Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za uvedbo postopka razlastitve dovolj ugotavljanje abstraktne javne koristi za razlastitev, pri čemer ni treba presojati ostalih pogojev.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je za uvedbo postopka razlastitve dovolj ugotavljanje abstraktne javne koristi za razlastitev, pri čemer ni treba presojati ostalih pogojev?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 352-8/2018-19 z dne 23. 8. 2018. S to odločbo je bilo med drugim ugotovljeno, da je izkazana javna korist za gradnjo in prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture - prevzem in rekonstrukcija občinskih javnih cest ... in ..., zaradi česar je bil uveden postopek razlastitve dveh nepremičnin, ki sta v lasti tožnika kot razlastitvenega zavezanca (1. točka izreka odločbe) in odločeno, da ta odločba predstavlja podlago za vpis zaznambe o začetku razlastitvenega postopka pri teh dveh tožnikovih nepremičninah v zemljiški knjigi (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja stališče, da razlastitveni postopek poteka v dveh fazah. Najprej se v prvi fazi izda odločba o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa se odloči o sami razlastitvi. V prvi fazi se presoja, ali so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji za uvedbo postopka, to je, ali je izkazana javna korist. V drugi fazi pa se ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), to je ali je razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi, ali obstoji sorazmerje med to koristijo in posegom v zasebno lastnino, ali država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Javna korist, ki mora biti izkazana za uvedbo razlastitvenega postopka, je splošna, saj še ne zagotavlja, da bo zahtevi za razlastitev ugodeno, oziroma, da ji bo ugodeno v takem obsegu, kot je predlagan.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi več tam navedenih pomembnih pravnih vprašanj. Skliceval se je na širšo pomembnost vprašanj, ki presega meje konkretnega primera, razlastitev pa je tudi grob poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine, in pri tem poudaril tudi neenotnost sodne prakse višjih sodišč in Upravnega sodišča oziroma neobstoj prakse Vrhovnega sodišča. 4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Odgovor na dopuščeno vprašanje je pomemben za širok krog razlastitvenih zavezancev. Gre za vprašanje, ki se lahko pogosto pojavi, sodna praksa pa ni enotna. Rešitev tega pravnega vprašanja bo tako prispevala k zagotovitvi pravne varnosti in k enotni uporabi prava pri odločanju o razlastitvah. Pri tem se bo lahko Vrhovno sodišče opredelilo do tega, v kateri fazi razlastitvenega postopka se presoja izpolnjevanje posameznih pogojev iz 92. člena ZUreP-1. 7. Glede ostalih vprašanj pa Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj je ocenilo, da zakonski pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.