Jedro

V času prenosa pravice uporabe veljavni predpisi so močno omejevali pravni promet s pravico uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini med fizičnimi osebami, prenos v nasprotju s temi predpisi pa je bil ničen. Res je sicer prejšnji družbenoekonomski sistem temeljil na družbeni lastnini, omejitve pravnega prometa pa so bile namenjene varstvu družbene lastnine. Pa vendarle ni mogoče zgolj zato že na načelni ravni izključiti veljavnosti pogodb, katerih predmet je bil prenos pravice uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in nasprotni tožbeni zahtevek. S prvim je tožnik zahteval od tožnice plačilo 14.015,85 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled pri NLB d.d. od 18.4.2000 do plačila, z drugim pa je toženka zoper tožnika zahtevala ugotovitev, da je lastnica parcele št. 221/4, vl. št. 703 k.o. ... Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložil revizijo tožnik iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za prenos lastninske pravice, temveč le nekaterih lastninskopravnih upravičenj, morda užitka in rabe, nikakor pa ne razpolaganja s stvarjo. Poskus prenosa pravice uporabe je bil ničen, ta sankcija pa je bila določena zaradi javnega interesa in zato konvalidacija ni mogoča, saj prepovedni bila manjšega pomena. Na družbeni lastnini je temeljil celoten pravni in družbenoekonomski sistem. Enačenje pravice uporabe z lastninsko pravico za nazaj ni primerno. Pogodba ni bila izvršena in je šlo kvečjemu za zakup. Volja tožnika ni bila prenos lastninske pravice. V pogodbi tudi ni kakšne cene kot bistvene sestavine prodajne pogodbe. Tožnik je bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik. Če je toženka menila, da ni, bi to lahko storila le z izbrisno tožbo. Sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu obstoja odškodninskega delikta, ki izvira iz neopravičene in neutemeljene začasne odredbe. Začasna odredba je bila neutemeljena, saj je toženka tožbo umaknila. Začasna odredba postane vsebinsko utemeljena z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V nasprotju s spisovnimi podatki je del obrazložitve sodbe prve stopnje, da naj bi pravdni stranki izpovedali, da tožnik od 1973 sporne nepremičnine ni imel v posesti in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa zavrnitve obstoja tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, s katero naj bi bila obremenjena sodba druge stopnje, ni podana. V obrazložitvi sodbe je namreč sodišče druge stopnje presodilo vse navedbe, ki so odločilnega pomena, in navedlo razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tako odgovor na v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka vsebujejo razlogi sodbe druge stopnje na tretji strani zgoraj. S potrditvijo sodbe prve stopnje pa tudi ni prevzelo tistih kršitev, ki jih revizija očita sodbi prve stopnje. Sodba prve stopnje ima razloge o obstoju vseh elementov odškodninskega delikta, tudi o zatrjevani neopravičeni in neutemeljeni začasni odredbi, ki je bila izdana po predlogu toženke (tretji odstavek na 7. strani sodbe prve stopnje), tem razlogom pa je sodišče druge stopnje na pritožbo tožnika pritrdilo (tretji odstavek na 2. strani sodbe druge stopnje), podano pa tudi ni nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe prve stopnje o vsebini zapisnika o izpovedbi tožnika v postopku, in samim tem zapisnikom. Tožnik je namreč ob zaslišanju izpovedal, da je sestra obdelovala parcelo zaradi njegove odsotnosti in da je bil sam na tem vrtu le „parkrat na tako imenovanem pikniku.“ Zapis, da sta stranki (tudi tožnik) izpovedali, da tožnik od leta 1973 dalje ni imel v posesti, tako ni v nasprotju z zapisnikom o njegovi izpovedbi, sodišče prve stopnje pa v nadaljevanju povzema (in nato dokazno oceni) tudi tisti del izpovedbe tožnika, da je sestri prepustil nepremičnino le v uporabo in tekoče vzdrževanje, ker je bil sam v tujini. Tako je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je sledeče: * tožnik od leta 1973 nepremičnine ni imel v posesti, temveč sestra A. M. in njen mož (starša toženke); * sestra mu je uporabo plačala tako, da je prevzela nadaljnje odplačevanje njegovega stanovanjskega kredita; * toženkina starša sta na nepremičnini zgradila pomožni objekt;* tožnik in A. M. sta večkrat želela doseči prenos pravice uporabe na A. M.. Tako sta 8.6.1973 prvič poslala Občini Š. dopis, da želi tožnik odstopiti nepremičnine občini, ta pa naj jih nato dodeli A. M.. Prenos je občina odklonila z obrazložitvijo, da je nepremičnina zeleni pas, kar je pomenilo, da je ni mogoče oddati za gradnjo. V dogovoru 1.11.1973 sta zapisala, da je tožnik prenesel pravico uporabe in da dovoljuje, da se prenese tudi uradno, tožnik pa se je zavezal za to podpisati ustrezne listine. V dopisu Občini Š. 1.6.1977 sta ponovno zaprosila za prenos pravice uporabe na A. M., ker tožniku ob dedovanju ni bilo znano, da te pravice ne more prenesti. Dne 18.10.1988 sta sklenila sporazum o prenosu pravice uporabe, s katerim je tožnik ponovno dovolil, da se ob soglasju občine ta pravica prenese na sestro. Občino sta tudi zaprosila za soglasje, ki pa je 29.12.1989 sporočila, da je bila nepremičnina nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, katere prenos je omejen; * v poskusih torej nista bila uspešna, ker je šlo za stavbno zemljišče, na katerem po družbenem planu ni bilo dovoljeno graditi in zato pravice uporabe ni bilo mogoče dodeliti A. M.; * zato sodišči ne verjameta tožniku, da je bil njegov namen, da A. M. zaradi odsotnosti v tujini le odda nepremičnino, saj sicer ne bi zahtevala posredovanja občine in sklepala takšnih sporazumov; * kot lastnik nepremičnine parc. št. 221/4 k.o. ... je bil v zemljiški knjigi vpisan tožnik; * toženka je zoper tožnika pred Okrajnim sodiščem v Š. vložila tožbo P 27/2000 zaradi priznanja lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve parcele št. 221/4, vl. št. 703 k.o. Š., ki jo je 1.3.2000 sodišče tudi izdalo; * zaradi dogovora s kupcem nepremičnine je toženka kasneje tožbo tožbo umaknila in začasna odredba je bila razveljavljena.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato posebej ne odgovarja na tiste trditve revizije, ki jih tožnik sicer uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava, v resnici pa predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja (to velja predvsem za ugotovitve o vsebini sporazumov o prenosu pravice uporabe, o tem, kakšna je bila volja tožnika in njegove sestre pri sklepanju teh sporazumov, in o tem, da je bila pogodba izvršena).

Nadaljnji razlogi sodišč prve in druge stopnje v obrazložitvi predstavljajo materialnopravno presojo spora, s katero pa se strinja tudi vrhovno sodišče. Tožnik kot škodo uveljavlja razliko v kupnini, ki bi jo dobil, če bi nepremičnino prodal po prvotni ponudbi kupca, in kupnino, ki jo je kasneje, po razveljavitvi začasne odredbe, dejansko dobil. Po določilu 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – UPB4, Uradni list RS, št. 3/2007 in 93/2007) ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, ali je upnik ni opravičil. Preozko je stališče revizije, da je odškodninski zahtevek utemeljen že zato, ker zaradi umika tožbe kasneje začasna odredba ni bila opravičena z ugoditvijo tožbenemu zahtevku toženke. Sodišči prve in druge stopnje sta se namreč ukvarjali (tudi) z utemeljenostjo začasne odredbe (sodišče druge stopnje je tako izrecno zapisalo, da ni mogoče zaključiti, da toženka s pravdo P 27/2000 ne bi uspela), utemeljenost začasne odredbe pa je bila odvisna od predhodnega vprašanja, katera od pravdnih strank je bila lastnica nepremičnine in ji je tako kot eno od upravičenj pripadala tudi pravica razpolaganja z njo (in ki je bila tožniku kot zemljiškoknjižnemu lastniku z začasno odredbo omejena). Obravnavanje tega vprašanja je bilo celo osrednje težišče pravdnega postopka pred nižjima sodiščema.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik pravico uporabe parcele št. 224/1 k.o. ... prenesel na sestro A. M., kar je želel z dopisi občini in s sestro sklenjenimi sporazumi urediti tudi formalno. Upoštevanje tudi ugotovljene volje po prenosu pravice uporabe lahko pripelje samo do presoje, ki sta jo tožniku pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, namreč, da takšen prenos zajema prenos vseh lastninskih upravičenj, ki jih je imel tožnik sam in ne le gole uporabe stvari v obliki pravice do užitka ali zakupa, kot to tožnik (celo sam neopredeljeno za kakšno razmerje naj bi konkretno šlo) trdi v reviziji. Ker družbena lastnina ni bila lastninskopravna kategorija, so na njej bila mogoča le določena upravičenja, med njimi pravica uporabe. Čeprav ima revizija prav, da te pravice ni mogoče enostavno izenačevati z lastninsko pravico, pa je vendarle ta pravica njihovim imetnikom dajala najobsežnejša upravičenja, ki so bila na stvareh v družbeni lastnini mogoča. Nenazadnje je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001) kot kriterij lastninjenja določil ravno pravico uporabe in tožnik sam še v reviziji potrjuje, da je bil kot lastnik nepremičnine vpisan prav na podlagi tega zakona in dejstva, da je bil ob njegovi uveljavitvi on vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe.

V času prenosa pravice uporabe veljavni predpisi (najprej Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72, in kasneje Zakon o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84) so močno omejevali pravni promet s pravico uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini med fizičnimi osebami, prenos v nasprotju s temi predpisi pa je bil ničen. Res je sicer, da je prejšnji družbenoekonomski sistem temeljil na družbeni lastnini in da so bile omejitve pravnega prometa namenjene varstvu družbene lastnine. Pa vendarle ni mogoče zgolj zato že na načelni ravni izključiti veljavnosti pogodb, katerih predmet je bil prenos pravice uporabe. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo kriterije, ki so se oblikovali v sodni praksi ob presoji veljavnosti takih pravnih poslov v povezavi s presojo, ali je šlo za kršitve majhnega pomena v smislu drugega odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89). Upoštevanje teh kriterijev pa pripelje do zaključka, ki sta ga napravili tudi sodišči prve in druge stopnje, to je, da družbeni interesi v tedanjem pomenu besede s prenosom tožnikovih upravičenj na družbeni lastnini v obsegu, kot jih je imel sam, na njegovo sestro, niso bili prizadeti v tolikšni meri, da bi po spremembi družbenoekonomskega sistema in ukinitvi družbene lastnine ne bilo mogoče govoriti o prepovedi manjšega pomena. Ker vpis pravice uporabe ni bil konstitutivnega pomena za njeno pridobitev, je bila tako imetnica pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL toženka.

Zmotno pa je tudi stališče revizije, da bi morala toženka sodno varstvo zahtevati z izbrisno tožbo. Z izbrisno tožbo se sicer res izpodbija vknjižba določene pravice, vendar se z njo vzpostavlja prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov oziroma se izbriše izpodbijana vknjižba (prim. prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/2003 in 45/2008 oziroma prvi odstavek 101. člena prej veljavnega Zakona o zemljiški knjigi, ZZK, Uradni list RS, št. 33/95). Ker je bil tožnik kot lastnik vpisan na podlagi 2. člena ZLNDL, z izpodbijanjem te vknjižbe tožnica ne bi mogla doseči varstva svoje pravice (lastninske od dne uveljavitve ZLNDL oziroma predhodno pravice uporabe). Varstvo svoje v zemljiško knjigo nevpisane pravice bi lahko dosegla le s tožbo, kot jo je vložila v zadevi P 27/2000, ki pa jo je kasneje zaradi drugačnega dogovora s kupcem nepremičnine umaknila.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.