22.11.1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.A., ..., ki ga zastopa odvetnik, na seji senata dne 22.11.1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A.A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 878/93 z dne 16.3.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št.Cp 557/93 z dne 8.9.1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru opr.št. P 644/91 z dne 13.1.1991 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr.št. II Ips 878/93 z dne 16.3.1995 zavrnilo kot neutemeljeno revizijo, ki sta jo vložila pritožnik in njegova žena B.B. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 577/93 z dne 8.9.1993 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru opr.št. P 644/91 z dne 13.1.1991, s katero se pritožniku in njegovi ženi kot toženi stranki nalaga, da plačata tožeči stranki tolarsko protivrednost 5000 DEM ter tolarsko protivrednost zamudnih obresti od tega zneska od 1.11.1990 do 27.7.1991 po obrestni meri, ki velja za hranilne vloge v DEM na vpogled, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, zagotovljene s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št.7/94, v nadaljevanju: EKČP), in kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 2.odstavka 14. člena Ustave. Navaja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo dejstva, da je kot dolžnik svojo obveznost do upnika že poravnal, in mu zato z izpodbijano sodbo nalaga več, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno, pri tem pa svojo odločitev opira na določbo 310. člena ZOR, ki je v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti. Predlaga, da Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

B.

3.Z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pravica do poštenega sojenja se zagotavlja v 1. odstavku 6. člena EKČP, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in kazenskih obtožbah pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristansko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do poštenega sojenja vključuje po navedenem pravico do dostopa do sodišča, pravico do poštene obravnave, pravico do javne obravnave in sodbe, pravico do razsodbe v razumnem času ter pravico do neodvisnega, nepristanskega in z zakonom ustanovljenega sodišča.

5.Pritožnik v svoji vlogi formalno zatrjuje kršitev vseh pravic iz 6. člena EKČP, vsebinsko pa s tem, ko trdi, da je sodišče pri odločanju spregledalo odločilno okoliščino in svojo odločitev nepravilno oziroma nerazumljivo obrazložilo, zatrjuje kršitev pravice do poštene obravnave. Vendar pa kršitev navedene pravice, ki se po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice uresničuje preko poštenega dokaznega postopka, kontradiktornega postopka, načela, da morajo biti nasprotne stranke zaslišane, in zahteve, da mora biti sodba argumentirana, z ničemer ne izkaže.

Navedba pritožnika, da je sodišče spregledalo odločilno okoliščino (da je bila izpolnitev po pogodbi v celoti opravljena dne 27.7.1991), je v nasprotju s podatki v spisu, saj sodišče ta dan upošteva kot dan nastanka upniške zamude, ki ima za posledico prenehanje teka zamudnih obresti. Res pa tega dneva ne šteje za dan, ko naj bi nastopili učinki izpolnitve obveznosti, ki po stališču sodišča, izčrpno obrazloženem v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, nastopijo v primeru upniške zamude šele s sodno položitvijo dolgovane stvari (prvi odstavek 327. člena ZOR).

Navedeno stališče sodišča tako kot tudi sklicevanje višjega in vrhovnega sodišča v obrazložitvi sodbe na določbo 310. člena ZOR, s katero pritožbeno oziroma revizijsko sodišče dodatno utemeljuje kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje glede dneva nastanka upniške zamude in s tem dneva, ko so prenehale teči zamudne obresti, pa predstavlja uporabo prava, katere pravilnost se preizkuša v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev in ne na podlagi ustavne pritožbe.

6.Enakost pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.

7.V čem naj bi bilo z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršeno načelo enakosti pred zakonom v gornjem pomenu, pritožnik ne pove. Ker zgolj pavšalnega sklicevanja na ustavno določbo ni mogoče upoštevati, Ustavno sodišče ustavne pritožbe tudi v tem delu ni sprejelo.

8.Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, ni podlage za odločanje o predlaganem zadržanju izvršitve sodbe sodišča prve stopnje opr.št. P 644/91.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj