Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da sta pogodba o dolgoročnem EUR-o kreditu z valutno klavzulo z dne 1. 2. 2007 in notarski zapis SV 001/1 z dne 7. 2. 2007, nična. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 81.157,39 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 dalje do plačila. O stroških je sklenilo, da jih nosi v celoti tožeča stranka.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 33., 67., 14. in 22. člen Ustave. Navaja navedbe, ki jih povzela po sklepu Višjega sodišča v Mariboru Ip 877/2020 z dne 15. 12. 2020. Opozarja na 23. in 24. člen ZVPot. Sodišče bi moralo uporabiti načelo sorazmernosti in upoštevati, da je šlo za nakup stanovanja oziroma socialno funkcijo družbe. Primerja opredelitev nepoštenosti s stališča vezanosti glavnice na tujo valuto in omejitev glede obresti v domači valuti pri potrošniških kreditih. Potrošnik bi moral biti zavarovan tudi v primeru maksimirane obresti v pogodbi v valutnim tveganjem. Meni, da je šlo za oderuško pogodbo. Opozarja tudi na številne sodbe Evropskega sodišča v Luksemburgu. Prepoved nepoštenih pogojev po 23. členu ZVPot je vprašanje javnega reda in je zunaj avtonomije strank. Meni, da je Vrhovno sodišče zmotno razlagalo materialno pravo v odločbah II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019, ko je omejilo izhodišče preizkusa iz člena 3 Direktive glede na pojasnilno dolžnost in stališča o posamezniku kot razumnem in avtonomnem subjektu. Treba je uporabiti kriterije kot iz zadeve II Ips 5/2020, ko je šlo za ničnost pogodbe o nakupu podrejenih obveznic. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati smernice. Sodišče se je pri ugotavljanju izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke oprlo na izpovedbe prič tožene stranke A. A., in B. B. Ta pojasnila, o katerih so govorile priče, pa ni v skladu s sodbo C 186/2016. Tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, ampak je dala zavajajoče informacije. Zavajala je tudi z reklamnim materialom banke in letakom Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank. Sodišče ni ocenilo izjave C. C., ki je objavljena v reviji F. Če je sodišče dvomilo v natančnost in popolnost izpovedb tožnice in zaslišanih prič tožeče stranke, bi morala izvesti dokaze, katere je tožeča stranka ponudila in sicer v drugem pripravljalnem spisu je predlagala zaslišanje prič D. D., ki je najel kredit v isti poslovalnici in pri isti referentki kot tožnica. Sodišče ni presojalo dokaza z avstrijsko zgibanko z nazivom informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah. Iz Letnega poročila bank, za leto 2006 pa se vidi, da je imela tožena stranka pretežni del hipotekarnih posojil sklenjen z valutno klavzulo v CHF. Vse to kaže, da je tožena stranka vedela za izjemno tveganost in prikrila vse okoliščine primera. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljena in podana je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Banka Slovenije je kot vir za pridobitev napovedi vrednosti tečaja uporabila stran Bloomberg. Iz te objave sledi v dolgoročna napoved krepitve vrednosti CHF v primerjavi z EUR. Sodišče prve stopnje ni verjelo pričam tožeče stranke, ki so člani Združenja X. Tendenciozna in pristranska je dokazna ocena. X ni stanovanjsko in profesionalno združenje. Anuitetni način odplačevanja vpliva na kompleksnost bančnega produkta. Potrošnik ne more nasprotovati anuitetnemu načinu odplačevanja kredita, ker ga niti ne razume. Ne razume, da že sorazmerno majhno in počasno povečanje lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja, ki se odražajo kot povečanje celotne kreditne obveznosti, to je preostanka glavnice, povečane za obresti. Tožnica ni dobila pojasnil o vplivu tečajnih nihanj na celotno kreditno obveznost, kar je bistveni pogoj pri obravnavi kompleksnosti pogodbe. Meni, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča neenotna. Zlasti gre za presojo 3. in 4. člena direktive. Sodišče ni obrazložilo sodbe o tem, da je bilo med pravdnima stranka svetovalno razmerje in zato konflikt interesov tožene stranke. Meni, da je napačna odločitev, da je tožbeni zahtevek zastaran in ponovi navedbe o pomanjkanju pojasnilne dolžnosti in zavajanju.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica ves čas trdi in tudi v pritožbi ponavlja, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Meni celo, da je dala zavajajoče informacije. V pritožbi opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče D. D., ki je najel kredit v isti poslovalnici in pri isti referentki kot tožnica. Sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem dokaznim predlogom v točki 20 obrazložitve odgovori, da naj bi ta priča vedela, da je tožena stranka ponujala te kredite kot ugodne in varne, pri čemer naj bi zagotavljala, da večjih tečajnih nihanj ni pričakovati. Sodišče je zato sklepalo, da tudi če bi v celoti sledili izpovedbi te priče, to ne bi spremenilo zaključka sodišča, da v času sklepanja pogodbe nihče ni pričakoval drastičnega povečanja tečaja. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo dokaznega predloga tožeče stranke (list. št. 90), ki je v drugem pripravljalnem spisu pravočasno predlagala zaslišanje te priče, ki je kredit najel v isti poslovalnici kot tožnica in pri isti referentki. Predlog je bil, naj bi ga sodišče zaslišalo v zvezi z dejstvom, da je tožena stranka redno svetovala komitentom kredite v CHF kot ugodne in varne in ugodnejše od kreditov v EUR in da je banka zagotavljala, da večjih tečajnih nihanj ni pričakovati ter da so bili v vseh primerih krediti črpani in odplačani v domači valuti. Sodišče pa v sodbi odgovori in zavrne dokazni predlog, kot da je tožeča stranka predlagala to pričo, ki naj bi spremenila zaključek sodišča, da nihče v času sklepanja pogodbe, ni pričakoval drastičnih povečanj tečaja. Priča ni bila predlagana v zvezi s tem., ali je „kdo“pričakoval drastično povečanje tečaja. Priča je bila predlagana v zvezi s pojasnilno dolžnostjo tožene stranke in to je edina stranka, ki je poleg tožnice bila pri referentki A. A. Zato je podana smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Gre za pravno pomembno dejstvo in tožeča stranka je pravočasno predlagala ta dokaz, sodišče pa ni pravilno upoštevalo tega dokaznega predloga in ga je zavrnilo iz drugega razloga, kot je bil dokaz predlagan. Zato naj v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje zasliši tudi to pričo in nato naredi dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Kako je tožena stranka opravila pojasnilno dolžnost, je pravno relevantno dejstvo. Treba je tudi opozoriti, da bo sodišče prve stopnje moralo ponovno oceniti izpovedbo tožnice v tem delu. V točki 63, ko sodišče odgovarja na konkretno pojasnilno dolžnost, sodišče ocenjuje zaslišanje tožnice in ji ne sledi v delu, ko je trdila, da ji posamezni členi kreditne pogodbe niso bili posebej pojasnjeni ali prebrani. Nato pa v nadaljevanju izpostavlja, da je tožnica izpovedala, da ji je toženka zagotavljala višino bodočih obrokov v znesku cca. 600,00 EUR. Sodišče v točki 91 sklene, da iz izpovedb prič tožene stranke sledi, da niso mogli zagotavljati, da gre za stabilno valuto in da se tečaj lahko spremeni samo minimalno in da tudi tega niso počeli. Nato sodišče sklepa, da nasprotna izpovedba tožnice in prič E. E., F. F. in G. G., ki so manj logične in življenjske, so s tem izpodbite. Vendar je tožeča stranka izpovedovala, da naj bi ji referentka svetovala, da bo obrok ves čas (30 let) nekje okrog 600,00 EUR in se bo s tem poplačal, ter da je to možno glede na njeno plačo (list. št. 270). Pritožba tudi izpostavi, da sodišče prve stopnje ni izpostavilo navedb tožnice v zvezi z zgibanko, graf Bloomberg iz leta 2005, pisanje Banke Slovenije v nasprotju s sodbo (točka 86 do 89). Vendar je za pravilno ugotovljeno dejansko stanje treba dopolniti dokazni postopek in opraviti zaslišanje priče H. H. 6. Sodba sodišča prve stopnje se je obširno ukvarjala tudi z ugovorom zastaranja. Meni, da je tožeča stranka postavila trditvene podlage v smeri, da zastaralni rok kondikcijskega zahtevka začne teči od takrat, ko je tožnica izvedela, da je zaradi večjega padca vrednosti domače valute oziroma naraščanja vrednosti CHF, tedaj ko je morala plačevati nesorazmerno višje anuitete, preračuna v domačo valuto. To pa je bilo povezano s sklenjeno kreditno pogodbo o prevzetih tveganjih valutnih sprememb CHF. Sodišče naredi analizo povečanja vrednosti CHF in nazadnje sklepa, da najpozneje do izteka leta 2010 oziroma do 1. 1. 2011, so bile tožnici znane okoliščine o tem, da je prevzela tveganja tečajnih sprememb, na podlagi katerih sedaj zatrjuje ničnost pogodbe. To sklepa na podlagi dejstva, da so se anuitete močno zvišale že v letu 2008 in nato ponovno od začetka leta 2010 dalje. Pritožba graja odločitev o zastaranju.

7. Treba je ugotoviti, da je Vrhovno sodišče RS obravnavalo ugovore zastaranja ravno v kreditnih pogodbah z valutno klavzulo v CHF. Gre za odločbi II Ips 14/2020 in II Ips 67/2021. Vrhovno sodišče sledi sodni praksi SEU, ki je izluščila osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v CHF in ugotavlja: a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino; b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktive 93/13, treba upoštevati tudi trajanja roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka; c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjen s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razume obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. 8. Zastaralni rok je združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali potekel. To pomeni, da je treba pregledati okoliščine vsakega posameznega primera. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 226/2014 zavzelo stališče, da zastaranje kondikcijske terjatve zaradi ničnosti pogodbe ne začne teči, dokler se popolnoma ne izjalovijo pričakovanja posameznega tožnika, ki se nanašajo na okoliščine, ki vplivajo na ničnost pogodbe. V obravnavanem primeru to zagotovo niso samo zgodnje tečajne spremembe, ampak okoliščine, ki se tičejo bankine opustitve pojasnilne dolžnosti in obstoja znatnega neravnotežja. Sodišče ne presodi, česa točno naj bi se tožnica zavedala že v letu 2010 oziroma do 1. 1. 2011. Samo povečanje tečaja CHF v letu 2008 in 2010, ne zadostuje. Te trditve o povečanjih obrokov zaradi povišanega tečaja je treba presojati z dejstvom, kdaj naj bi potrošnik vedel, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da se je zavedal, da ni razumel obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/20131. Materialnopravno zmotno je stališče nižjega sodišča, da je za pričetek teka zastaralnega roka ključen trenutek, ko so bile tožnici znane dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe (zvišanje obrokov). Zastaralni rok namreč lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Potrošniku je treba dati na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskim okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti (primerjaj razloge sodbe II Ips 67/2011).

9. V konkretnem primeru ni nepomembno dejstvo, da je tožnica poplačala sporni kredit 22. 1. 2015. Sodišče prve stopnje pa je ni zaslišalo v zvezi s temi dejanskimi okoliščinami oziroma se o tem ni opredelilo.

10. Tako se izkaže, da je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da prične zastaranje kondikcijskega zahtevka teči, ko je bila druga večja sprememba tečaja, to je 1. 1. 2011. Ne gre le za tiste dejanske okoliščine, ko je tožnica vedela, da se je obrok povečal v tem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje spregleda, da je tožnica zatrjevala, da ni bila opravljena pojasnilna dolžnost, da je bilo povedano, da se obrok ne bo spreminjal. To so okoliščine, ki skupaj s povečanimi obroki lahko pripeljejo do sklepa o tem, kdaj se je tožnica zavedala, da gre po njenih trditvah za ničnost pogodbe. Zato naj v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje obravnava ugovor zastaranja iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in po pravilno opravljenem dokaznem postopku.

11. V nadaljevanju postopka je torej treba opraviti zaslišanje priče H. H., dodatno zaslišanje tožnice v zvezi z ugovorom zastaranja in pojasnilno dolžnostjo narediti novo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da bi samo zasliševalo priče in tožnico. Vse to je vodilo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP in 355. člen ZPP). Gre za prvo razveljavitev sodbe, ki ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje dopolni manjkajoči dokazni postopek in pravilno uporabi določbe o zastaranju. Ker pa je pritožba zelo obsežna in graja sodbo še iz številnih drugih razlogov, je treba pritožniku odgovoriti, da je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo zadevo tako iz stališča ZVPot (23. in 24. člena), kot iz stališča 4. člena Direktive 93/13. Ker je sodišče (pravilno) presojalo tudi ugovarjano nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, kar je dogovor o vračilu kredita v CHF, je pravilno zastavilo materialnopravno obravnavo zadeve. Tudi v ponovljenem postopku bo sodišče moralo odgovoriti tudi na ta uveljavljeni razlog. Ponovno bo tudi treba presojati zaključek, ali je bila tožena stranka ob sklepanju sporne kreditne pogodbe dobroverna in ni mogoče sprejeti trditve pritožbe, da se sodba s tem ni ukvarjala (točke 80 do 96). Sodišče je tudi presojalo ugovor znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank in pravilno upoštevalo, da je treba načelo enakovrednosti pogodbenih strank presojati v času sklepanja pogodbe. Pri pogodbi z valutnim tveganjem gre v tem delu za alietorno pogodbo oziroma izpolnjevanje, ki pa je tvegano za obe pogodbeni strank. Sodišče prve stopnje pravilno zastavi presojo znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi in odgovori na trditve tožeče stranke v točki 98. Valutno tveganje načeloma prevzameta obe stranki, torej tudi banka. Vendar ima banka svoja pravila oziroma Zakon o bančništvu (ZBan) določba člena 85 oziroma 155 ZBan-1. Določba tega zakona je namenjena varnosti bank in ravno pomeni, da so posli z valutnimi klavzulami v določeni meri tvegani in se morata tako potrošnik kot banka zaščititi. Potrošnik je zaščiten s pravilno opravljeno pojasnilno dolžnostjo in vedenjem, kaj prevzema in možnostjo, da kredit vedno poplača predčasno ali pa konvertira v domačo valuto. Banka pa tudi ima ustrezna zavarovanje kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Primerjaj razloge sodbe II Ips 14/2020.