Jedro

V konkretnem primeru želi tožnica dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper A.A. zaradi plačila 380,00 EUR. Iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnica konkretno ne ugovarja, izhaja, da sta tožnica in A.A. sklenila ustno podjemno (mandatno) pogodbo, po kateri se je tožnica zavezala opraviti določen posel, A.A. pa se je zavezal, da ji bo zato plačal. Sodišče se strinja s toženo stranko, da glede na zatrjevano vrednost, ki bi jo tožnica morala prejeti od A.A. (380,00 EUR), izid zadeve ni življenjskega pomena za tožnico.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku, zaradi plačila 380,00 EUR zoper A.A. ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 10. 7. 2014 vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku, zaradi plačila 380,00 EUR zoper A.A. ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Tožena stranka se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki v 11. do 24. členu določa pogoje za dodelitev BPP. Ob upoštevanju slednjih tožena stranka ugotavlja, da tožničina prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Ugotavlja, da želi tožnica vložiti tožbo zoper A.A., zaradi plačila 380,00 EUR. Tožnica navaja, da se imenovani izogiba plačilu opravljenega dela, zaradi česar je zoper tožnico sprožil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po 211/I členu Kazenskega zakonika. Tožena stranka je vpogledala v kazenski vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani, I Kpd 38262/2013, iz katerega izhaja, da so zoper tožnico (v kazenskem postopku kot osumljenko) v teku posamezna preiskovalna dejanja. Tožnica je dejala, da se bo zagovarjala z molkom, A.A. pa je na zaslišanju podal svojo izpoved. Pojasnil je, da sta se medsebojno dogovorila, da bo tožnica prevzela njegove listine glede lastništva njegovih nepremičnin, jih pregledala in uredila vse potrebno, da se bo lahko vpisal kot zemljiškoknjižni lastnik. A.A. je tožnici izročil 1.500,00 EUR predujma, čez čas pa je ugotovil, da tožnica dela ne opravlja tako, kot je bilo dogovorjeno. Na to je tožnico opozoril in zahteval, da mu v roku vrne vso listinsko dokumentacijo. Tožnica je zahtevala, da ji plača za opravljeno delo še dodatnih 380,00 EUR. Dogovorjena sta bila za sestanek, na katerem bi tožnici izročil zahtevan denar, tožnica pa njemu listine, vendar tožnica na sestanek ni prišla.

Tožena stranka zaključuje, da izid zadeve ni življenjskega pomena za tožnico. Tožnica je res prejemnica denarne socialne pomoči, vendar že samo načelo smiselnosti in ekonomičnosti nasprotuje sprožitvi predmetnega pravdnega postopka (kar izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS, IV U 86/2014). Ocenil je, da bodo stroški povezani s samim postopkom pred sodiščem presegli vrednost spornega predmeta. Iz tožničine izjave izhaja, da bo tožba preko odvetnice vložena takoj, ko bo prejeta odločba o BPP, saj sicer odvetnica nima zagotovila, da bo njeno delo plačano. Zato tožena stranka utemeljeno sklepa, da tožnica sama ne bi uporabila pravnih sredstev zoper A.A., tudi, če bi ji njen finančni položaj to omogočal (zloraba BPP). Tožena stranka zaključuje, da bi morala tožnica obveznost iz pogodbenega razmerja izpolniti. Ker tega ni storila, ocenjuje, da je tožničin zahtevek za plačilo 380,00 EUR zoper A.A. nerazumen, kar je v skladu tudi s sodno prakso (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1470/2012, I Cpg 1220/2011), pričakovanje oz. tožničin zahtevek pa je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Iz navedenih razlogov ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi navaja, da je primorana v zaščito svojih pravic uporabiti pravno sredstvo tožbe za plačilo zoper nasprotno stranko v postopku I Kpd 38262/2013, to je A.A., ki je zlorabil inštitut postopka kazenske ovadbe zoper tožnico, z očitnim namenom izogibanja izpolnitve svojih obveznosti. Ker je tožnica finančno v zelo šibkem stanju, je za zaščito svojih pravic pred sodiščem zaprosila za dodelitev BPP, ker bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve tožničine ustavne pravice do poštene in enakopravne obravnave v postopkih. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka imela vpogled v sodni spis I Kpd 38262/2013, vendar ni prepoznala namere A.A., ki je v kazenskem postopku kot pričo navedel celo tožničino odvetnico, ki je seznanjena s postopkom, in za katero tožnica želi, da jo v navedenem postopku zastopa. S tem jo je izločil ter tožnici povzročil kršitev pravice do zagovornika v postopku. Tožena stranka navedbe A.A. navaja kot dejstva, s čimer kaže na to, da ne postopa nepristransko do tožnice in ji tako odreka in krši ustavno pravico do pravičnega in nepristranskega sojenja. Tožnici je z ustavnimi določili omogočena pravna zaščita osebnih pravic in svoboščin ter osebnostne integritete. Posebej je v kazenskih postopkih opredeljena pravica do domneve nedolžnosti ter pravice do obrambe z zagovornikom.

Tožnica še navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeljuje do navedb tožnika A.A. v omenjenem kazenskem postopku, zaradi česar izpostavlja vprašanje enakopravnega in nediskriminatornega pravnega varstva stranke v postopku. Tožnici se tako krši pravica do domnevne nedolžnosti ter pravnega jamstva, da se lahko brani z zagovornikom. Zato se je tožnica odločila, da se bo do odločitve o dodelitvi pravnega zastopnika zagovarjala z molkom. Iz navedenega je jasno, da se tožnica ni imela možnosti izreči o navedbah iz kazenskega postopka, ker ji ni bilo zagotovljeno pravno zastopanje. S tem, ko tožnici ni bila odobrena BPP, ji je kršena ustavna pravica do pravičnega in neodvisnega sojenja. Že sama uvedba kazenskega postopka zoper tožnico (I Kpd 38262/2013) kaže na očitno nesorazmerje med vrednostjo izpolnitve obveznosti A.A., ki je zlorabil svoj položaj kot nekdanji odvetnik ter pravni sistem za izvajanje velikega psihičnega pritiska in zastraševanja tožnice, da bi izpolnila njegove zahteve. Opozarja tudi, da je prejemnica socialne pomoči in sodi v izredno ranljivo skupino državljanov, ki potrebujejo v postopkih pred sodišči posebno skrbno obravnavo. Predlaga, da ji sodišče dodeli BPP v navedeni zadevi v vseh fazah postopka in ji dodeli odvetnico B.B. tako za zastopanje na I. in II. stopnji, vključno z obnovo postopka in morebitnimi izrednimi pravnimi sredstvi. Prosi tudi za oprostitev plačila stroškov sodnih taks v tem postopku.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Slednji namreč v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in – da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. V konkretni zadevi je tožena stranka zaključila, da zadeva ni pomembna za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj ter da tudi ni razumna. Z navedenimi zaključki tožene stranke pa se strinja tudi sodišče. V konkretnem primeru želi tožnica BPP za vložitev tožbe zoper A.A. zaradi plačila 380,00 EUR. Iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnica konkretno ne ugovarja, izhaja, da sta tožnica in A.A. sklenila ustno podjemno (mandatno) pogodbo, po kateri se je tožnica zavezala opraviti določen posel, A.A. pa se je zavezal, da ji bo zato plačal. Sodišče se strinja s toženo stranko, da glede na zatrjevano vrednost, ki bi jo tožnica morala prejeti od A.A. (380,00 EUR), izid zadeve ni življenjskega pomena za tožnico.

Kot neutemeljene sodišče zavrača tožničine navedbe, ki se nanašajo na kazenski postopek I Kpd 3826/2013, v katerem je tožeča stranka A.A. in tožena stranka tožnica. Obravnavani kazenski postopek namreč ni predmet konkretne zadeve, v kateri je tožnica uveljavljala BPP. Navedbe tožnice, da se je v predmetnem postopku upoštevalo navedbe A.A. iz kazenskega postopka kot dokazane, sodišče zavrača. Tožnica namreč zgolj pavšalno navaja svoje nestrinjanje z omenjenimi ugotovitvami, pri čemer ne navede konkretnih ugovorov, iz katerih bi izhajalo, da navedene ugotovitve niso pravilne.

Glede na tožničino izjavo, da bo tožba preko odvetnice vložena takoj, ko bo prejeta odločba o dodeljeni BPP, je tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da tožnica ne bi uporabila pravnih sredstev zoper A.A. tudi, če bi ji njen finančni položaj to omogočal (zloraba BPP). Pri tem je utemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na sodno prakso, po kateri ocenjuje tožničin zahtevek zoper A.A. za nerazumen.

Ob upoštevanju navedenih določb 24. člena ZBPP je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Zato ni bilo treba presojati obstoja finančnega pogoja, saj morata biti za dodelitev BPP izpolnjena tako vsebinski kot finančni pogoj kumulativno. Glede na vse navedeno je tožena stranka v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožničino prošnjo za BPP zavrnila.

Neutemeljen je tudi tožničin predlog, naj jo sodišče oprosti plačila stroškov sodnih taks v tem postopku. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakon o sodnih taksah (ZST-1) se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.