Jedro

Pod pogoji iz 82. in 85. člena ZUN v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju se 23. člen Zakona o urbanističnem planiranju še uporablja. Zato se lahko lokacijsko dovoljenje izda le v skladu z zazidalnim načrtom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2959/97-7 z dne 28.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.1997. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Oddelka za prostor občine G. z dne 3.8.1997 in hkrati zavrnila zahtevo tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo garaže in drvarnice, skupnih tlorisnih izmer 4,20 x 8,50 m (zidano) + 1,70 x 8,50 m nadstreška, na zemljišču s parc. št. 1928/7 k.o. G. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo garaže in drvarnice na navedeni parcelni številki, pod v dovoljenju navedenimi pogoji.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke: predlagana lokacija se nahaja v območju, ki se ureja z zazidalnim načrtom M.n. (Uradni list SRS, št. 44/71, 22/87 in 1/88). Po navedenem načrtu pa gradnja garaže in drvarnice, kot samostojnih objektov, na navedenem zemljišču ni predvidena. V lokacijski dokumentaciji z dne 1.7.1994, ki jo je izdelal Oddelek za prostor občine G., je sicer navedeno, da je gradnja predvidenih pomožnih objektov v skladu s 6. členom Odloka o usklajenosti prostorskih izvedbenih in prostorskih aktov z družbenim planom občine G. za obdobje 1986-1990, dopolnjenega v letu 1989 in 1992. Toda po Odloku o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 46/86 - pravilno: št. 43/86) garaže takih dimenzij in izvedbe, kot to izhaja iz izpodbijanega lokacijskega dovoljenja, ni šteti za pomožni objekt, kar pomeni, da se organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja na navedeno določbo odloka ne more sklicevati. Predlagana gradnja torej ni v skladu z zazidalnim načrtom, kar je po določbi 23. člena Zakona o urbanističnem planiranju pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker je torej upravni organ prve stopnje dovolil gradnjo predmetnega objekta v nasprotju z zazidalnim načrtom, je bila tožena stranka dolžna v zvezi s pritožbo I. in B.J. izpodbijano odločbo odpraviti, zahtevek investitorja pa zavrniti. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na Odlok o določitvi pomožnih objektov iz leta 1996, saj je bil le-ta uveljavljen po izdaji prvostopenjske odločbe z dne 3.8.1994. Glede na načelo zakonitosti pa pristojni organ odloča o pravicah in obveznostih strank v postopku praviloma vedno po predpisih, veljavnih v času odločanja, razen če sam predpis ne določa kaj drugega. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da mejaša I. in B.J. nista imela pravice vložiti pritožbe zoper lokacijsko dovoljenje. Dejavnost stranke, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, uvedenega na zahtevo investitorja, ni odvisna od tega, da sta mejaša že dala soglasje za gradnjo garaže, temveč od tega, ali bo postavitev predvidenega gradbenega objekta prizadela pravice oziroma pravne koristi mejašev. V lokacijskem postopku ima mejaš praviloma vedno možnost varovati svoje pravice in pravne koristi in sicer tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo konkretnega lokacijskega dovoljenja. Lastnik sosednje nepremičnine pa ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki niso v neposredni zvezi s predpisanimi pogoji za konkretno gradnjo. Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve in uporabe materialnega prava ter predlaga, da pristojno sodišče ugodi pritožbi, tako da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa spremeni izpodbijano sodbo, ugodi tožbenemu zahtevku in toženo stranko obveže na plačilo stroškov postopka.

Navaja, da se ob upoštevanju zlasti določb 54. in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ker je lokacijska dokumentacija za navedeni objekt določila pogoj za gradnjo tega pomožnega objekta, niso obstajale materialnopravne predpostavke za odpravo odločbe o izdaji lokacijskega dovoljenja in ne za zavrnitev zahteve za njeno izdajo. V času, ko je tožena stranka odločala o pritožbi je veljal Odlok o določitvi pomožnih objektov (Uradni list RS, št. 64/96), ki je dovoljeval legalizacijo navedenega objekta tudi na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del in ne le na podlagi lokacijskega dovoljenja. Zato bi tožena stranka, ob upoštevanju načela smotrnosti, morala tudi na podlagi določb iz 2. odstavka 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, legalizirati predmetni objekt na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del. Postavlja se vprašanje, ali sta občana B. in I.J. po določbah zakona o splošnem upravnem postopku lahko stranki v tem upravnem postopku in ali sta lahko vložila tožbo zoper odločbo o izdaji lokacijskega dovoljenja, ker sta prostovoljno dala soglasje, da tožnik lahko legalizira predmetni objekt (ki je bil zgrajen točno tako, kot je to določeno v lokacijski dokumentaciji). Glede na njuna soglasja je odpadel pravovarstveni interes navedenih občanov za pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pod pogoji iz 82. in 85. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90 in 85/2000) se 23. člen Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list RS, št. 16/67, 27/72 in 8/78) še uporablja. Po 23. členu navedenega zakona izda pristojni organ lokacijsko dovoljenje v skladu z zazidalnim načrtom.

Glede na navedeno pravno podlago pa bi v konkretni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo mogoče legalizirati tožnikov objekt na zemljišču s parcelno številko 1928/7 k.o. G. le v primeru, če bi bila sama gradnja v skladu z zazidalnim načrtom M.n., ki velja za navedeno območje gradnje. Ker pa tožnikova gradnja ni v skladu z navedenim zazidalnim načrtom, kar izhaja iz predloženih spisov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da za legalizacijo predmetnega objekta niso izpolnjeni pogoji iz ZN. Na to presojo ne more vplivati, če je lokacijska dokumentacija v nasprotju z ZN. Kot izhaja iz predloženih spisov, pa tožnikov objekt glede na njegove tlorisne izmere, ne glede na namembnost njegovih delov (garaža, drvarnica) niti ne more biti obravnavan kot pomožni objekt, saj njegova velikost, kot sta to pravilno navedla sodišče prve stopnje in tožena stranka, presega tudi z občinskim odlokom o določitvi pomožnih objektov določene maksimalne dimenzije pomožnih objektov. To pa pomeni, da tudi 6. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o usklajenosti prostorskih izvedbenih in drugih prostorskih aktov s sprejetim Družbenim planom Občine G. za obdobje 1986-1990, dopolnjenim 1989 in 1992 (Uradni list RS, št. 18/93), ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi tožnikov ugovor, da soseda B. in I.J. ne moreta imeti položaja stranke v postopku, ker sta prvotno dala soglasje h gradnji, ni utemeljen. To je pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče s to obrazložitvijo strinja.

Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.