Jedro

Če nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, služi za opravljanje dejavnosti državnega organa oz. javne službe, za obstoj ovire iz 1. tč. 1. odst. 19. čl. ZDen ni pomembno, kdo je v tem postopku zavezanec za njeno vrnitev.

Izrek

1. Zadevi se združita v enoten postopek. 2. Tožbama se ugodi in se odpravita odločbi Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrnila pritožbi tožnika, in sicer v odločbi z dne 18.5.1994 zoper delno odločbo Komiteja za urejanje prostora občine z dne 23.10.1992, s katero je vzpostavil lastninsko pravico v korist samostana, na idealnem deležu 148/1000 zgradbe, vknjižene pri vl. št. 1236, kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe občino in v odločbi z dne 17.5.1994 zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 20.9.1993, s katerim je zavrgel zahtevo tožnika za odpravo napake v prvostopni odločbi z dne 23.10.19992, ker tožnika po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma določbah zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v tem postopku ni šteti za stranko.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe z dne 18.5.1994 tožena stranka navaja, da je pritožbo zavrnila, ker tožnik ni izkazal razmerja do stvari, ki je bila predmet postopka (denacionalizacija 148/1000 idealnega deleža poslovne stavbe). Zato ne more biti nosilec pravic in obveznosti v tem denacionalizacijskem postopku, torej ne more biti stranka v tem postopku. Tožnik sicer res uporablja poslovni prostor, ki je predmet denacionalizacije, vendar, če gre za najemno ali njemu podobno razmerje, najemnik praviloma ni stranka v denacionalizacijskem postopku. Zato je v tem primeru njegovo pritožbo zavrnila. Tožnikova pritožbena navedba, sklicuje se namreč na 1. odstavek 19. člena ZDen, je neutemeljena, saj oviro iz navedene zakonske določbe uveljavlja lahko le oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. V konkretnem primeru bi tako oviro lahko uveljavljala le občina, če bi ji nepremičnina služila za njeno dejavnost. Ne more pa te ovire uveljavljati tožnik, saj se njegov status zaradi spremembe lastništva, ob upoštevanju 24. člena ZDen, v ničemer ne spremeni.

Svojo odločitev v izpodbijani odločbi z dne 17.5.1994 pa tožena stranka utemeljuje s pravilno odločitvijo prvostopnega organa, ki je tožnikovo zahtevo za odpravo napake v prvostopni odločbi z dne 23.10.1992, torej odločbi izdani v istem postopku, zavrgel, ker tožnik ni stranka v postopku. Pri tem se tožena stranka opira na iste zakonske določbe, kot v odločbi z dne 18.5.1994, ko je tožnikovo pritožbo zavrnila, ker ta v tem postopku naj ne bi imel statusa stranke.

Tožnik obe odločbi izpodbija s tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve postopka. Iz obrazložitve citirane prvostopne odločbe z dne 23.10.1992 je razvidno, da v sklop solastninskega deleža, ki je predmet denacionalizacijske odločbe, spadajo tudi prostori, ki služijo za opravljanje dejavnosti (87/1000 od skupnih 148/1000). Gre za javni zavod, ki opravlja javno službo na področju visokošolskega izobraževanja. Zakon o zavodih v 65. členu v zvezi s 64. členom zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa, da je vse premoženje, ki se uporablja za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja, postalo last ustanovitelja - to pa je Republike Slovenije. Zavod za te prostore ni imel sklenjene nobene najemne pogodbe, ker se je štelo, da ima na teh prostorih pravico uporabe. Zaradi navedenega statusa ti prostori ne bi smeli biti vrnjeni denacionalizacijskemu upravičencu, saj vrnitev nasprotuje določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in podani izjavi volje. Status stranke v postopku bi moral upravni organ tožniku priznati že na podlagi določbe 49. člena ZUP (zavarovanje pravic in pravnih koristi), prav tako pa tudi na podlagi 1. odstavka 60. člena ZDen. V izpodbijani odločbi z dne 17.5.1994 (v zvezi s sklepom prvostopnega organa) tožena stranka pritrjuje sklepu prvostopnega organa, ki tožniku ni priznal statusa stranke v tem denacionalizacijskem postopku, medtem ko je v izpodbijani odločbi z dne 18.5.1994 tožena stranka v istem postopku tožniku priznala status stranke, saj bi sicer morala pritožbo zavreči. Ker pa je ni zavrgla, ampak jo je zavrnila in je torej o njej meritorno odločila, je torej s tem, da je v isti stvari z dvema odločbama različno odločila, kršila določbe postopka. Odločba z dne 18.5.1994 je tudi sicer nezakonita, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo (glede na 8. odstavek obrazložitve). O zadevi pa tudi ni odločil pristojni organ, saj je isti organ, ki je v zadevi odločil na prvi stopnji, dne 15.6.1994 zahtevek za denacionalizacijo 131/1000 nepremičnine, kjer je zavezanec občina, in zahtevek za denacionalizacijo 733/1000 nepremičnine, kjer je zavezanec Republika Slovenija, odstopil v pristojno reševanje sekretariatu za gospodarstvo iste občine. Predlaga, da sodišče obe izpodbijani odločbi odpravi.

V odgovorih na tožbi tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijanih odločbah. Predlaga, da sodišče zavrne tožbi kot neutemeljeni.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Zavod na 87/1000 nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, ni nikoli in na noben veljaven pridobitni način pridobil lastninske pravice ali pravice uporabe na družbeni lastnini. Tudi ni res, da sta si izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju. Delež občine na obravnavani nepremičnini ni sporen in znaša 148/1000. Ker je upravni organ odločal le o nepremičnini, ki je bila v premoženju občine, tožnik ni legitimirana stranka v tem postopku. Zato predlaga, da sodišče zavrže tožbo tožnika oziroma podrejeno, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po določbi 54. člena ZDen se stvarna pristojnost praviloma določa na podlagi pravnega temelja podržavljenja. Če je bilo premoženje podržavljeno kot podjetje, potem je za denacionalizacijo pristojen upravni organ za gospodarstvo. Kolikor je bilo torej premoženje, ki je predmet upravnega spora, podržavljeno na podlagi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 35-269/48), kot to izhaja iz citirane prvostopne delne odločbe z dne 23.10.1992, ki se sklicuje na odločbo št. 46/16-50 z dne 19.7.1951, potem je po mnenju sodišča tožnikov ugovor utemeljen, da je o stvari odločil stvarno nepristojni organ.

Utemeljena je tudi tožbena navedba, da je bil z izpodbijanima odločbama kršen postopek. Obe izpodbijani odločbi se dejansko nanašata na isto stvar, torej tožnikov predlog za odpravo pomote v citirani delni odločbi prvostopnega organa z dne 23.10.1992 oziroma podrejeno na pritožbo zoper navedeno odločbo. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, kar tudi v stvari ni sporno, da sta bila navedeni tožnikov predlog oziroma pritožba vložena že po pravnomočnosti prvostopne odločbe z dne 23.10.1992. Prvostopni organ je s sklepom z dne 20.9.1993 zahtevo zavrgel in to v obrazložitvi utemeljil z dejstvom, da tožnik v tem postopku nima aktivne legitimacije, saj se je v postopku odločalo o premoženju občine, ne pa o premoženju Republike Slovenije. Istočasno pa je v obrazložitvi tudi navedel, da je tožnikovo zahtevo štel kot predlog za obnovo postopka. Sodišče pri tem pripominja, da se po 219. členu ZUP sme pomota (tehnična) popraviti "vsak čas", torej tudi takrat, kadar je odločba s pomoto že postala pravnomočna. Zato je irelevantno, ali je odločba, ki vsebuje pomoto, pravnomočna, na kar se sklicuje prvostopni organ v sklepu, s katerim je zavrgel tožnikovo zahtevo za popravo pomote v odločbi in pri tem v obrazložitvi še navedel, da je zahtevo štel za obnovo postopka. Nezakoniti pa sta tudi obe izpodbijani odločbi, saj je tožena stranka z obema odločbama pravzaprav odločala o isti stvari in je z odločbo z dne 17.5.1994 pritožbo tožnika zoper sklep, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za popravo napake, ker tožnik ni stranka v tem postopku, zavrnila, z odločbo z dne 18.5.1994 pa je pritožbo istega tožnika v isti stvari zavrnila, kar pomeni, da je dejansko meritorno odločila o tožnikovi pritožbi. Kljub ugotovitvi prvostopnega organa v sklepu z dne 20.9.1993, da je prvostopna odločba z dne 23.10.1992 že pravnomočna in je zato naj ne bi bilo mogoče izpodbijati s pritožbo, ampak naj bi bila zoper njo možna le obnova postopka, je tožena stranka navedeno pritožbo napačno obravnavala "kot pritožbo" in je zato s tem kršila pravila postopka. Tudi pritožbo tožnika (in ne le predlog za odpravo pomote), bi moral prvostopni organ, glede na dokončnost oziroma pravnomočnost prvostopne odločbe, preizkusiti v smislu 1. odstavka 256. člena ZUP oziroma ravnati z njo v skladu z 68. členom ZUP.

Po presoji sodišča je napačno tudi stališče tožene stranke v obeh izpodbijanih odločbah, da tožnik - Republika Slovenija ni aktivno legitimirana stranka v tem postopku, češ, da oviro iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen uveljavlja lahko le oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem, ne more pa te ovire uveljavljati tožnik, ki je le najemnik idealnega dela tega premoženja; njegov status se zaradi spremembe lastništva, ob upoštevanju 24. člena ZDen, v ničemer ne spremeni in zato ni upravičen, da v denacionalizacijskem postopku uveljavlja oviro iz navedene določbe ZDen. Po mnenju sodišča v ZDen ni pravne podlage za navedeno stališče tožene stranke. Iz določbe 19. člena ZDen izhaja, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali javnih služb, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali če bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Torej, po mnenju sodišča, presoja obstoja ovire iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni odvisna od vprašanja, v čigavo premoženje ta nepremičnina spada, kot to navaja tožena stranka, ampak od vprašanja, ali ta nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti javne službe. Če v konkretnem primeru ta nepremičnina (oziroma njen idealni delež) služi taki dejavnosti in če tožnik predstavlja ustanovitelja Zavoda, ki naj bi v teh prostorih tako dejavnost izvajal, potem ima vsekakor ta po določbi 49. člena ZUP in 60. členu ZDen, za varstvo svojih koristi, pravico udeleževati se tega postopka.

Sodišče je presodilo, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka v navedenem primeru kršila pravila postopka in tudi napačno razlagala določbe ZDen. Zato sta izpodbijani odločbi nezakoniti. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih navedb (nasprotje med izrekom in obrazložitvijo) ni posebej opredeljevalo.

Tožbama je zato ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena, v povezavi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Po določbi 62. člena ZUS je tožena stranka pri izdaji novega pravnega akta dolžna upoštevati mnenje in pripombe sodišča v tej sodbi.