Jedro

Predložena sodba prvostopnega sodišča ne more dokazovati neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa 0112-0212/04/39 z dne 29. 1. 2007 in št. 10051-208/2007 z dne 7. 3. 2007 ter da je dolžna tožena stranka tožečo stranko v roku osmih dni po pravnomočnosti sodne odločbe razporediti na delovno mesto podsekretar št. 41002 v Sektorju za finančni sistem Direktorata za finančni sistem Ministrstva za Finance RS, z nalogami neposredna pomoč pri vodenju strokovnih nalog na delu delovnega področja ministrstva, samostojno oblikovanje sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv, vodenje in sodelovanje v najzahtevnejših projektih skupinah, sodelovanje v delu delovnih teles EU, opravljanje drugih nalog po nalogu neposrednega vodje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep, da se revizija ne dopusti, se pritožuje tožeča stranka in navaja, da je sodišče zadevo vodilo samostojno, čeprav je bila vložena kot širitev tožbe v zadevi, ki se je vodila pred sodiščem pod opr. št. I Pd 1246/2006 in skupaj z njo predstavlja zaokroženo celoto. S tem je sodišče grobo kršilo pravila postopka in odstopilo od dosedanje sodne prakse kot izhaja iz sodbe (pravilno bi bilo sklepa) VDSS opr. št. Cp 1890/2004 z dne 21. 4. 2005. Sodba pa odstopa od prakse VDSS tudi glede na sodbo opr. št. 916/2002 z dne 16. 16. 2004 (pravilno 19. 10. 2007) iz katere izhaja, da je v primeru, ko je prvi sklep o razporeditvi s pravnomočno sodbo razveljavljen, potrebno razveljaviti tudi vse nadaljnje sklepe, ki temeljijo na podlagi nezakonito izdanega sklepa. Zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bil dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba ne navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, prav tako pa ne kje naj bi šlo za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje.

8. V pritožbi zoper sklep, da se revizija na dopusti, je tožnik sicer navajal, v katerih zadevah naj bi prišlo do neenotnosti pri odločanju sodišča druge stopnje in priložil kopije teh odločb. Tako je priložil sklep opr. št. Cp 1890/2004, ki je odločba civilnega sodišča in ne delovnega (Višje sodišče v Celju). V tem sklepu je samo odločeno, da sklep o razdružitvi (razločitvi) postopka nima samostojne materialne pravnomočnosti, da gre za sklep procesnega vodstva in da jih sodišče lahko spremeni, ko ne služijo več svojemu namenu, kar v obravnavanem primeru niti ni sporno. Druga predložena sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 916/2002 pa je povsem drugačna od tožničinega primera. V njej je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik nezakonito razporejen na delovno mesto in bil nato iz tega mesta napoten na čakanje na delo. V tem primeru je res bil drugi primer napotitve na čakanje v odvisnosti od razporeditve na delovno mesto. V tožničinem primeru pa sicer nezakonita prva premestitev, ko je bila tožnica samo formalno premeščena na sistemizirano delovno mesto zato, da bi lahko dejansko opravljala dela še ne sistemiziranega delovnega mesta, nato pa je bila s sklepom premeščena prav na to delovno mesto, ne pomenita takega primera, ko bi bila druga premestitev kakorkoli odvisna od prve premestitve in bi bila tudi druga premestitev nezakonita, če bi se to ugotovilo za prvo premestitev. Zato v tem primeru ne gre za neenotnost VDSS pri obravnavi pravnega vprašanja. Predložena sodba prvostopnega sodišča (z opr. št. Pd 916/2002) ne more dokazovati neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje.

9. Ker pritožba ni uspela dokazati, da naj bi sodna praksa VDSS odstopala od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, zato je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.