Jedro

Z vidika presoje ovir za predajo prosilca za mednarodno zaščito drugi državi članici na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo organi v državi članci s prosilci za mednarodno zaščito, ki so jim predani v okviru dublinskih postopkov.

Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.

Zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-652/2025/7 (1221-11) z dne 2. 4. 2025. Navedeni organ (v nadaljevanju toženka) je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1 predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 12. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče, tudi ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj v navedeni državi ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je bila njegova ciljna država Slovenija, azilni postopek na Hrvaškem pa je začel samo zato, da bi se izognil "push backu". Meni, da ni bil popolnoma informiran glede narave postopka, saj mu ni bilo pojasnjeno, da če začne postopek v eni državi, ga ne more nadaljevati ali dokončati v drugi. Upravnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do tožbene navedbe, da bo Republika Hrvaška v primeru njegove vrnitve štela, da je svojo prvo prošnjo umaknil in bo lahko vložil samo ponovno prošnjo, kar predstavlja nevarnost, da vsebinski razlogi iz njegove prošnje ne bodo obravnavani. Odločitev hrvaških organov o ponovni prošnji bo posledično sama po sebi nezakonita, v nasprotju z Uredbo Dublin III ter jim bo omogočila "refoulment", ki je po 33. členu Konvencije o statusu beguncev prepovedan. Trdi, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, kar potrjuje obsežna sodna praksa, pri čemer izrecno navaja odločitvi Upravnega sodišča v Beaunschweigu z dne 8. 5. 2023 in Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi; podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje ali razveljavi izpodbijano sodbo in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženki.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da je bila njegova ciljna država Slovenija in da je azilni postopek na Hrvaškem začel samo zato, da bi se izognil "push backu". V zvezi s temi navedbami je Upravno sodišče ocenilo, da lahko (ob odsotnosti konkretiziranega ugovora glede kršitve pravice do obveščenosti na osebnem razgovoru) le na splošno ugotovi, da je bil pritožnik v postopku ustrezno informiran in da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. Na tej podlagi je štelo, da je bila pritožniku omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Pritožbena navedba, da ni bil ustrezno informiran, ker mu ni bilo pojasnjeno, da če začne postopek v eni državi, ga ne more nadaljevati ali dokončati v drugi, je nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnik ne pojasnjuje, zakaj slednjo navaja šele v pritožbi (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tudi sicer pa je toženka v izpodbijanem sklepu, ki ga je povzelo v sodbi Upravno sodišče in na razloge katerega se sklicuje, pravilno pojasnila, da si pritožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo, saj pristojnost določajo merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbene navedbe, da bo Republika Hrvaška v primeru njegove vrnitve štela, da je svojo prvo prošnjo umaknil in bo lahko vložil samo ponovno prošnjo, kar je v nasprotju z Uredbo Dublin III. V 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč Upravno sodišče ugotovilo, da ima pritožnik v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito, da je ta država svojo odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje potrdila, da ga je dolžna sprejeti ter njegovo prošnjo tudi obravnavati. Na podlagi navedenega Upravno sodišče ni dvomilo, da bodo na Hrvaškem spoštovane pritožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, glede skladnosti postopanja hrvaških organov s pravom EU pa je presodilo, da ta ni v pristojnosti Upravnega sodišča.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Upravno sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo za odločitev relevantno pravno podlago in stališča Vrhovnega sodišča ter pravilno poudarilo, da je na podlagi teh stališč z vidika presoje ovir za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi s prosilci za mednarodno zaščito, ki so jim predani v okviru dublinskih postopkov. Presodilo je, da tega pritožnik v upravnem postopku ni problematiziral. Celo nasprotno, iz njegovih izjav izhaja, da ve, da v Republiki Hrvaški ni pomanjkljivosti glede sistema mednarodne zaščite, in da so bili predstavniki hrvaškega pristojnega organa do njega prijazni. Tega pritožnik v pritožbi niti ne izpodbija.

9. Upravno sodišče je pravilno zavrnilo tudi tožbene navedbe, ki jih pritožnik ponavlja v pritožbi, da sistemske pomanjkljivosti izkazuje tuja sodna praksa. V zvezi s temi navedbami je Upravno sodišče presodilo, da so nacionalna sodišča drugih držav v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino in Srbijo, vendar zgolj na podlagi sodb nižjih sodišč v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška pritožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pritožnik pa tudi sicer v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, ampak izraža zgolj nestrinjanje s presojo Upravnega sodišča.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški niso izkazane niti z zatrjevanjem, da Republika Hrvaška šteje, da prosilci za mednarodno zaščito, ki zapustijo Republiko Hrvaško, umaknejo svojo vlogo in lahko vložijo samo ponovno prošnjo, kar naj bi upoštevala tudi odločitev Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022. V zvezi z morebitnimi razlikami med državami članicami pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito je namreč Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, sodba z dne 30. 11. 2023, že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti (140. do 142. točka).

11. V zvezi z izvajanjem postopkov je tudi pomembno, da zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le takega upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva (46. člen Procesne direktive2), v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka (v tem smislu tudi navedena sodba SEU v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, 141. točka).3 Da bi bile zaznane sistemske pomanjkljivosti hrvaškega sodnega sistema na področju azilnih zadev, pa pritožnik obrazloženo ne trdi.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

3Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 82/2024 z dne 25. 1. 2024.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 74

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.