Jedro

Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (I. točka izreka). Odločilo je, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35368/2019 s 23. 4. 2019 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: glavnico v višini 45.860,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2019 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 48,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku glede plačila zneska 2.862,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2019 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.398,39 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba graja pravilnost zaključka, da zavarovanec tožnice ni kršil pravil cestnega prometa, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi voznik nezgodo lahko preprečil, če bi zmanjšal hitrost in opozoril nase. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, ker sodišče v celoti sprejema mnenje sodnega izvedenca A. A., hkrati pa ne napravi ustreznega zaključka o kršitvi predpisov ZVCP-1 s strani zavarovanca tožnice. Zaključek sodišča o višini soprispevka toženke je neutemeljen in arbitraren. Sodišče bi moralo znova ugotavljati višino škode. Tožnica v zvezi s tem ni podala ustreznih dokazov, sklicevala se je zgolj na listine v spisu P 1631/2012, kar ne zadošča. Ni logično, da je sodišče postavilo izvedenca glede temelja zahtevka, ne pa tudi glede višine. Ker ga tožnica ni predlagala, bi moralo zahtevek zavrniti. Prav tako je nepravilna zavrnitev predloga za zmanjšanje odškodnine po 170 in 171. členu OZ. Zaključki sodišča, da je zahtevek zastaran, so nelogični, v medsebojnem nasprotju in v celoti pravno zmotni. Če se sodba opre na določilo šestega odstavka 375. člena OZ, ni nobene podlage za zaključek, da je bila višina škode znana šele s pravnomočnostjo sodbe. Po drugi strani pa, če je zastaranje vezano na višino škode, ugotovljene s pravnomočno sodbo v zadevi P 1631/2012 z dne 20. 3. 2016, ki jo je toženka prejela 13. 4. 2016, je za tožnico začelo teči z dnem prejema sodbe in se je izteklo pred vložitvijo predloga za izvršbo. Sodišče je pozabilo, da oškodovanka B. B. ni zavarovanka tožnice, ampak je zavarovanec voznik vozila, ki pa od toženke ni nikoli ničesar zahteval. Zato ne gre mešati določb o subrogaciji in vlog udeležencev prometne nesreče, prav tako ne gre mešati mešati tožbe B. B. kot oškodovanke zoper tožnico kot zavarovalnico voznika. Toženka se tudi ne strinja z intervencijskim efektom, saj iz sklepa VSL II Cp 119/2017 izhaja tožničino nasprotovanje intervenciji. Prav tako se tožnica na intervencijski efekt ne more sklicevati, ker ni podana solidarna odgovornost tožnice in toženke, saj ni šlo za skupno delovanje ter je mogoče določiti deleže vsake izmed njih. Ni podlage za subrogacijo, saj ta po 963. členu OZ nastopi le v primeru, ko odškodninski zahtevek oškodovanca, ki je hkrati zavarovanec, proti odgovorni osebi do višine plačane zavarovalnine preide na zavarovalnico. V konkretnem primeru oškodovanec ni zavarovanec, temveč je to B. B. Regresnega zahtevka pa zavarovalnica nima.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka storila cestno prometni prekršek, zavarovanec toženke pa ne, ter da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca cestnoprometne stroke A. A. Kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, zoper katerega pravdni stranki nista imeli pripomb, je do kritične prometne situacije prišlo, ker je toženka, ki je bila kolesarka, nekontrolirano, ne da bi se prepričala, ali to lahko varno stori glede na druge udeležence v prometu, zapeljala z levega smernega vozišča preko sredinske razmejitvene črte na desno smerno vozišče, po katerem je tedaj pravilno pripeljal zavarovanec tožnice. Zavarovanec tožnice je vozil po svojem voznem pasu in s hitrostjo, ki je bila nižja od dovoljene hitrosti 50 km/h. Tudi iz zapisnika prometne policije izhaja, da je bila toženka tista, ki je kršila predpise o varnosti v cestnem prometu, ko je z neprednostne ceste zapeljala na prednostno cesto, ne da bi se prepričala, ali se lahko v promet varno vključi, ter vozila po levem delu ceste, nato pa, ne da bi nakazala spremembo vožnje, zapeljala v desno in pred voznika osebnega vozila, zavarovanca tožnice (kršitev 27. člena ZVCP-1). Ravno ta manever je, kot je ugotovil sodni izvedenec, povzročil kritično situacijo na vozišču, ki je botrovala nesreči. Poleg tega je toženka na krmilu prevažala sopotnico, ki jo je ovirala pri vožnji in ji zakrivala obzorje ter s tem pregled nad voziščem, s kolesom, ki ni bilo ustrezno opremljeno za nočno vožnjo, saj je bilo brez prednje luči. Drži, da je sodni izvedenec v svojem mnenju ugotovil tudi, da bi lahko zavarovanec tožnice preprečil nesrečo, če bi zmanjšal hitrost vožnje (zavarovanec tožnice je vozil s hitrostjo 38km/h na odseku, kjer je bila dovoljena hitrost 50km/h) in bi z zvočnim ter svetlobnim signalom kolesarko toženko opozoril nase in na svoj namen vožnje, vendar pa je navedeno ugotovitev sodnega izvedenca sodišče prve stopnje že pravilno in v zadostni meri upoštevalo pri določitvi deležev soprispevka toženke za nastalo škodo oškodovanke in objektivno odgovornega voznika zavarovanca tožnice. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede določitve deležev udeležencev k nastali škodi so jasni in prepričljivi, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje napačno in arbitrarno odločilo o višini toženkinega soprispevka, saj je za svojo odločitev navedlo natančne in prepričljive razloge v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.

6. Tožnica je višino škode oškodovanke izkazala z listinskimi dokazili, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1631/2012, z izvidi, zdravstvenim kartonom oškodovanke, izvedenskimi mnenji izvedencev medicinske stroke z dne 23. 3. 2015, 24. 9. 2015 in 18. 6. 2015 ter z zapisnikom o zaslišanju oškodovanke B. B. Toženka je tako izkazani višini škode zgolj pavšalno ugovarjala. Glede na to je sodišče, upoštevajoč načelo proste presoje dokazov, o višini oškodovankine škode utemeljeno odločilo le na podlagi listinskih dokazil (7. in 212. člen ZPP), na podlagi katerih je bila ugotovljena višina škode, ki jo je tožnica oškodovanki že povrnila.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno zavrnilo predlog toženke za zmanjšanje odškodnine po 170. in 171. členu OZ. Prvi odstavek 170. člena OZ določa, da lahko sodišče ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če ta ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka, ki je, kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju, po poklicu mag. inž. gradbeništva, ob sklicevanju na navedeni ugovor ni zmogla trditvenega bremena, saj ni podala konkretiziranih trditev v zvezi s svojim premoženjskim stanjem (razen pavšalnega sklicevanja na odločbo Bpp). Glede na pridobljeno izobrazbo in poklic ni življenjsko, da toženki ne bi zagotavljal možnosti pridobivanja dohodka, zato bi morala svoje pomanjkanje in nezmožnost zaslužka ustrezno opredeliti in izkazati. Toženka pa tudi ni podala nobenih trditev v zvezi s premoženjskim stanjem oškodovanke B. B., s čimer bi izkazovala, da popolna odškodnina za oškodovanko ni bila posebej pomembna za njen premoženjski položaj, kar je eden o zakonskih pogojev za dopustitev uveljavljanja navedenega ugovora.

8. Tožnica je oškodovanki B. B. izplačala odškodnino na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1631/2012 kot odgovorna zavarovalnica za svojega zavarovanca. V takem primeru je začetek teka zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa1. Ta trenutek je nastopil šele z izplačilom odškodnine oškodovanki, to je 3. 5. 2016. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 18. 4. 2019, zastaralni rok iz 352. člena OZ ob vložitvi tožbe še ni potekel. Uveljavljanje regresnega zahtevka je možno šele po plačilu tistega, česar vrnitev oz. povračilo se z njim zahteva ( VSL sklep I Cpg 528/2015). Zato so obširne pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija pravilnost odločitve o zavrnitvi ugovora zastaranja, neutemeljene. Razlog sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči z dnem izplačila odškodnine oškodovanki 3. 5. 2016, je pravilen. Ostali razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje pretrganja zastaranja, pa so odveč. Pritožbene navedbe, ki izpostavljajo, da je glede zavrnitve ugovora zastaranja sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene, kot tudi ne pritožbene navedbe, da je zastaranje pričelo teči z dnem prejema sodbe v zadevi P 1631/2012 in da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo določilo šestega odstavka 357. člena OZ.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obravnavani zahtevek tožnice ne predstavlja regresnega zahtevka. Predmet te pravde je notranji regresni zahtevek med dvema udeležencema prometne nezgode, ki temelji na določilu prvega odstavka 188. člena OZ. Ta določa, da solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Skladno z določilom četrtega odstavka 154. člena OZ je bila namreč podana solidarna odgovornost zavarovanca tožnice in toženke za škodo, ki je nastala oškodovanki B. B. Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.

10. Pritožba neutemeljeno graja razloge sodišča prve stopnje glede obstoja intervencijskega efekta v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1613/2012. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica toženko o pravdi P 1613/2012 obvestila z vlogo z 11. 4. 2014, ki jo je ta prejela 25. 4. 2014, pri čemer je toženka prejela tudi vabilo na narok 4. 9. 2014, a se kljub jasnemu vabilu za vstop v pravdo ni odločila2, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nastopu intervencijskega učinka. Da se tožnica na intervencijski učinek ne more sklicevati, ker ni podana solidarna odgovornost toženke in zavarovanca tožnice, ne drži, saj je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je odgovornost toženke in zavarovanca tožnice za škodo, nastalo oškodovanki B. B., na podlagi določila četrtega odstavka 154. člena OZ solidarna. Prav tako dejstva, da je tožnica toženko o pravdi obvestila in je bila toženka na vstop v pravdo pozvana, kar zadošča za nastop intervencijskega učinka, ne spremeni kasnejše nasprotno stališče tožnice, ki izhaja iz sklepa VSL II Cp 119/2017. 11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, prav tako ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo v celoti propadla, tožnica pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je toženka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VSL I Cpg 528/2015. 2 Kar izhaja iz zapisnika o naroku 4. 9. 2014 v zadevi P 1613/2012.