoda. Sicer pa je nujno o tem zaslišati tožnika, saj je zanj to novota, za katero je izvedel z odločbo.

19.V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Pravi, da je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podala tožeča stranka na prošnji in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so bile njene izjave, zakaj je zapustila izvorno državo, izključno ekonomske narave (premalo je zaslužil kot glasbenik). Tožena stranka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožeča stranka pa ni nikoli navedla, da bi imela težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožeča stranka ni navedla nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožeča stranka je namreč kot glavni razlog, da je zapustila izvorno državo navedla zgolj finančne težave oziroma da je premalo zaslužil, kar pa po mnenju tožene stranke niso pomembna dejstva za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja, zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožeča stranka je bila zelo dobro seznanjena z zaupnostjo postopka in pomembnostjo navajanja resničnih in natančnih navedb.

20.Tožena stranka je sicer omenila, da je konkretni dogodek, ki je sprožil njen odhod iz države, fizični napad oziroma pretep, vendar pa je tožena stranka mnenja, da takšne navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da ji izvorna država noče ali ne more nuditi pomoči. Tožena stranka na tem mestu izpostavlja, da ni njena naloga, da išče razloge, na podlagi katerih bi bila tožeča stranka morebiti upravičena do mednarodne zaščite, temveč je dolžnost tožeče stranke, da sodeluje z uradno osebo ter prošnjo utemelji s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, o čemer je bila tožeča stranka v postopku tudi podučena.

21.Tožena stranka sprva ugotavlja, da tožeča stranka v svojih izjavah oziroma razlogih, zaradi katerih je zapustila izvorno državo nikoli ni uveljavljala diskriminacije pri pridobivanju dela, kljub temu, da je bila izrecno opozorjena, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito. Tožeča stranka pa tega ni storila, saj v svojih izjavah nikoli ni navedla, da bi imela v Maroku težave zaradi kakršnekoli diskriminacije. Poleg navedenega tožena stranka opozarja tudi na 52. člen ZUS-1. Ker tožeča stranka v postopku izdaje upravnega akta ni predlagala v tožbi predloženih informacij o diskriminaciji, čeprav bi jih lahko, tožena stranka sodišču predlaga, da omenjeni predlog obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto.

22.Tožena stranka izpostavlja, da v desetem odstavku 49. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ v odločitvi iz tretje in pete alineje prvega odstavka tega člena, druge in tretje alineje prvega odstavka 51. člena, sedmega odstavka 66. člena in sedmega odstavka 69. člena tega zakona določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30-dnevni rok za prostovoljni odhod. Tožena stranka v konkretnem primeru ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, zato je tožeči stranki določila 10- dnevni rok za prostovoljni odhod. V skladu z dvanajstim odstavkom 49. člena je imela tožeča stranka v primeru utemeljenih okoliščin možnost, da pred potekom 10-dnevnega roka vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, kar do sedaj ni storila.

Tožba ni utemeljena.

23.Sodišče ugotavlja, da lahko sledi pretežnemu in bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega akta, vendar pa mora v nadaljevanju narediti nekoliko drugačne poudarke materialno-pravne narave, kar vključuje nekaj manjših popravkov v materialno-pravni utemeljitvi zavrnitve prošnje, določeno dopolnitev obrazložitve odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, načelo nevračanja ter drugo točko izreka izpodbijane odločbe glede prostovoljnega odhoda iz določenega območja, vključno s Slovenijo.

24.V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v prošnji za mednarodno zaščito in tekom osebnega razgovora.

25.Tožena stranka v izpodbijanem aktu v nadaljevanju najprej utemeljuje, da tožniku ekonomske stiske ni povzročil državni subjekt oziroma da ni izkazano da bi mu bil kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa prosilec ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.

26.Iz podatkov v spisu sicer ne izhaja, da bi bila to netočna ali preuranjena ugotovitev, vendar pa je dosti bolj očitna in bolj enostavno ugotovljiva neka druga bistvena okoliščina kot ta, na katero se opira tožena stranka v tem začetku utemeljitve zavrnilne odločitve o statusu begunca, in sicer je to okoliščina, da tožnik ni izkazal nobene izmed petih podlag oziroma možnih razlogov preganjanja iz določila prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V takem primeru namreč zahtevnejše ugotavljanje, ali gre v prosilčevem primeru za zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1), morda v povezavi z pravnimi, upravnimi, policijskimi ali sodnimi ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način (druga alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ni potrebno.

27.Tudi drugi argument tožene stranke za zavrnitev prošnje za status begunca sodišče popravlja, kajti v tej zadevi ni potrebno ugotavljati, ali tožniku izvorna država nudi zaščito oziroma mu noče ali ne more zagotavljati zaščite po tem, ko naj bi bil pretepen in je to prijavil policiji. Iz navedb tožnika, da sta ga pri poskusu kraje (njegove) verižice napadli dve osebi in je prišlo do pretepa, namreč dovolj očitno izhaja, da do zatrjevanega incidenta ni prišlo v zvezi z določenim razlogov za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

28.Zato tudi ni potrebno ugotavljanje, da ne obstoji vzročna zveza med razlogom za preganjanje in dejanjem preganjanja. Šele na koncu obrazložitve tožena stranka dodaja, da ni izkazan razlog preganjanja. Bistveni poudarek, da tožnik očitno ni izkazal nobenega od petih možnih razlogov za preganjanje, je tožena stranka naredila šele v odgovoru na tožbo. Drži pa tudi, kot med drugim ugotavlja tožena stranka, da zatrjevanih dejanj ni mogoče šteti za dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ-1.

29.Z v tej sodbi navedenimi poudarki je torej materialno-pravna razlaga tožene stranka in uporaba prava glede neizpolnjevanja pogojev za status begunca pravilna.

30.Kar pa zadeva zavrnitev subsidiarne zaščite, mora sodišče dopolniti obrazložitev tožene stranke, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz člena 20(3) ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitev določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev. Sodišča EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite.

31.V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da že omenjeni pogoj očitno ni izpolnjen. Zato subjektivni občutek diskriminacije - tožnik namreč v tožbi navaja, da se počuti diskriminiranega v svoji matični državi - za izpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito očitno ni dovolj.

32.S tem je sodišče prišlo do ključnega tožbenega ugovora, ki pa je procesne narave, in na katerega mora sodišče podati odgovor oziroma obrazložitev v tem upravnem sporu. Tožnik namreč v tožbi pravi, da diskriminacije pri pridobivanju dela ter zaščiti svojih osnovnih človekovih pravic prosilec ob razgovoru sicer ni izrecno navajal, vendar pa naj bi se to zgodilo zaradi tega, ker mu tudi vprašanja niso bila postavljena na ta način, da bi pojasnil razloge za svojo situacijo, zato je potrebno njegovo zaslišanje, saj je tako dejansko stanje posledično bilo ugotovljeno nepopolno in zmotno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo.

33.Tožena stranka nima prav, da gre v tem elementu za tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1, kajti ta določba se lahko v azilnih zadevah uporablja samo v skladu z določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU (v povezavi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah).

34.Ne drži ugotovitev tožnika, da mu tekom osebnega razgovora niso bila postavljena takšna vprašanja, da bi tožnik lahko omenil občutek, da je diskriminiran v Maroku oziroma da se ne bi mogel učinkovito braniti in podati vseh pravno-relevantnih navedb (v smislu standardov pravice do izjave iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida).

35.Tožnik je dobil vprašanje, kako se je preživljal v Maroku in je odvrnil, da kot kovač; na vprašanje, naj oceni svojo ekonomsko situacijo, pa je odvrnil, da je živel povprečno. Sicer je tožnik, kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru, dokaj pozno dobil odprto vprašanje, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti Maroko, vendar pa je ob tem dobil jasna navodila, naj začne s tem, kako so se težave začele, naj opiše dogajanje čim bolj natančno in kronološko vse do odhoda iz države in naj pove vse, kar se mu zdi pomembno. Njegov odgovor je bil: "Iz Maroka sem odšel zaradi dela. V Maroku sem delal, bil sem tudi glasbenik. Toda tam sem premalo zaslužil in zato sem odšel. Drugih razlogov nimam." Nato je dobil vprašanje o konkretnem dogodku kot povodu za odhod in je omenil pretep. V zvezi z delom je dobil še eno vprašanje, na katerega je dogovoril, da je delal različne stvari (poleg kovaštva), delal je tudi v gradbeništvu, glavna dejavnost pa mu je bila kovaštvo. To so bila občasna dela na črno. Na vprašanje, ali je imel poleg tega še kakšne druge težave, je odvrnil, da ne; na koncu je dobil priložnost, da kar koli doda, kar sicer ni bil vprašan, in ni ničesar dodal.

36.Tožnik torej v upravnem postopku niti malo ni nakazal, da bi katere izmed naštetih težav lahko bile posledica kakšne diskriminacije na kateri koli že podlagi. Pri diskriminaciji gre za okoliščino, katero bi odrasel moški, ki je imel osebne izkušnje na trgu dela, četudi na črno, brez dvoma zaznal in bi z njo oziroma s preganjanjem povezal katero izmed svojih težav. Prav nič v zvezi z morebitnim preganjanjem zaradi diskriminacije ni omenil. Zaslišanje dne 21. 5. 2024 je trajalo 1 uro in 20 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 25 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida.

37.Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na diskriminacijo, zato gre očitno za povsem pavšalno navedbo. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

38.Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega tehtnega dokaza v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi jo bilo mogoče povezati s pogoji za status begunca (ali subsidiarne zaščite). V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal zaslišanje tožnika.

39.Upravno sodišče zgolj popravlja utemeljitev tožene stranke v odgovoru na tožbo, kjer tožena stranka pravi, da lahko svojo odločitev poda zgolj v obsegu navedb, ki jih je podala v postopku tožeča stranka.

40.To drži, ko tožena stranka upošteva vse procesne garancije prosilca v upravnem postopku, ko pravilno vodi osebni razgovor, ko upošteva standarde deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo pristojnega organa iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je v konkretnem primeru navedene standarde upoštevala, zato je pravilno odločila v mejah tega, kar je izpovedal tožnik. Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca in subsidiarne zaščite.

41.Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah oziroma iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), na kar se nanaša tožbeni ugovor o pomanjkanju sredstev za "preživljanje" tožnika v Maroku, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

42.Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.

43.Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Maroko opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. Ta napaka v pravno-formalni obrazložitvi pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

44.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia. Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, in enako velja tudi za upravni spor.

45.Posebni standardi veljajo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja.

46.Tožeča stranka pa je podala tožbeni ugovor glede prekratkega roka za prostovoljno zapustitev Slovenije in določenega t.i. evropskega prostora. Rok 10 dni je zakonit, saj tožnik niti ne navaja nobenega prepričljivega ali objektivnega razloga, ki bi ga morala tožena stranka poznati že pred izdajo izpodbijanega akta o tem, o tem, zakaj bi tožnik potreboval daljši rok, kot je splošno postavljen v določbi 10 odstavka 49. člena ZMZ-1. Tožena stranka je v obrazložitvi akta navedla, da ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Poleg tega tožnik ni izkoristil procesne možnosti, da bi v skladu z dvanajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1 podal prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, če ima za to opravičljive razloge. Tudi objektivno gledano ta rok ni kratek, saj začne teči šele z izvršljivostjo izpodbijanega akta (enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1), kar pomeni, da ima tožnik dejansko že od 31. 5. 2024, ko je prejel izpodbijani akt in podpisal pooblastilo pooblaščenki, čas za pripravo na odhod. Rok 10 dneh za prostovoljni odhod je tudi v skladu z členom 7(1) Direktive o vračanju, ki določa rok od 7 do 30 dni. Drugih tožbenih ugovorov tožnik v zvezi z drugo, tretjo in četrto točko izreka ni imel.

47.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

- omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

48.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

49.Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

50.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../. S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

51.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sack o se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

52.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

53.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Glej tudi prošnjo za mednarodno zaščito z dne 22. 4. 2024, str. 6.

2M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.

3Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.

4Po tej določbi države članice zaradi spoštovanja člena 46(1) zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja "podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj," po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.

5Glej C-249/13, odst. 34, 36-37, 39, 43, 55, 56.

6Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 21. 5. 2024, str. 5.

7Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11.

8Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30.

9Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91.

10Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115.

11Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbe Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48.

12Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.

13Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.

14Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.

15Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.

16Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.

17Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

18Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

19Ibid. odst. 32-35, 37-39.

20Ibid. odst. 41.

21Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

22Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19).

23Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

24Ibid. odst. 49.

25Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

26Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

27Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

28Ibid. odst. 58-59.

29Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

30Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.