Jedro

Za veljavno vročitev po 141.čl. ZPP s fikcijo vročitve je potrebno, da dolžnik na danem naslovu resnično živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 26.01.2000 in 14.03.2002 opr.št. I 1454/99 in predloga za izvršbo z dne 18.11.1999 in 14.08.2000 zavrglo ter postopek ustavilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da upnik ni ravnal po sklepu sodišča in sporočil pravilni dolžnikov naslov, kot tudi ne zagotovil predujem za postavitev začasnega zastopnika dolžniku. Postopka zato ni moglo voditi.

Zoper sklep se pritožuje upnica po pooblaščencu. Najprej izpostavlja, da je že v predlogu za izvršbo navedla pravilni dolžnikov naslov in sicer Nova Gorica, G. 41, saj ta izhaja iz javne evidence, to je centralnega registra prebivalstva (CPR). V nadaljevanju povzema potek zadeve. Navaja, da je najprej pošta dolžniku pustila obvestilo o prispeli sodni pošiljki, nato pa je njen delavec ugotovil, da je dolžnik "odpotoval". Pošta je sicer vrnila sodno pisanje sodišču z oznako "preseljen", vendar iz pripombe na vročilnici jasno izhaja, da je v resnici odpotoval. To pa ne pomeni, da se je dolžnik z navedenega naslova odselil, temveč je bil očitno le začasno odsoten. Sodišče je zatem upnico pozvalo, naj sporoči pravilni dolžnikov naslov in upnica je od centralnega registra prebivalstva pridobila podatek, da ima dolžnik še vedno prijavljeno stalno bivališče na prej navedenem naslovu. Zato je predlagala ponovno vročitev sodne pošiljke na isti naslov oziroma vročitev po 141.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za primer, da to ni mogoče, pa naj bi sodišče dolžniku postavilo začasnega zastopnika. Iz nove vročilnice v spisu izhaja, da je bil dolžnik o prispelem sodnem pisanju dvakrat obveščen in ker pisanja ni dvignil, je pošta vrnila sodišču pošiljko z oznako, da je dolžnik ni dvignil. To pomeni, da podatki spisa izkazujejo, da je bil sklep o izvršbi dolžniku pravilno vročen v skladu s 140., 141. in 142.čl. ZPP, to je s fikcijo vročitve. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog zavrglo, nepravilna. Poleg tega predlog ni bil nepopoln, vseboval je pravilni dolžnikov naslov, saj ima dolžnik na njem še vedno prijavljeno stalno bivališče. Upnica je to sodišču sporočila takoj, ko je prejela poziv sodišča, zato ni predlagala postavitve začasnega zastopnika in ni založila 90.000,00 SIT za stroške njegove postavitve. S sklepom ji je bilo namreč naloženo, naj stori eno ali drugo. S sklepom ji je sodišče tudi naložilo, naj sporoči naziv in naslov dolžnikovega delodajalca, na katerem bo vročitev mogoča. Sporočila je naziv, ki ga je pridobila iz javne evidence, to je s strani ZZZS, če pa naslovnik pošiljke ni dvignil, to še ne pomeni, da na tem naslovu vročitev ni bila mogoča. Pritožnici tudi ni jasno, od kot sodnemu vročevalcu podatek, da dolžnik že dalj časa ne živi na naslovu stalnega bivališča, saj ni mogoče preveriti, kje je tak podatek dobil. Upnica pa še poudarja, da bi sodišče moralo dolžniku vročiti le še drugi sklep, to je tisti, s katerim je dovolilo rubež dolžnikove plače. Če tega ni uspelo vročiti, bi lahko zavrglo kvečjemu predlog, ki se nanaša na to izvršilno sredstvo, ne pa izvršilnega predloga v celoti. Morebitna pasivnost dolžnika pri obveščanju pristojnih organov o spremembi njegovega prebivališča ne more iti v škodo upnici. Poleg tega pa začasna odsotnost dolžnika še ne pomeni, da se je dolžnik z navedenega naslova odselil. Upnica je vseskozi ravnala skrbno. Neživljenjsko je od nje zahtevati, da sama ugotovi, kje dolžnik dejansko živi, dolžnik pa se lahko pošiljkam izogne tako, da jih ne dvigne oziroma ne sporoči pristojnemu organu spremembe svojega bivališča. Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi upničinemu stališču o pravilni vročitvi sklepa o izvršbi dolžniku, kar naj bi preprečevalo sodišču, da predlog zavrže. To velja tako glede vročitve v januarju 2000 kot v avgustu 2001. Prvo pošiljko je pošta vrnila sodišču z oznako, da je dolžnik z naslova v Novi Gorici, G. 41 preseljen, čeprav iz pripombe vročevalca res izhaja, da naj bi odpotoval. Prav zato pa je sodišče poskušalo vročitev opraviti ponovno. Vendar tudi ta vročitev ni bila uspešna. Za veljavno vročitev po 141.čl. ZPP s fikcijo vročitve je potrebno, da dolžnik na danem naslovu resnično živi. V obravnavani zadevi pa je že pošta vrnila prvo pošiljko z oznako, da je dolžnik preseljen, to pa je ugotovil tudi vročevalec, saj iz njegovega uradnega zaznamka izhaja, da dolžnik na danem naslovu že dalj časa ne živi več ter da mu tudi ni uspelo ugotoviti, kje naj bi se sedaj nahajal. V nadaljevanju postopka je sodišče potem, ko tudi domnevnemu delodajalcu pošiljke ni moglo vročiti, saj na zatrjevanemu naslovu ni bilo nikogar (v posledici tega pa seveda ni bila mogoča niti vročitev dolžniku), ponovno pozvalo upnika, naj sporoči ali pravilni dolžnikov naslov ali založi predujem za stroške začasnega zastopnika ali sporoči naslov dolžnikovega delodajalca, vendar upnik na ta poziv ni reagiral. Brez dvoma pa bi s predlogom za postavitev začasnega zastopnika in plačilom predujma preprečil izdajo sklepa, s katerim je sodišče predlog za izvršbo zavrglo in postopek ustavilo. Sicer pa ne drži niti, da naj bi bilo neživljenjsko od upnice zahtevati, naj ugotovi, kjer dejansko dolžnik živi. Upnica kot uporabnica CRP bi namreč lahko obvestila upravljalca podatkov, da dolžnik ne prebiva na naslovu, na katerem je prijavljen in v tem primeru bi pristojni upravni organ uvedel na podlagi 1.odst. 9.čl. Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) postopek za ugotavljanje njegovega dejanskega stalnega bivališča. Na ta način bi bilo mogoče ugotoviti nov naslov dolžnika oziroma doseči njegov izbris iz CRP. V zadnjem primeru pa bi to znova pomenilo postavitev začasnega zastopnika dolžniku. Morebitne druge možnosti pa tudi sodišče nima na voljo. Vsekakor pa v primeru, da bi upnica tak postopek sprožila (tega v obravnavanem primeru ni storila), sodišče podlage za zavrženje predloga ne bi imelo.

Pritožbeno sodišče je iz gornjih razlogov pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).