Jedro

Z udarci, discipliniranjem otrok na način, da jih je zagrabila za roko in posedala na stol in na njih kričala, je obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Pri tem je treba očitano ravnanje presojati glede na vse okoliščine primera, glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 71. člena KZ-1 je obsojenki izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica za čas treh let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje. Na podlagi tretjega odstavka 71. člena KZ-1 bo sodišče pogojno obsodbo preklicalo, če bo obsojenka v preizkusni dobi prekršila izrečeno prepoved opravljanja poklica. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščencev oškodovancev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi 358. člena ZKP pa je obsojenko oprostilo obtožbe za dvanajst kaznivih dejanj surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi 1. točke 357. člena ZKP je zavrnilo obtožbo zoper obsojenko za kaznivo dejanje surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenke, potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in posebni izdatki pooblaščencev oškodovancev v oprostilnem in zavrnilnem delu sodbe bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbi višje državne tožilke ter obsojenkine zagovornice kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse v višini 375,00 EUR.

3. Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, vlaga obsojenkina zagovornica. Navaja, da opisana obsojenkina ravnanja nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja za katerega je bila spoznana za krivo, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi 2. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec Boris Ostruh odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. V izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je konkretiziran zakonski znak podrejenega položaja, ki izhaja iz samih opisanih ravnanj obsojenke kot navedbe, da so se je otroci bali. V svoji sodbi je sodišče prve stopnje natančno opisalo, kako je obsojenka s poniževalnimi ravnanji in ustrahovanjem mladoletne oškodovance spravljala v podrejen položaj. Pod videzom sklicevanja na okoliščine o neobstoju zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj zagovornica v pretežnem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot očitno neutemeljeno.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

B.

6. V predmetnem postopku se je obsojenki po obtožbi očitala izvršitev 18 kaznivih dejanj surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki naj bi jih izvršila na škodo 18 oškodovancev, sicer otrok, ki so obiskovali vrtec, v katerem je bila zaposlena kot vzgojiteljica. Za eno dejanje je državna tožilka umaknila obtožbo in je zato sodišče na podlagi 1. točke 357. člena ZKP za to dejanje obtožbo zoper obsojenko zavrnilo. Za 12 kaznivih dejanj surovega ravnanja po prvem (pravilno bi bilo po drugem, opomba Vrhovnega sodišča) odstavku 192. člena KZ-1 pa je obsojenko na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker je presodilo, da ni dokazano, da bi obsojenka storila ta dejanja.

7. Očitano ravnanje obsojenke na škodo preostalih petih mladoletnih oškodovancev, ki ga je državno tožilstvo kvalificiralo kot pet kaznivih dejanj surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, je sodišče pravno opredelilo drugače, in sicer kot kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Kazenskopravni očitek obsojenki v predmetni zadevi, ki ga je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi, se glasi, da je kot vzgojiteljica v vrtcu z mladoletnimi osebami v obdobju od leta 2013 do junija 2015 grdo ravnala, jih drugače boleče in ponižujoče kaznovala ter jih tako spravljala v podrejen položaj, in sicer je predšolske otroke - B. B., ko je bil star tri leta, močno udarila po nogi, ker naj ne bi mirno sedel za mizo, - D. D., ko je bil star manj kot štiri leta, močno zgrabila za levo roko in prst na roki tako, da je zaradi bolečin in otekline iskal zdravniško pomoč, enkrat pa je izdelek, ki po njenem mnenju ni bil v redu, otroku odvzela in ga dokončala sama, - na E. E., ko še ni bil star šest let, tako močno kričala, da je bil prestrašen in je jokal, - na F. F. enkrat kričala, da ne zna risati in barvati, - G. G. enkrat udarila, enkrat pa mu je roki grobo potegnila na hrbet in ga grobo posedala na stol. Opisana ravnanja sta sodišči pravno opredelili kot kaznivo dejanje nasilništva, pri čemer je obsojenko sodišče spoznalo za krivo storitve kvalificirane oblike po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, ker je bilo z njenim ravnanjem hudo ponižanih več oseb.

8. Zagovornica v zahtevi zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker da opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Obsojenki se očita nedopustna uporaba fizične sile v obliki grdega ravnanja, vendar ni mogoče govoriti o posledici spravljanja v podrejen položaj, saj ni šlo za ciljno usmerjeno ravnanje obsojenke, ravnanje tudi ni bilo intenzivno in ni trajalo dlje časa. Nasprotno, obsojenki se očitajo enkratna ravnanja. S svojim ravnanjem si obsojenka oškodovancev ni podredila niti jih ni ponižala, prav tako ne drži, da se ji oškodovanci niso mogli izogniti. Navaja, da je boleče in ponižujoče kaznovanje kot element kaznivega dejanja nasilništva tisto, ki presega običajne načine kaznovanje. Ravnanja, ki se očitajo obsojenki, niso pri oškodovancih povzročili prestrašenosti ali bolečine, ki bi presegli tisti prag neugodja, ki je običajen za vsak disciplinski prijem. Kričanja na otroka ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje nasilništva, saj ne presega običajnih ravnanj v vrtcu, ko je treba otroke umiriti.

9. V obtožnici so bila obsojenkina ravnanja, za katera je bila spoznana za krivo, pravno opredeljena kot pet ločenih kaznivih dejanj surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Takšno pravno stališče je temeljilo na izhodišču, da je kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1 osebno kaznivo dejanje, kjer je dejanj toliko, kolikor je oškodovancev.1 Sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, se s takšno pravno opredelitvijo ni strinjalo, saj je sprejelo razlago, da pomeni surovo ravnanje globlji poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca. V vsakem konkretnem primeru pa je po stališču v izpodbijani pravnomočni sodbi glede na okoliščine presoditi, ali ravnanja ostajajo še v mejah dopustnih vzgojnih metod, ali pa so že prešla v surovo ravnanje. Pri tem se presoja, ali pomeni ravnanje globlji, grob poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca, ali pomeni intenzivnejše telesne in duševne bolečine, občutek telesnega nelagodja, pri čemer je treba upoštevati tudi mladoletnikovo starost.2 Sodišče je ocenilo, da nobeno od dejanj ni pomenilo surovega ravnanja, ker da dejanja niso bila take teže, da bi na oškodovancih pustila trajne posledice oziroma ogrozila njihov nadaljnji razvoj.

10. Poškodbena posledica, tj. škoda za otrokov razvoj, kot zakonski znak kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 je določena le pri njegovi kvalificirani obliki po drugem odstavku navedene določbe, po kateri kaznivo dejanje izvrši starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti ali k opuščanju dela, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna ali jo trpinči. Če storilec prizadene telesno in duševno celovitost mladoletne osebe, vendar ne ogrozi njenega razvoja, ne gre za surovo ravnanje ali trpinčenje po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Inkriminacija po prvem odstavku 192. člena KZ-1 pa je abstraktno ogrozitvena, saj je zakonodajalec sankcioniral tudi tako storilčevo ravnanje, ki ne pripelje do poškodbene posledice in tudi ne do konkretne nevarnosti za otrokov razvoj. Za dokončanje temeljne oblike kaznivega dejanja zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj.3 Dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 stori, starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Ker so dolžnosti do mladoletne osebe praviloma oblikovane kot zapovedne norme, bo v takih primerih kršenje dolžnosti izvršeno z opustitvijo, v primeru prepovednih norm (npr. prepovedi telesnega kaznovanja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini) pa bo kršitev dolžnosti izvršena s storitvijo4. 11. Nižji sodišči sta se pri pravni opredelitvi očitanih dejanj izognili vprašanju, ali je z očitanimi dejanji, tj. uporabo fizične sile, udarci in kričanjem, obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Kršenje dolžnosti se kot storitvena oblika namreč kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi.5 Pri tem je treba očitano ravnanje presojati glede na vse okoliščine primera, glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.6 Zato obsojenkinih ravnanj ni mogoče ocenjevati brez upoštevanja celotnega konteksta, razvidnega iz dejstvenih ugotovitev v pravnomočni sodbi. Pri tem ni mogoče spregledati predvsem izrazite mladosti oškodovancev, da je šlo za otroke, malčke, ki so bili v kritičnem času stari od treh do šest let. Pomembna je tudi vloga, v kateri je nasilje nad otroki izvrševala obsojenka. Bila je njihova vzgojiteljica in s tem oseba, ki je otrokom v času, ko so ti v vrtcu, že zaradi svoje vloge nadrejena, saj je odgovorna za delovanje oddelka. Zaradi takšne njene vloge, izrazite razlike v starosti in fizične premoči so bili otroci, ki so ji bili v vrtcu zaupani v varstvo in vzgojo, v tem razmerju v neenakopravnem (podrejenem) položaju. Pri tem je zoper tri oškodovance uporabila fizično silo (močan udarec po nogi, poteg za roko, da je oškodovancu zatekel prst, udarec in poteg rok za hrbet ter grobo posedanje na stol). Na dva oškodovanca je kričala, vendar iz opisa izhaja, da ne gre za situacijo, ko bi šlo za redno discipliniranje ali umirjanje otrok, pač pa se ji očita, da je enega otroka prestrašila in spravila v jok, na drugega pa je kričala, češ da ne zna risati. Kričanje v tem primeru torej ni bilo usmerjeno v zagotavljanje reda in varnosti, pač pa je v okviru obsojenkinega vzgojnega vzorca šlo za grobo in za otrokovo starost neprimerno kritiko njegovih likovnih izdelkov in sposobnosti. V vseh primerih gre za dejanja, ki odstopajo od ravnanj, ki bi bila primerna pri varstvu in vzgoji predšolskih otrok. Predvsem pa je treba vsa ta ravnanja presojati v luči dejstva, da je obsojenka nasilje izvajala kot vzgojiteljica majhnih otrok, ki so se je vsled njenega ravnanja bali. Obsojenka je z udarci, discipliniranjem otrok na način, da jih je zagrabila za roko in posedala na stol in na njih kričala izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Zato ne drži nosilni očitek zahteve, da v obsojenkinem ravnanju sploh ni zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja. Glede na navedeno tudi ni treba presojati vložničinih navedb, s katerimi izpodbija pravno opredelitev kaznivega dejanja, sprejeto v pravnomočni sodbi.

12. Nižji sodišči sta obsojenkina ravnanja na škodo petih oškodovancev opredelili kot eno kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296.člena KZ-1, in ne, ker gre za osebna kazniva dejanja, kot pet kaznivih dejanj po 192. členu KZ-1. Kaznivo dejanje nasilništva, tako kot ga je kvalificiralo sodišče, glede na predpisano kazen ni milejše od dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, za obe zakon predvideva kazen zapora do treh let. S takšno pravno subsumpcijo sta sodišči kršili kazenski zakon v obsojenkino korist. V skladu z določbami 421. člena ZKP sme zagovornik(ca) vložiti zahtevo le v obsojenčevo(kino) korist. Pravno korektna opredelitev obsojenkinih ravnanj kot petih kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1 pa bi bila v obsojenkino škodo, zato Vrhovno sodišče v pravnomočno sodbo ni posegalo.

13. Z navedbami, s katerimi vložnica zavrača, da se oškodovanci obsojenki niso mogli izogniti, saj so v vrtcu vedno prisotne pomočnice vzgojiteljic, ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Te trditve nasprotujejo zaključkom sodbe o tem, da je obsojenka zoper oškodovance nastopala iz pozicije avtoritete, ki jo je skušala vzpostaviti za vsako ceno. Sodišče je pri tej oceni sledilo ugotovitvam sodne izvedenke Helene Černelič Mrak ter jih ocenilo skupaj z ugotovitvami o nedopustnem ravnanju in disciplinskimi prijemi. Kot vzgojiteljica je zoper otroke nastopala kot avtoriteta, zato ugotovitve sodišča potrjujejo zaključek, da so se otroci znašli v situaciji, ko se obsojenkinemu fizičnemu in psihičnemu nasilju niso mogli izogniti.

14. Zagovornica posebej izpostavlja še ravnanje na škodo G. G., ki ima razvojne težave in mu je treba meje strožje postavljati, o čemer je izpovedala tudi zaslišana klinična psihologinja Nataša Bilobrk, ki obravnava oškodovanca. Po stališču zahteve ni šlo za ravnanje z namenom prezira ali sovraštva, pač pa za postavljanje mej in discipliniranje nemirnega otroka. Vendar iz sodbe jasno izhaja, da je zaslišana klinična psihologinja pojasnila, da taki vzgojni prijemi niso primerni za nikogar, še manj pa za otroka z razvojnimi motnjami. Zagovornica zato z navedbo, da je zoper oškodovanca nastopila ostreje, ker je bilo zaradi njegove uspešne vzgoje to potrebno, nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodbe. To pa ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), po katerem nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Zagovornica kršitev vidi v tem, da je sodišče dejanja pravno kvalificiralo kot dejanje, za katerega zakonodajalec v času sprejemanja ni imel v mislih, da bi sankcioniralo ravnanja, kot so opisana. Obsojenka se zato ni mogla zavedati, da izvršuje kaznivo dejanje. Ker prvostopenjske sodbe zagovornica s pritožbo ni izpodbijala na tej podlagi, se zaradi materialne neizčrpanosti na to ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife in tarifni številki 71110 v zvezi s tarifno številko 7152 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njenega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59069/2010 z dne 21. 7. 2016. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 39/2005 z dne 13. 4. 2006 in I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015. 3 Filipčič, K., Novak, B.., v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 276, 285. 4 Ibid., str. 278, podobno tudi sodba I Ips 11030/2010 z dne 10. 5. 2018, v kateri Vrhovno sodišče primeroma navaja tako storitvene oblike, s katerimi se lahko izvrši kaznivo dejanje, kot tudi opuščanje dolžnosti, ki jo ima do mladoletne osebe. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11030/2010 z dne 10. 5. 2018. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4623/2011 z dne 17. 12. 2015.