Jedro

Če tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ji tega ni mogoče odreči le zato, ker izpolnjuje tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 48/99-7 z dne 8.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.6.1998, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L., izpostava M. - P. z dne 22.5.1997 in odločila, da se tožeči stranki status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo, ker ji je bilo obdobje, za katerega uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja všteto v pokojninsko dobo v enojnem trajanju kot obdobje sodelovanja v NOB. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - izgnanke za obdobje od 8.7.1941 do 31.12.1941 in begunke za obdobje od 1.1.1942 do 31.1.1945, ter pravici do doživljenske mesečne rente od 1.1.1997 in do plačila zdravstvenih storitev, v višini do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je stališče tožene stranke, po katerem se status žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 v nadaljevanju ZZVN) in status vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih (Uradni list RS, št.63/96 v nadaljevanju ZVV) ponovno izključujeta ter da se zato ne moreta kumulirati, napačno. V času upravnega odločanja veljavni 5. člen ZZVN je sicer določal, da je žrtev vojnega nasilja tudi vojaški vojni invalid, ki ne izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po posebnem zakonu in civilni invalid vojne s priznanim statusom po posebnem zakonu. Toda Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe v odločbi št. U-1-327/96 z dne 10.2.2000 ugotovilo, da je bila navedena določba oziroma njena uporaba v upravnih in sodnih postopkih v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in z načelom enakosti vseh pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave). Zakonske določbe, ki ni v skladu z Ustavo, pa sodišče ni dolžno upoštevati.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Navaja, da svoje odločitve ni utemeljevala z določbo 5. člena ZZVN, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji, saj tožnica nima priznanega statusa in pravic vojaškega vojnega invalida po posebnem zakonu, kakor tudi ne civilnega invalida vojne po posebnem zakonu, temveč ima priznan status vojnega veterana. Po njeni presoji pa se status žrtve vojnega nasilja po ZZVN in status vojnega veterana po ZVV vsebinsko in pojmovno izključujeta. Udeležba v NOB sicer ne predstavlja absolutne ovire za priznanje obeh statusov. V obravnavani zadevi pa statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati za obdobje, ki ga ima tožnica že priznanega v pokojninsko dobo kot posebno dobo udeležbe v NOB, saj znotraj istega časovnega obdobja ni mogla biti udeleženka NOB (torej vojni veteran po ZVV) ter kot civilna oseba izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja (torej žrtev vojnega nasilja).

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla izključno na odločbo skupnosti Pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS Sloveniji z dne 25.8.1977, s katero je bilo tožnici obdobje od 8.7.1941 do 31.1.1945, torej obdobje, za katerega uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, všteto v pokojninsko dobo v enojnem trajanju kot obdobje sodelovanja v NOB. Zgolj sklicevanje na takšno sodelovanje tožnice in navajanje, da lahko tožnica iz tega naslova uveljavlja status vojnega veterana in pravice, ki ji gredo po določbah ZVV, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, po določbah ZZVN ni razlog za odločitev, da je bila zaradi tega prekinjena vzročna povezava med začetim prisilnim ukrepom izgona in izgnanstvom oziroma poznejšim begunstvom tožeče stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, da statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje, poleg pogojev za priznanje takšnega statusa, tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV. Določb o nezdružljivosti statusov v ZZVN in ZVV ni. ZZVN ima le določbo 2. odstavka 9. člena o prepovedi kumuliranja istovrstnih pravic iz različnih statusov.

Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Svojo odločitev jo oprlo na pravilno dejansko in materialno pravno podlago in toženi stranki dalo pravilne napotke za odločanje v ponovljenem postopku.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.