Jedro

Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe.

V obravnavani denacionalizacijski zadevi je Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke) torej je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano 1. točko izreka odločbe odločilo, da se v korist A. z.o.o. kot upravičenke za 82.725 temeljnih delnic in 188.000 prioritetnih delnic podržavljene B. d.d. določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v skupni višini 982.050,14 EUR s pripadajočimi 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, ki jih je tožnica dolžna izročiti upravičenki do denacionalizacije v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe. V preostalih, s to tožbo neizpodbijanih točkah izreka je upravni organ priznal odškodnino za delnice podržavljene B. v odškodnini v obliki obveznic SOD še v korist C.C., D.D. in E.E. kot upravičencev. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku, potem ko je Upravno sodišče v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 10. 6. 2009 s sodbama I U 1201/2009 z dne 2. 11. 2010 in I U 1234/2009 z dne 30. 6. 2011 odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. Premoženje B. je bilo podržavljeno s sodbo vojaškega sodišča LVP v Ljubljani opr. št. Sod 1442/45 z dne 11. 8. 1945. Navedena sodba je bila izrečena na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944. Glede na to je pravni temelj podržavljenja 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V zvezi s še spornim vprašanjem aktivne legitimacije A. za vložitev predmetnega denacionalizacijskega zahtevka upravni organ navaja, da presoja navedbe tožnice v tej smeri kot neutemeljene. Pri tem se sklicuje na okoliščino, da je bila sodba tega sodišča U 1206/98 z dne 20. 3. 2002, za katero je tožnica navajala, da je zmotna, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1045/2002 z dne 6. 7. 2005. Pravno nasledstvo po vojni likvidirane A. v Ljubljani na podlagi drugega odstavka 66. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) oziroma upravičenost do denacionalizacije izkazuje A., ki je v povezavi s 13. členom ZDen upravičena zahtevati vračilo alikvotnega dela osnovnega kapitala B. Prav tako kot neutemeljen presoja ugovor stvarne pristojnosti ministrstva, pristojnega za finance, in sicer ker gre v zadevi za denacionalizacijo B. kot banke.

Upravni organ je v postopku obravnaval še tri sklope vprašanj kot sporne. V zvezi s sestavo delniškega kapitala in oblikovanjem prioritetne delniške glavnice je upravni organ navedel, da zaradi izdelanih že dveh izvedeniških mnenj, in sicer družbe F. d.o.o. z dne 24. 2. 1995 z dodatkom z dne 13. 3. 1995 in izvedenke finančne stroke G.G. iz junija 2008 ponovnega dokazovanje z izvedencem finančne stroke kljub napotilu Upravnega sodišča ni izvajal. Po izvedenem postopku je zaključil, da iz vseh dokazov v spisu izhaja, da je bil osnovni kapital B. ob podržavljenju še vedno razdeljen na 120.000 temeljnih delnic in 188.000 prioritetnih delnic. V zvezi z vprašanjem lastniške strukture B. je organ po izvedenem postopku zaključil, da iz dokazil izhaja, da je imela A. v Ljubljani pred sanacijo 68,94 % lastniški delež v B., po sanaciji pa je poleg 82.725 temeljnih delnic pridobila še 188.000 prioritetnih delnic, kar je predstavljalo 98,14 % glavnice. Upravni organ pa je nato ugotavljal še premoženje B. v času podržavljenja, ki je predmet denacionalizacije. Na podlagi 44. člena ZDen je v zvezi z ugotavljanjem vrednosti podržavljenega premoženja upravni organ uporabil Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Glede na prvi odstavek 4. člena Navodila je upravni organ štel kot osnovni akt za ugotavljanje vrednosti Komisijski zapisnik Okrajnega narodnega sodišča v Ljubljani št. KSP 1243/45 z dne 21. 11. 1945, iz katerega izhaja, da je bila vrednost B. ob podržavljenju 33.402.513,03 DIN. Pri tem pa je upravni organ na podlagi bilanc stanja B. z dne 30. 6. 1945 in 31. 11. 1945 upošteval, da podjetje Z. v času podržavljenja ni bilo v neposredni lasti B. in B. torej ni bila delničar podjetja Z. ter da je bilo zaradi pravilnega vrednotenja deležev oziroma delnic podjetij, pri katerih je bila B. udeležena, treba upoštevati njihove nominalne vrednosti in ne dejanske (moratorne); zato je upošteval vrednosti podjetij v naslednjih nominalnih vrednostih: K. d.d. 250.000,00 DIN, Š. d.d. 343.300,00 DIN, S. d.d. 622.000,00 DIN in T. d.d. 4 mio DIN. Prav tako v premoženje B. ni bila vključena družba P., saj je o denacionalizaciji le-te že odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici N 29/2002 z dne 1. 7. 2008. Ker je bilo tudi za H. in papirja ugotovljeno, da je bila v času podržavljenja v fiduciarni lasti B., je organ prištel k neto aktivi B. tudi nominalno vrednost H. v višini 50.000,00 DIN. V komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945 Posestvo L. sicer ni bilo navedeno kot del premoženja B., vendar pa dejstvo, da je bilo Posestvo L. podržavljeno B., izhaja iz ugotovitvene odločbe z dne 10. 4. 1954 in drugih; zato je upravni organ k neto aktivi B. prištel še vrednost 393.587,55 DIN. Skupna vrednost premoženja B., ki je predmet denacionalizacije, tako znaša 11.528.411,67 DIN. Na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja znesek 11.528.411,67 DIN preračunano na leto 1945 predstavlja 1.360.352,57 USD oziroma 1.700.073,00 EUR. Od 1.700.073,00 EUR neto aktive B. ob podržavljenju odpade na temeljno glavnico 60.042,04 EUR, na prioritetno pa 940.658,69 EUR. Iz navedenega izhaja, da je vrednost navadne delnice 0,50035 EUR, vrednost prednostne delnice pa 5,00350 EUR.

2. Tožnica vlaga tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe. (1) V zvezi z zahtevkom A. tožnica navaja, da je upravni organ A. dejansko priznal status upravičenke oziroma delničarke podržavljene B. in je štel, da gre pri njenem zahtevku za zahtevek za vrnitev kapitalskega dela B. in sicer na podlagi lastništva delnic B., ki jih je v času podržavljenja imela tudi podržavljena A. v Ljubljani. Tožnica je že med postopkom opozarjala, da navedeno ni pravilno in da se tudi sam zahtevek A. ne glasi tako. Njen zahtevek se glasi, da na podlagi drugega odstavka 66. člena ZZad zahteva le premoženje podržavljene A. v Ljubljani oziroma zahteva tisti del premoženja podržavljene A. v Ljubljani, ki predstavlja vrednost njenega kapitalskega dela v B. Organ se z navedenim ni strinjal in je v obrazložitvi navedel, da gre za vračanje premoženja iste pravne osebe, le po dveh različnih temeljih. To pomeni, da se zahtevek A. glasi na premoženje zaplenjene A. v Ljubljani oziroma na del njenega premoženja, kot ga predstavlja kapitalski delež v B. Zahtevek, kot je postavljen, pa je treba obravnavati tako, kot se glasi. Drugačno odločanje je nedopustno in predstavlja odločanje mimo zahtevka (procesna kršitev). Zahtevek, kot se glasi, se tako bistveno razlikuje od zahtevka za vrnitev kapitalskega deleža na premoženju B. Najprej po aktivni legitimaciji, nato pa tudi po načinu obravnave, saj gre za vsebinsko povsem različna zahtevka. Pri zahtevku za premoženje A. v Ljubljani gre za zahtevek za vrnitev premoženja zadružne zveze, ki ima pravno podlago v drugem odstavku 66. člena ZZad, pri zahtevku za vrnitev kapitala v B. pa gre za zahtevek za vrnitev alikvotnega deleža gospodarske družbe, ki ima pravno podlago v 13. členu ZDen. Skladno z navedenim je treba obravnavati oba zahtevka. Ker organ tako ni odločal, je njegova odločitev nezakonita. (2) Glede aktivne legitimacije A. za vrnitev premoženja B. tožnica navaja, da ta ni podana. Sklicevanje organa na drugi odstavek 66. člena ZZad v povezavi s 13. členom ZDen ni pravilno. A. niti po ZZad in niti ZDen ni aktivno legitimirana za uveljavljanje vračila premoženja zaplenjene B. Po ZZad je lahko upravičena le do vračila podržavljenega premoženja zadružnih zvez, torej zadružnega premoženja zadružnih subjektov. Zaradi tega tudi ne more pridobiti položaja upravičenke po 13. členu ZDen, saj ZZad ureja le vračanje zadružnega premoženja. Za vračilo premoženja zaplenjene B., ki ni zadružno premoženje, pride v poštev le ureditev po ZDen, ki po 13. členu omogoča vračanje premoženja kapitalskih družb le delničarjem oziroma njihovim pravnim naslednikom, tega pogoja pa današnja A. ne izpolnjuje. (3) Glede statusa podržavljene A. v Ljubljani in pristojnosti upravnega organa po 54. člena ZDen tožnica navaja, da bi organ moral glede na to, da v zadevi gre za zahtevek za vrnitev dela premoženja A. v Ljubljani in ne za vrnitev B., preveriti in zavzeti stališče, za kakšno zadružno zvezo gre – za navadno zadružno zvezo ali za kreditno zadružno zvezo. Glede na listine v spisu, med drugim poročilo upravnega odbora za poslovno leto 1943 na skupščini A. v Ljubljani z dne 17. 4. 1944, in nadaljnje, je mogoč zaključek, da je A. v Ljubljani spadala med kreditne ustanove oziroma kreditne zadružne zveze. Vračanje premoženja kreditnih zadružnih zvez pa je urejeno v 67. členu ZZad, ki današnji A. ne daje pravice do vrnitve. Glede na to A. tudi s tega vidika ni aktivno legitimirana za vrnitev premoženja, ki je predmet zahtevka. Če pa bi držal zaključek organa, da pri podržavljeni A. v Ljubljani ne gre za finančno ustanovo, bi se organ moral izreči za nepristojnega, kajti po 2. točki prvega odstavka 54. člena ZDen je namreč podana pristojnost ministrstva, pristojnega za finance, na prvi stopnji le, če gre za vračanje premoženja bank, zavarovalnic in drugih finančnih organizacij. (4) Glede obstoja prioritetnih delnic tožnica navaja, da je preuranjen zaključek organa, da so prioritetne delnice obstajale, kljub temu, da ni nobenih dokazov, da so bile tudi fizično izdane. Glede na naravo prinosniških delnic je nelogično, da bi lahko delnice obstajale, če niso bile tudi fizično izdane. Imetništvo prinosniških delnic je mogoče dokazati le s predložitvijo delnic – in kolikor jih ni, tudi ni imetništva. (5) Glede vrednosti premoženja tožnica navaja, da glede odškodnine, določene A. kot upravičenki, pristop ni pravilen, vse iz razlogov, ki jih je tožnica že navedla. Če vseh teh navedb sodišče ne bi upoštevalo, tožnica navaja, da bi bilo treba v postopku ugotoviti vrednost neto aktive podržavljene A. v Ljubljani in obseg že vrnjenega premoženja v drugih postopkih, v katerih so drugi upravni organi vračali v naravi posamezne nepremičnine, ki so bile last A. v Ljubljani. Od vrednosti neto aktive podržavljene A. v Ljubljani pa bi bilo treba odšteti vrednost vrnjenega dela premoženja in nato določiti odškodnino za kapital v B. Gre za ugotavljanje odškodnine za podržavljeno podjetje po sistemu vrednost neto aktiva – vrnjeno premoženje. Če bi razlika med vrednostjo neto aktive in vrednostjo vrnjenega premoženja presegala neto vrednost aktive B., bi bilo mogoče določiti odškodnino v vrednosti pripadajočega kapitalskega deleža (alikvotnega dela premoženja bivše zadružne zveze v B.). Če bi bila ta razlika manjša, bi bilo mogoče upoštevati le odškodnino do višine razlike. Tožnica navaja dalje, da tudi ni pravilno ugotovljena vrednost B. Organ bi moral upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča U 465/95 z dne 17. 7. 1998, po kateri ni v skladu z ZDen verižno ugotavljanje vrednosti pravnih oseb, v katerih je bila pravna oseba, ki je predmet denacionalizacije, delničar ali družbenik. Upoštevati bi bilo treba vrednosti v komisijskem zapisniku z dne 20. 11. 1945. Na strani 21 tega zapisnika sta omenjeni temeljna in prioritetna glavnica B.; za prioritetno glavnico je podana tudi tečajna vrednost 6.223.734,62 LIT na leto 1945, medtem ko za temeljno glavnico tečajna vrednost ni podana. Skladno z načelom valorizacije iz 44. člena ZDen se za prioritetno glavnico upošteva tečajna vrednost, preračunano iz LIT v USD, kar znese 220.320,00 USD. Ker za temeljno glavnico podatka o tečajni vrednosti temeljnih delnic ni, se vzame nominalna vrednost glavnice, ki pa je v komisijskem zapisniku očitno napačno zapisana, saj je zapisano 3.163.576,00 LIT, glede na podatke v ostalih listinah pa je to 314.355,00 LIT. Vrednost temeljne glavnice po izračunu znaša 11.128,16 USD. Na ta način ugotovljena vrednost temeljne in prioritetne glavnice znaša skupaj 231.448,36 USD. Glede na to bi bilo treba za določitev odškodnine A. upoštevati vrednost B. v znesku 231.448,36 USD. Tožnica sodišču predlaga, da odločbo organa z dne 5. 12. 2013 v izpodbijani 1. točki izreka odpravi ter zadevo vrne organu v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Sodišče je tožbo poslalo kot strankam z interesom v odgovor tudi ostalim osebam, ki so bile stranke v denacionalizacijskem postopku. Odgovorila je A. V odgovoru prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri tožbi ter prereka navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo.

6. A. v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice prereka njene navedbe in vztraja pri povedanem.

7. Tožnica je podala odgovor na pripravljalno vlogo A. V njej prereka navedbe stranke z interesom in vztraja pri tožbi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavni zadevi je sporno, ali je z izpodbijano 1. točko izreka odločeno o zahtevku A., kot je bil uveljavljan; ali A. je aktivno legitimirana za zahtevo za vrnitev premoženja B.; ali je za odločanje o zahtevi A. podana pristojnost ministrstva, pristojnega za finance; ali je pravilna ugotovitev o obstoju (tudi) prioritetnih delnic B.; ali je pravilno določena višina odškodnine.

10. Tožnica v tožbi navaja, da je A. v zahtevi, vloženi 6. 12. 1993, na podlagi drugega odstavka 66. člena ZZad zahtevala vrnitev tistega dela premoženja A. v Ljubljani, ki je obsegalo njen lastniški delež v B. Zahtevek se po mnenju tožnice glasi na vrnitev premoženja podržavljene A. v Ljubljani, medtem ko pa je z izpodbijano odločitvijo (po njenem mnenju napačno) odločeno o premoženju B. – oziroma o zahtevku za vrnitev sorazmernega dela premoženja podržavljene B. 11. Sodišče se s tožnico ne strinja. Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe (13. člen ZDen). O tako postavljeni (in razumljeni) zahtevi pa je organ z izpodbijano 1. točk izreka tudi odločil. 12. Da je predmet odločanja v obravnavanem denacionalizacijskem postopku (vodenem med drugim tudi na podlagi zahteve A., vložene dne 6. 12. 1993) vračanje alikvotnega dela delniškega kapitala B. (banke), do česar so upravičeni njeni delničarji (oziroma njihovi pravni nasledniki), med katerimi je nesporno bila tudi predvojna A. v Ljubljani, je izrecno zaključevalo Upravno sodišče že v sodbi U 1206/98 z dne 20. 3. 2002 (ko je odločalo o tožbah zoper eno v prejšnjih postopkih izdano odločbo z dne 26. 6. 1998), ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku (sodba I Up 1045/2002) z dne 6. 7. 2005), in na enakem stališču je ostalo tudi v sodbah I U 1201/2009 z dne 2. 11. 2010 in I U 1234/2009 z dne 30. 6. 2011 (v izvrševanju katerih – po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 - je bila izdana izpodbijana odločba).

13. Prav tako to sodišče ostaja na enakem stališču, kot izhaja iz v prejšnji točki navedenih njegovih sodb, in ki je potrjeno z enakim stališčem Vrhovnega sodišča (v sodbi I Up 1045/2002 z dne 6. 7. 2005), da aktivna legitimacija A. za zahtevo za vrnitev premoženja podržavljene B. izhaja iz prvega odstavka 65. člena ZZad in drugega odstavka 66. člena tega zakona. Po prvem odstavku 65. člena ZZad se namreč premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Po drugem odstavku 66. člena ZZad je upravičenka do vrnitve zadružnega premoženja, ki je bilo odvzeto zadružni zvezi, področna zadružna zveza, ki deluje na območju prejšnje področne zadružne zveze; če takšne področne zadružne zveze ni, pa je upravičenka področna zadružna zveza, ki deluje za območje republike. Brez podlage trdi tožnica, da upravičenosti do vrnitve zadružnega premoženja ni mogoče razumeti kot upravičenosti, da v smislu določb 66. člena ZZad določena upravičena zadružna organizacija zahteva kapitalski delež v smislu 13. člena ZDen. Kot je sodišče že navedlo, iz prvega odstavka 8. člena ZDen izhaja, da se za premoženje v smislu tega zakona štejejo tudi kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb. Da bi za zadružno premoženje veljalo kaj drugače, in da bi se med zadružno premoženje ne štele premoženjske pravice kot npr. kapitalski deleži na podlagi vloženega kapitala, pa iz določb ZZad po mnenju sodišča ne izhaja. Po 68. členu ZZad pa se premoženje iz 65. člena upravičencem iz 66. člena tega zakona vrne v skladu s predpisi o denacionalizaciji. Podlage za razlago, kot jo zagovarja tožnica, da bi po drugem odstavku 66. člena ZZad določena upravičenka ne mogla šteti za upravičenko iz 13. člena ZDen, ker ni ne delničarka ne njena pravna naslednica, pa sodišče tudi ne najde; kadar so upravičenci iz 13. člena ZDen zadružne organizacije oziroma njihove zveze, je za določitev upravičenca treba upoštevati (temu namenjene) določbe 66. člena ZZad. Ob navedenem sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da A. ne po določbah ZDen ne po določbah ZZad ni aktivno legitimirana za uveljavljanje vračila premoženja zaplenjene B. 14. Ker je v obravnavani denacionalizacijski zadevi Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke), je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ. Po navedeni zakonski določbi namreč v primeru, če gre za denacionalizacijo (med drugim) premoženja bank, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona, o zahtevah na prvi stopnji odloča ministrstvo, pristojno za finance. Brez podlage so navedbe tožnice, da je odločal nepristojni organ, ker da gre v zadevi za vračanje dela premoženja A. v Ljubljani in ne za vračanje premoženja podržavljene B., saj po že obrazloženem v predhodnih točkah te sodbe tožnica zmotno meni, da je predmet zadeve vračanje premoženja zadruge. Glede na to so neutemeljene tudi nadaljnje navedbe tožnice v tej zvezi, da bi organ moral v okviru odločanja o vračanju premoženja zadruge najprej ugotoviti, ali gre za navadno ali kreditno zadružno zvezo.

15. Na tožbena ugovora, da je preuranjen zaključek organa o obstoju prioritetnih delnic, ob tem ko ni dokazov, da bi bile tudi fizično izdane ter da je imetništvo prinosniških delnic mogoče dokazati le s predložitvijo delnic, sodišče odgovarja, da se ne strinja, da so zaključki organa preuranjeni ter glede teh vprašanj v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se na razloge upravnega organa (podane v okviru naslovov „Sestava delniškega kapitala in oblikovanje prioritetne delniške glavnice“ in „Lastniška struktura B.“) v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni organ je namreč navedel, da je ugotovil, da je bila B. leta 1936 sanirana, tako da se je del terjatev upnikov preoblikoval v specialni rezervni fond, del pa v nove prioritetne delnice ter da je bila B. po sanaciji leta 1936 kapitalsko razdeljena na 120.000 temeljnih delnic ter 188.000 prioritetnih delnic, ki se vse na podlagi Dodatka k pravilom B. z dne 15. 9. 1936 glasijo na prinosnika, in da je zaključil, da se kapitalska sestava B. do podržavljenja ni spremenila, pri čemer je za svoje ugotovitve in zaključke eksplicitno navedel listine, iz katerih ugotovljena dejstva in zaključki izhajajo. Sodišče pa je že v svoji sodbi I U 1234/2009 z dne 30. 6. 2011 navedlo, da predložitev prinosniških delnic ni edina možnost izkazovanja njihovega lastništva, kar izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča (sodba X Ips 670/2008 z dne 26. 3. 2009) ter da zgolj predložitev listin – (prinosniških) delnic brez prepričljivih še drugih dokazov ne zadostuje kot dokaz o lastništvu delnic (sodba Vrhovnega sodišča I Up 1160/99 z dne 20. 12. 2000), da prijava v smislu določb Uredbe o izdajanju in prijavljanju delnic ni veljala za delnice zaplenjenih in nacionaliziranih podjetij, da z vpisom v knjigo delničarjev tožnica lastništva prinosniških delnic tudi ni mogla izkazati ter da mora zato upravni organ presoditi vse druge s strani A. predložene in ostale razpoložljive listine, da bo ugotovil, lastnica koliko (temeljnih, prioritetnih) delnic je bila A. v Ljubljani ob zaplembi B., in tako je upravni organ tudi ravnal ter v odločbi eksplicitno navedel vse dokumente ter njihove podatke (vključno z dokazno oceno, ki je preverljivo obrazložena ter prepričljiva), na katere se je oprl v svojih zaključkih, da je A. v Ljubljani imela ob podržavljenju B. 82.725 temeljnih delnic in 188.000 prioritetnih delnic.

16. Kot neutemeljen presoja sodišče tudi tožbeni ugovor, da vrednost B. kot podlaga za določitev odškodnine A. ni bila ugotovljena pravilno ter da bi kot pravilna morala biti upoštevana vrednost v znesku 231.448,36 USD. Kolikor v tem okviru tožnica ponovno izpostavlja, da gre v zadevi za odločanje o zahtevanem premoženju A. v Ljubljani (ter da bi bilo treba v ta namen najprej ugotoviti, ali je šlo za kreditno zadrugo, kot meni tožnica, in v tem primeru zahtevek zavrniti že na podlagi 67. člena ZZad, če pa za tako zadrugo ne gre, da bi bilo kot podlago za določitev odškodnine treba ugotoviti neto aktivo podržavljene A. v Ljubljani in obseg že vrnjenega premoženja), sodišče ugovor zavrača ter ponavlja, da gre za odločanje o vračilu alikvotnega dela delniškega kapitala B. Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da bi kot podlago za ugotovitev vrednosti B. moral organ upoštevati vrednosti iz Komisijskega zapisnika za popis in cenitev zaplenjene imovine A. v Ljubljani z dne 20. 11. 1945, in sicer o temeljni in prioritetni glavnici B., ki skupaj znašata (preračunano v USD) 231.448,36 USD, kajti če se mora ugotoviti vrednost B., je treba na podlagi petega odstavka 44. člena ZDen in 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja upoštevati vrednosti iz Komisijskega zapisnika za popis in cenitev zaplenjene imovine B. z dne 21. 11. 1945. Ta zapisnik je kot podlago organ tudi upošteval (pri tem tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi U 465/95 z dne 17. 7. 1997 o prepovedi verižnega ugotavljanja vrednosti premoženja v pravnih osebah) in iz tega povzel vrednosti zemljišča in zgradb, inventarja, neto premoženja po bilanci starega in novega stanja – s tem da je upošteval nominalne in ne dejanske vrednosti podjetij, v katerih je bila B. kapitalsko udeležena, tj. K., Š., S. in T., in da (drugače kot zapisnik) tudi ni upošteval vrednosti podjetja Z., ki v času podržavljenja ni bilo v lasti B., da pa je upošteval nominalno vrednost H., ker je bilo podjetje ob podržavljenju v lasti B. in še vrednost po bilanci B. z dne 31. 12. 1945 za Posestvo L., ker je bilo v času podržavljenja prav tako v lasti B. Skupno vrednost navedenega premoženja B. je organ tako ugotovil v višini 11.528.411,67 din oziroma preračunano na leto 1945 v višini 1.360352,57 USD oziroma v višini 1.000.700,73 EUR na dan izdaje odločbe. Glede na argumentirano obrazložitev, ki jo je v zvezi z ugotavljanjem vrednosti B. ob podržavljenju upravni organ podal, sodišče nima razloga, da bi je ne sprejelo kot pravilne in s tem tudi ne, da bi ne pritrdilo višini priznane odškodnine A. (ob tem ko je že navedlo, da sprejema kot pravilno ugotovljeno kapitalsko sestavo B. ob podržavljenju: 120.000 temeljnih in 188.000 prioritetnih delnic). Prej po vrsti upoštevanega premoženja povzetim postavkam pri ugotavljanju vrednosti neto aktive B. tožnica niti ne ugovarja, tudi po višini ne, razen kolikor meni, kot je sodišče že navedlo, da bi bilo za določitev odškodnine A. treba upoštevati vrednosti iz Komisijskega zapisnika za popis in cenitev zaplenjene imovine A. v Ljubljani z dne 20. 11. 1945 o temeljni in prioritetni glavnici B., kar pa je sodišče že tudi presodilo kot neutemeljen ugovor.

17. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba v izpodbijani 1. točki izreka pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. V zvezi s stroškovnim zahtevkom stranke z interesom A. pa sodišče še dodaja, da je sicer v tem upravnem sporu predlagala zavrnitev tožbe, kakor je sodišče tudi odločilo, vendar je njen dejanski interes v odpravi izpodbijane odločbe, saj je tudi sama sprožila upravni spor zoper to odločbo oziroma enako zoper 1. točko izreka kot tožnica v predmetnem postopku (voden pod I U 55/2014), zaradi česar je sodišče presodilo, da do povrnitve stroškov postopka ni upravičena.