Jedro

Neprimernosti izrečene kazni v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 400 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil obsojeni S.Š. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru te pa določena enotna kazen dveh let in štirih mesecev zapora in preizkusna doba treh let pod nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let povrne premoženjskopravne zahtevke oškodovancem. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ob delni ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo glede pravne opredelitve in v odločbah o kazenski sankciji, premoženjskopravnih zahtevkih in odvzemih premoženjske koristi spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega le enega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obsojencu pa je namesto pogojne obsodbe izreklo kazen enega leta zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.12.2006 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona, iz vsebine zahteve pa izhaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, ker je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora. V zahtevi navaja olajševalne okoliščine, da je bil obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja star komaj 20 let, je slabega premoženjskega stanja in brez redne zaposlitve, dejanje pa je storil zaradi finančne pomoči dekletu. Kaznivo dejanje je priznal že v preiskavi in izrazil obžalovanje ter obljubil, da bo oškodovancem povrnil vso škodo. Te in druge olajševalne okoliščine bi po mnenju zagovornika sodišče moralo upoštevati, sodišče druge stopnje pa je dalo preveliko težo storjenemu dejanju. S tem je po mnenju zagovornika pri spremembi pogojne obsodbe v kazen enega leta zapora kršilo kazenski zakon. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo menil, da je neutemeljena, ker je vložena zaradi kazenske sankcije in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar sodišče druge stopnje z izrekom kazni enega leta zapora ni v ničemer kršilo zakon, ker je izrečena kazen v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Zahteva torej uveljavlja le neprimernost izrečene kazni, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev kazenskega zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnila.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem predvsem upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, ki so razvidne iz podatkov prvostopenjske sodbe, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa jih opisuje tudi obsojenčev zagovornik.