Jedro

Tožniku se zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pritožil, zato je ta postal dokončen in pravnomočen. Po 5. odstavku 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker tožnik te možnosti ni izkoristil, sodno varstvo ni dovoljeno in iz tega razloga verjetnost terjatve ni izkazana, zato je sodišče prve stopnje predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pravilno zavrnilo.

Sklep, s katerim je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je označen s stopnjo tajnosti „tajno“, k dokumentu pa je bila izdana tudi ocena možnih škodljivih posledic v skladu z ZTP. Tožena stranka je tožnikovega pooblaščenca pozvala, da izkaže, da za namen obravnavanja tajnih podatkov razpolaga z ustreznim varnostnim območjem I. stopnje (skladno z Uredbo o varovanju tajnih podatkov). Ker pooblaščenec ni izkazal, da za namen hranjenja tajnih podatkov razpolaga z ustreznim varnostnim območjem, mu tožena stranka sklepa ni mogla in tudi ni smela poslati na njegov naslov, zato ga je pravilno pozvala, da se s sklepom seznani osebno na sedežu stranke in mu določila tudi primeren rok ter kraj in uro možnosti vpogleda v dokument.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki odreja, da je dolžna za čas, dokler traja spor o nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja, vzpostaviti delovno razmerje na podlagi tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi in ga prijaviti v vsa ustrezna socialna zavarovanja iz delovnega razmerja, vse v roku 3 dni od izdaje začasne odredbe in tožniku za to obdobje plačevati nadomestilo plače v višini 100 % njegove bruto plače, določene s tožnikovo zadnjo pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki kot da bi delal, in sicer najmanj 2.498,36 EUR, od tega odvesti vse prispevke in davke ter tožniku izplačati neto zneske, vse v roku 3 dni od izdaje začasne odredbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi z začasno odredbo (točka II izreka).

2. Tožeča stranka se pravočasno z obširno pritožbo pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uvodoma izpostavlja, da se je tožnik s sodnim spisom in navedbami tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe seznanil dne 14. 6. 2016, ko je sodišče prve stopnje že izdalo in odposlalo izpodbijani sklep, tako da ni imel možnosti odgovoriti na navedbe tožene stranke. Po pritožbenem stališču je ključna nepopolna in nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede vročitve izredne odpovedi, ki naj bi jo tožena stranka opravila preko tožnikovega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih tožbenih navedb, da bi mu morala biti pošiljka, katere vsebina naj bi bila po zatrjevanju tožene stranke izredna odpoved, vročena osebno na njegov naslov, ne pa na naslov njegovega pooblaščenca in sicer skladno z določbami 88. člena ZDR-1. Ker tožena stranka te določbe ni upoštevala, je to absolutna bistvena kršitev postopka izredne odpovedi, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odpovedi in sedaj tudi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo vsebino oziroma obseg pooblastila, ker ni upoštevalo dopisa tožnika z dne 9. 3. 2016, h kateremu je bilo pooblastilo priloženo. Ob upoštevanju tega bi gotovo lahko ugotovilo, da ni moglo biti sporno, da je bilo pooblastilo dano pooblaščencu le za vpogled v spis, pripravo in izvedbo postopka zagovora. S tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov in jih ni ocenilo vsakega posebej in vseh skupaj. Tožena stranka ni izvedla pravilnega postopka vročitve izredne odpovedi tudi zaradi kršitve ZUP in Uredbe o upravnem poslovanju. Glede na tak način vročanja tožnik ni mogel vedeti, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pošiljka tožnikovemu pooblaščencu tudi ni bila vročena po pravilih ZUP, saj mu ni bila puščena v poštnem predalčniku, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, zato mu ni bila vročena niti 4. 4. 2016 kot zatrjuje tožena stranka in tudi ne 2. 4. 2016 kot je ugotovilo sodišče. Tudi iz dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2016 ni mogoče ugotoviti, da je bila tožniku izredna odpoved vročena. Navaja tudi, da tožena stranka ni spoštovala minimalnih standardov vročanja in označevanja pošiljke. Ker pošiljka tožniku ni bila pravilno oziroma mu sploh ni bila vročena, je ostalo odprto vprašanje teka rokov in s tem pravočasnosti in upravičenosti tožbe. Kako in kdaj je dopis tožene stranke z dne 17. 3. 2016 prispel v predalčnik tožnikovega pooblaščenca, sodišče prve stopnje ni raziskalo. Ta dopis tudi ni označen z nobeno stopnjo tajnosti, zato bi ga pošta lahko vročila skladno z ZUP tako, da bi ga pustila v predalčniku, pa ga ni. Zato je neutemeljen predlog tožene stranke, da se tožba zavrže in tako tudi verjetnost obstoja terjatve ni neizkazana, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Nadalje navaja, da je bila oznaka ovojnice glede vsebine pošiljke v nasprotju s 172. členom Uredbe o upravnem poslovanju, ki jo mora spoštovati tožena stranka. Ker gre za sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z oznako tajno, bi morala tožena stranka vsebino vročevanega dokumenta označiti tako s številko kot tudi vsebino in šele tedaj bi se lahko tožnik ustrezno odzval. Sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, na čem naj bi temeljila dolžnost tožnika, da bi se moral odzvati na vsakršno obvestilo oz. sklep tožene stranke, tudi brez ustrezne oznake in navedbe vsebine. Tožena stranka bi morala jasno označiti, da gre za sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, česar pa niti v dopisu z dne 17. 3. 2016 ni storila. V kolikor bi tožnik vedel, da se mu vroča sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi ustrezno reagiral. Da tega ni vedel izhaja tudi iz njegovega dopisa z dne 31. 3. 2016, v katerem toženo stranko sprašuje o stanju postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka mu je z dopisom z dne 15. 4. 2016 odgovorila, vendar pa ga ni seznanila, da mu je izredno odpoved izrekla in da ga čaka pri njej. Tožena stranka pravilnosti vročanja ni pojasnila, neutemeljene pa so njene navedbe, da se je tožnik vročanju izmikal. S pritožbenimi navedbami je tako tožnik vsekakor izkazal, da obstaja najmanj dvom v pravilnost vročanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v celoti strinja in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Ugotovilo je, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan. Tožniku je bil sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2016 vročen 28. 4. 2016 in ker se zoper sklep ni pritožil, je ta postal dokončen in pravnomočen. Po 5. odstavku 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker tožnik te možnosti ni izkoristil, sodno varstvo ni dovoljeno in iz tega razloga verjetnost terjatve ni izkazana. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ tako ni izkazan, zato je sodišče prve stopnje predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki glede odločitve sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je za zastopanje v zvezi z izredno odpovedjo pooblastil odvetnika A.A. in B.B. iz odvetniške družbe C. d. o. o.. Pooblastilo z dne 9. 3. 2016 je splošno in nima omejitev, zato ga je potrebno razlagati tako kot se glasi in ne glede na dopis, s katerim je bilo toženi stranki posredovano, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročati osebno na njegov naslov, kot je določeno v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Iz pooblastila z dne 9. 3. 2013 izhaja, da pooblastilo obsega tudi sprejem odločb, vabil, vlog nasprotnih strank in drugih pisanj, po tem ko je pooblastilo dano in v zvezi z zadevo, v kateri je dano. Glede na navedeno je tožnik pooblaščenca pooblastil tudi za sprejem pisanj tožene stranke, za katera je predpisana osebna vročitev.

10. Sklep, s katerim je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je označen s stopnjo tajnosti „tajno“, k dokumentu pa je bila izdana tudi ocena možnih škodljivih posledic v skladu z Zakonom o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001 in naslednji). Tožena stranka je tožnikovega pooblaščenca pozvala, da izkaže, da za namen obravnavanja tajnih podatkov razpolaga z ustreznim varnostnim območjem I. stopnje (skladno z Uredbo o varovanju tajnih podatkov, Ur. l. RS, št. 74/2005 in naslednji). Ker pooblaščenec ni izkazal, da za namen hranjenja tajnih podatkov razpolaga z ustreznim varnostnim območjem, mu tožena stranka sklepa ni mogla in tudi ni smela poslati na njegov naslov, zato ga je pravilno pozvala, da se s sklepom seznani osebno na sedežu stranke in mu določila tudi primeren rok ter kraj in uro možnosti vpogleda v dokument. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo sporočilo o prispelem pismu z obvestilom tožene stranke o izdanem dokumentu vloženo v hišni predalčnik tožnikovega pooblaščenca dne 18. 3. 2016 in je tako 15-dnevni rok, v katerem je tožeča stranka na pošti lahko osebno dvignila to pismo, začel teči 19. 3. 2016 iztekel pa se je 4. 4. 2016 (ker je bil na dan izteka roka dela prost dan). Tega dne je nastopila fikcija vročitve obvestila tožene stranke o izdanem dokumentu, skladno z določbo 4. odstavka Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), saj ZJU glede vročanja pisnih sklepov napotuje na določbe ZUP. Ker je fikcija vročitve nastopila z iztekom roka za prevzem poštne pošiljke, ni pomembno ali je bilo pisanje sploh puščeno v hišnem predalčniku tožnikovega pooblaščenca ali ne.

12. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da pisanje ni bilo označeno skladno z določbo 4. odstavka 172. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 20/2005 in naslednji), ker tožnik naj ne bi mogel iz oznak razbrati, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz sporočila o prispelem pismu izhaja, kdo je pošiljatelj pisma in tudi številka spisa, tako da je bilo na tej podlagi moč ugotoviti, da se pisanje nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi se tožnik lahko ustrezno odzval. 13. Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo obvestilo tožene stranke o izdanem dokumentu glede na fikcijo vročitve tožnikovemu pooblaščencu vročeno 4. 4. 2016, se je rok za vročitev in seznanitev s sklepom o izredni odpovedi iztekel 19. 4. 2016 in je s tem dnem nastopila fikcija vročitve tega sklepa ter pričel teči 8-dnevni rok za pritožbo po 1. odstavku 25. člena ZJU, ki se je iztekel 27. 4. 2016, ker pa je bil tega dne praznik, se je rok iztekel 28. 4. 2016. Glede na to, da se tožnik zoper sklep ni pritožil, je ta postal pravnomočen in izvršljiv, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno zaključila delovno razmerje.

14. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ in sicer verjetnost obstoja terjatve, saj tožnik nima sodnega varstva, ker ni izkoristil možnosti pritožbe zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

15. Iz navedenega izhaja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih pritožnik ni priglasil.