Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Imetnik stanovanjske pravice ne more zahtevati s tožbo odkup stanovanja po preteku 2 letnega roka ob tem, ko je lastnik stanovanja pred potekom 2 letnega roka zavrnil njegovo zahtevo. V takem primeru sodišče zavrže tožbo, saj je 2 letni rok prekluzivne narave.
Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 29.990,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za podstrešno stanovanje, ki se nahaja v L., v skupni izmeri 44,35 m2 za pogodbeno ceno po Stanovanjskem zakonu, po vrednosti točke na dan 17.11.1993, ki se plača v enkratnem znesku zmanjšana za 60 %. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 24.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.
Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži plačilo pravdnih stroškov v breme tožeči stranki. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno, po izteku zakonsko določenega roka za nakup stanovanja, ki je potekel 19.10.1993 in da je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke z dopisom z dne 12.5.1993. Tožeča stranka je bila povsem na jasnem, da ji tožena stranka ne namerava prodati stanovanja in bi lahko oz. bi morala vložiti tožbo pravočasno v roku, ki ga določa Stanovanjski zakon. Po mnenju tožene stranke tudi tožbeni zahtevek ni sklepčen.
Pritožba je utemeljena.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je razvidno, da je tožeča stranka vložila zahtevo za odkup stanovanja dne 21.4.1993 in da je dne 12.5.1993 dobila od tožene stranke odgovor, da prodajo stanovanja zavrača na podlagi 128. člena Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka je dne 18.10.1993 vložila pri toženi stranki ponovno zahtevo za odkup stanovanja, tožbo zaradi sklenitve kupne pogodbe pa je vložila šele 2.12.1993. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo pravočasno, saj je treba upoštevati rok iz 5. odst. 117. člena Stanovanjskega zakona, ki pravi, da je kupoprodajno pogodbo dolžan lastnik skleniti najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi, prejšnji imetnik stanovanjske pravice pa je dolžan sprožiti postopek v 15 dneh po zavrnitvi.
Tako odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna.
Tožeča stranka je dobila dne 12.5.1993 odgovor tožene stranke, da ji zavrača prodajo stanovanja na podlagi 128. člena Stanovanjskega zakona. V kolikor se tožeča stranka s takim odgovorom tožene stranke ni strinjala, bi morala v skladu s 4. odst. 128. člena Stanovanjskega zakona vložiti tožbo v 15 dneh po zavrnitvi zahteve za odkup stanovanja. 15-dnevni rok iz navedenega člena nima za posledico prekluzije, zato je imela tožeča stranka možnost vložiti tožbo vse do 19.10.1993, ko se je iztekel 2-letni rok iz 123. člena Stanovanjskega zakona za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Navedeni 2-letni rok je prekluzivni rok, kar pomeni, da tožeča stranka zamujenega dejanja ne more več opraviti, ta učinek pa nastopi avtomatično po samem zakonu. Pravica vložiti zahtevo za odkup stanovanja oz. tožbo preneha torej s potekom časa, to je dne 19.10.1993 in tožeča stranka si glede na prej povedano roka ne more sama podaljševati. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožeča stranka že 12.5.1993 dobila odgovor tožene stranke, da ji zavrača prodajo stanovanja, zato je bila popolnoma neutemeljena ponovna zahteva tožeče stranke za odkup stanovanja z dne 18.10.1993 in v zvezi s tem tudi napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do 30-dnevnega roka za sklenitev kupoprodajne pogodbe iz 117. člena stanovanjskega zakona.
Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba zaradi sklenitve kupne pogodbe vložena prepozno, zato je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi 366/1 člena ZPP razveljavilo in tožbo zavrglo.
Izrek o stroških postopka temelji na določilu 166/2 čl. ZPP v zvezi s 154/1 ZPP. Stroški so odmerjeni po veljavni odvetniški tarifi in zakonu o sodnih taksah. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.