Jedro

Sodišče ni dolžno izvajati dokazov za pojasnjevanje nasprotujočih si trditev (tožene) stranke, niti ne more oziroma sme kot ugovora ugasle pravice (katerega z zatrjevanimi delanimi plačili smiselno uveljavlja tožena stranka) upoštevati trditev, ki se na vtoževano terjatev ne nanašajo.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka sodbe se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 209650/2011, z dne 29. 12. 2011 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 1.255,98 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 12. 11. 2011 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 91,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 do plačila (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 209650/2011, z dne 29. 12. 2011 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) ter odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 172,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP).

5. Tožeča stranka je upravnik stavbe na naslovu X 11, v kateri je tožena stranka leasingojemalec dela (te) stavbe. V predmetnem gospodarskem sporu zahteva plačilo (založenih) obratovalnih stroškov stavbe ter stroškov upravljanja v višini 3.128,99 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo za glavnico v višini 1.255,98 EUR (in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 12. 11. 2011 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v višini 91,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 do plačila). Ta del odločitve (I. točko izreka), posledično pa tudi odločitev o stroških, z obravnavano pritožbo izpodbija tožena stranka in pri tem uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. 454. člen ZPP ureja dve procesni situaciji, ko sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Prva takšno ravnanje sodišču prve stopnje dopušča ob ugotovitvi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi odstavek), medtem ko ga druga veže na ugotovitev, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek).

8. Sodišče prve stopnje je o predmetnem sporu odločilo sklicujoč se na drugi odstavek. Upoštevaje uveljavljeno procesno kršitev je predmet pritožbene presoje zato obstoj pogojev za njegovo uporabo (tj. za uporabo pooblastila brez razpisa naroka odločiti o sporu). Pri tem ni pritožbeno sporno, da v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedbe naroka nobena pravdna stranka ni zahtevala.

9. Tožena stranka se je v tem postopku vtoževani terjatvi upirala z navedbami, da je neutemeljena, saj tožeča stranka kot upravnik nepremičnine na naslovu … ni uredila dejanskega stanja v zvezi z obračunavanjem stroškov vzdrževanja, obratovanja in upravljanja za del stavbe, ki ga od decembra 2009 uporablja tožena stranka, in ji fakturirala nezakonite in nesorazmerne stroške tudi od dela stavbe v lasti podjetja G. d. o. o.. Tožeča stranka je namreč vse do decembra 2010 pri obračunu vtoževanih stroškov uporabljala previsoke količnike. Za primerjavo obračunanih nesorazmernih in sorazmernih (torej po njeni oceni utemeljenih) stroškov je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi ponudila preglednico št. 2 (za obdobje od 31. 12. 2009 do 16. 3. 2011) in navedla, da bi slednji morali skupaj znašati le 2.201,85 EUR ter da so bili ti v večji meri tudi poplačani, in sicer dne 12. 3. 2010, 16. 3. 2010 in 5. 7. 2010 v skupnem znesku 1.807,58 EUR, tako da znesek dolga iz naslova upravljanja tožeče stranke znaša le še 394,27 EUR. Že od leta 2009 bi tožeča stranka namreč morala stroške obračunavati z nižjim količnikom, pri čemer pa je tožena stranka ni bila dolžna obvestiti o nastalih spremembah v zvezi z lastništvom spornega posameznega dela stavbe. Na zboru lastnikov dne 17. 6. 2010 je bilo namreč rečeno, da bodo prodajne pogodbe predložili prodajalci oziroma kupci, toženec pa ni bil ne eno ne drugo. Kljub temu je tožečo stranko o tem, da ne obstaja obveznost plačevanja stroškov za tisti del poslovnega prostora, ki ga ne uporablja, večkrat obvestila.

10. Na tovrstne trditve je tožeča stranka odgovorila le v tistem delu, v katerem se te nanašajo na vprašanje, ali je obstajala obveznost tožene stranke (kot leasingojemalca), da tožečo stranko (kot upravnika stavbe na ...) obvesti o spremembi lastništva,(2) in sicer da je tožena stranka šele dne 21. 10. 2010 tožečo stranko obvestila o tem, da se ne strinja z obračunanimi stroški, kljub temu da so že na zboru lastnikov dne 17. 6. 2010 etažni lastniki pod točko „razno“ sprejeli sklep, s katerim so se zavezali, da bodo tožeči stranki posredovali ustrezne kupoprodajne pogodbe.

11. O izpostavljenem spornem vprašanju pa je sodišče prve stopnje lahko odločilo že na podlagi predloženih pisnih dokazov (nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala). Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje pooblastilo iz drugega odstavka 454. člena ZPP pravilno uporabilo in ni zagrešilo uveljavljene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba tožene stranke je v zvezi s tem očitkom torej neutemeljena.

12. Ostalo relevantno dejansko stanje pa med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je zato višino predmetnega tožbenega zahtevka, presojalo na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke (vključno z navedbo, da bi morala že od decembra 2009 stroške obračunavati po ključu delitve, ki ga je tožnica uporabljala šele od decembra 2010 dalje oziroma da je tožena stranka celotno sporno obdobje uporabljala le del stavbe, v zvezi s katerim so bili od decembra 2010 stroški tudi pravilno obračunani).

13. Te pa so same s seboj v nasprotju. Najprej tožena stranka namreč v preglednici št. 2 (list. št. 13), ki je del njene trditvene podlage, povzame, da je s plačili 543,58 EUR dne 12. 3. 2010, 782,22 EUR dne 16. 3. 2010 ter 481,78 EUR dne 5. 7. 2010 poravnala razdelilnike št. 0227700091216, 0227700100118 ter 0224010051017, nadalje, da je s plačili dne 12. 3., 16. 3. in 5. 7. 2010 plačala sorazmerne stroške, ki jih tožeči stranki priznava v znesku 2.201,85 EUR (in se nanašajo na obdobje od 31. 12. 2009 do 16. 3. 2011 oziroma 14 računov iz tega obdobja), v prvi pripravljalni vlogi pa tudi, da je sprva račune normalno plačevala, ko je pomoto odkrila, pa je plačeval zgolj še nesporni del računov in preostanek zavračala (list. št. 95).

14. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, da se izvršena plačila nanašajo na vtoževane račune, katerih skupni znesek znaša 3.128,99 EUR oziroma da ni mogoče šteti, da je zaradi teh plačil vtoževana terjatev (tj. obveznost tožene stranke) zmanjšana za skupno vsoto 1.807,58 EUR, je zato po presoji pritožbenega sodišče pravilna, in sicer ne glede na to, da tožeča stranka (pritožbeno izpostavljenih) delnih plačil ni prerekala. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov za pojasnjevanje nasprotujočih si trditev (tožene) stranke, niti ne more oziroma sme kot ugovora ugasle pravice (katerega z zatrjevanimi delanimi plačili smiselno uveljavlja tožena stranka) upoštevati trditev, ki se na vtoževano terjatev ne nanašajo. Da bi z ugovorom lahko uspela, bi namreč morala pojasniti, da je 3 račune, ki v tožbenem zahtevku niso vključeni, preplačala, koliko to preplačilo znaša in za koliko je iz tega razloga zmanjšana vtoževana terjatev. Ker tega ni storila (niti svojih dokaznih predlogov ni ustrezno substancirala – kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), pa izpodbijana odločitev tudi z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena.

15. Kršitev, ki jo ureja 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Trditve, s katerimi pritožnica tovrstno kršitev utemeljuje, pa zakonskemu dejanskemu stanju citirane določbe ne ustrezajo, temveč (po smislu) nasprotujejo v postopku na prvi stopnji ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti to ni dovoljen pritožben razlog, pritožbeno sodišče tovrstnih očitkov ni presojalo (458. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je vsled vsega navedenega pritožbo tožene stranke zavrnilo in v I. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ni namreč našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo zoper sodbo z dne 15. 9. 2014 ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. Op. št. (2): G. d. o. o., je namreč del svojega poslovnega prostora prodal P. d. d., le-ta pa H. d. o. o., od katerega pa je tožena stranka dobila v leasing 1/3 prvotnega prostora G. d. o. o., medtem ko je slednji preostanek zadržal, kot to navaja tožena stranka.