Jedro

Toženec tako koristi od nepremičnine ni imel, ker v njej ni prebival; nepremičnina ni bila v stanju, ki bi prinašalo korist, kajti za najem ni bila primerna; tožnikoma ni uspelo dokazati, da je bil toženec tisti, ki je ravnal negospodarno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.406,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2001 do plačila, prav tako pa zahtevek, da mora toženec tožnikoma izročiti v posest nepremičnino, vpisano v vl. št. 777 k.o. S., v naravi vikend na naslovu X. Odločilo je o tem, da morata tožnika povrniti tožencu 496,50 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil vikend, v zvezi s katerim tožnika zahtevata od toženca uporabnino, neprimeren za bivanje, zaradi česar toženec ni imel koristi.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagata razveljavitev sodbe. Grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki da je protispisna. Sodišče je sprejelo le določene dokaze, ne pa izjave I. J. z dne 13.11.2008. Moralo bi oceniti vse dokaze, ne pa da se je oprlo le na izpovedbo toženca, priče F. Š. in dopis G. Dvomita o verodostojnosti priče F. Š.. Iz izjave I. J. izhaja, da je bil objekt primeren za bivanje. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je toženec kršil pravico tožnikov do uporabe zidanice, torej, ali sta tožnika imela na razpolago ključe. Bistveno je dejstvo, da je toženec s svojim ravnanjem preprečil, da bi zidanico uporabljala tudi tožnika. Ni res, da toženec ni imel dejanske koristi. Pomembna je korist, ki bi jo lahko imel od stvari, ki jo je pridobil, ne pa, ali se je dejansko okoristil z njo. Če je ni uporabljal, je s tem sprejel nase tveganje, ali mu bo zidanica prinašala korist. Odločitev o stroških ni obrazložena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba sicer napada dokazno oceno glede vprašanja, ali je bila zidanica primerna za bivanje, vendar pa izrecno ne trdi, češ da je toženec zidanico uporabljal. Iz dokaznega postopka glede tega vprašanja povsem nedvoumno izhaja, da toženec zidanice ni uporabljal in da je bilo dogovorjeno z dediči pokojnega A. P., da se nepremičnina proda. Dokazni postopek je pokazal tudi to, da toženec ni imel koristi od nepremičnine. Tudi pritožbenih navedb ni mogoče razumeti tako, kot da pritožnika trdita, da je toženec nepremičnino uporabljal. V pritožbi gre torej le za vprašanje, ali bi se toženec lahko okoristil, pa je to opustil, torej, ali bi korist lahko imel. Pogoj, ki ga sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, je, ali toženec tožnikoma ni hotel izročiti ključev. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila zidanica neprimerna za bivanje, in da bi je zato tudi ne bilo mogoče oddati v najem, ima v spisu zadostno podlago. Dokazna ocena o tem je prepričljiva in v skladu s 7. členom ZPP. Tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede te dokazne ocene oziroma glede dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Izjava I. J. v povezavi z drugimi dokazi ne more imeti takega pomena, kakršnega mu pripisuje pritožba. Ta izjava ne pomeni, da bi nepremičnina lahko prinašala najemnino. Potem ko je toženec dokazal, da objekt ni bil primeren za bivanje, bi nasprotno morala dokazati tožnika, to pa jima ni uspelo. Vprašanje ključev tako ni več pomembno. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako pravilna, saj tožnikoma ni uspelo dokazati, da je toženec njun delež nepremičnine uporabil v svojo korist (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in 198. člen Obligacijskega zakonika).

Toženec tako koristi od nepremičnine ni imel, ker v njej ni prebival; nepremičnina ni bila v stanju, ki bi prinašalo korist, kajti za najem ni bila primerna; tožnikoma ni uspelo dokazati, da je bil toženec tisti, ki je ravnal negospodarno. Tudi tožnika bi morala ravnati gospodarno. To bi lahko storila, če bi takoj predlagala ureditev razmerij med solastniki (112. člen Zakona o nepravdnem postopku). V tem postopku bi lahko dosegla tudi izdajo začasne odredbe o ureditvi razmerij (1. odstavek 114. člena Zakona o nepravdnem postopku). Tako se torej ne moreta sklicevati na to, češ da je negospodarno ravnal toženec in da je zato nase prevzel vse tveganje.

Kolikor gre za odločitev o pravdnih stroških, je odločitev sodišča prve stopnje sicer kratka, vendar zadostna, mogoče pa jo je tudi natančneje preveriti, saj je sodišče prve stopnje zapisalo, da je stroškovnik na list. št. 104. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.