Jedro

Po pravnih pravilih paragrafa 1320 ODZ je za škodo, ki jo je povzročila žival, načeloma odgovarjal tisti, ki je bil žival dolžan nadzorovati. Njegova odgovornost je krivdna, ekskulpira pa se, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo živali.

Izrek

Reviziji tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Tožničini pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da morata toženi stranki tožnici poleg že dosojene odškodnine plačati v 15 dneh še: a) 6.129,70 EUR (1,468.921,30 SIT) skupaj z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, b) zamudne obresti od zneska 4.220,45 EUR (1,000.000 SIT) po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do 4.3.2004 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti ter c) pravdne stroške v višini 1.101,50 EUR (263.964 SIT) z zakonskimi zamudnimi obresti za čas od 2.6.2004 do plačila.

V preostalem se pritožba tožnice, pritožba tožencev pa v celoti, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžna nerazdelno tožnici povrniti 102,75 EUR (24.618 SIT) njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.10.2005 dalje do plačila." Sicer se revizija tožnice, revizija tožencev pa v celoti, zavrneta.

Toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, tožnici pa morata v 15 dneh povrniti 189,50 EUR (45.411,80 SIT) njenih stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.12.2007 dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožnico je 12.3.1994 poškodoval pes, katerega lastnika sta bila toženca. Tožnica je utrpela zdrobljen zlom zgornjega sklepnega dela leve golenice in zlom leve mečnice pod glavico, kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje huda telesna poškodba.

Temelj odškodninske odgovornosti tožencev je bil ves čas postopka sporen. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca odgovorna za 70 % tožničine škode zato, ker toženka ni zaprla vrat pesjaka in je tako psu omogočila, da je pobegnil in tožnico poškodoval, soodgovornost slednje pa znaša 30 % zato, ker bi se morala psu umakniti, pa se ni.

Sodišče druge stopnje je odločitev o temelju spremenilo tako, da je odločilo, da je za tožničino škodo podana izključna odgovornost tožencev. Zato je na prvi stopnji sojenja tožnici prisojeno odškodnino zvišalo, vendar samo za toliko, kolikor je terjala sprememba odločitve o podlagi odgovornosti.

Sodbo pritožbenega sodišča z revizijo izpodbijata obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v tistem delu, v katerem je to njeno pritožbo zoper prvostopno sodbo zavrnilo, to je glede zneska 8.345,85 EUR oziroma 2,000.000 SIT. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč ter ponovno opozarja, da pri odmeri odškodnine ni bila upoštevana dolgotrajnost čakanja na odškodnino in da tako huda telesna poškodba, kot jo je utrpela v škodnem dogodku, narekuje prisojo višje odškodnine od prisojene.

Toženca z revizijo izpodbijata le odločitev o temelju, ne pa tudi o višini odškodnine. Prepričana sta, da delež njune odgovornosti nikakor ne more doseči 70 %. Uveljavljata absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta naj bi bil podan, ker da sta nižji sodišči prezrli, da sta bila v dogodku udeležena dva psa, pri čemer se od lastnikov obeh psov zahteva enaka skrbnost; da je pes tožnice prosto tekal po zemljišču tožencev; da po ugotovitvah kinologa pes tožencev pesjaka sploh ne bi zapustil, če bi bil tožničin pes na povodcu; da toženka sploh ni vedela, da se po njihovi posesti sprehaja vsiljivec, ko je svojemu psu prinesla hrano in da pes tožencev ni napadel tožnice, pač pa njenega psa, ki se mu je tožnica postavila v bran na očitno nevaren način in prav to je razlog, da je sploh prišlo do poškodbe.

Revizija tožnice je delno utemeljena, revizija tožencev pa je neutemeljena.

O podlagi tožbenega zahtevka (k reviziji tožencev): Dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje sprejelo materialnopravni zaključek o izključni odgovornosti tožencev za tožničino škodo in na katere je revizijsko sodišče vezano (370. člen ZPP), so:– pes tožencev, nemški ovčar, je bil zaprt v pesjaku na domačem dvorišču:– tožnica in njen mož sta se s svojim neprivezanim psom sprehajala in se s severne strani, kjer so le občasno hodili tudi ribiči ali lovci, posestvo tožencev pa na tej strani ni bilo ograjeno, na 10 metrov približala severovzhodnemu vogalu teniškega igrišča tožencev; – opozorilne table, da je na posestvu tožencev nevaren pes, na tej strani posestva ni bilo; – v tem trenutku je drugotoženka vstopila v pesjak, ker je psu prinesla hrano in pustila vrata za seboj le priprta, ni pa jih zaprla. Pes je to izkoristil, pobegnil iz pesjaka in tekel v smeri proti tožnici in njenemu možu, saj je bil vznemirjen zaradi občutka, da je vsiljivec (tožničin pes) vdrl na njegovo posest; – reakcija psa tožencev ne bi bila nič drugačna, če bi bil tožničin pes na povodcu; – pes tožencev, ki ga je tožnica opazila na razdalji 80 metrov, je tožničinega moža obšel, zaletel pa se je v poleg njega stoječo tožnico in jo s trupom zadel v nogo; – tožnica psa tožencev ni z ničemer izzvala k pobegu iz pesjaka.

Revizijski trditvi, s katerima toženca utemeljujeta svoje prepričanje o materialnopravni zmotnosti odločitvi o temelju in sicer, da naj bi kinolog podal mnenje, da njun pes pesjaka sploh ne bi zapustil, če bi bil tožničin pes na povodcu in da je bila tožnica poškodovana zato, ker se je njunemu psu nastavila na pot, da bi zavarovala svojega psa, v resnici predstavljata grajo drugačnih ugotovitev nižjih sodišč o teh relevantnih dejstvih, ki pa je nedovoljena (370. člen ZPP).

Škodni dogodek se je zgodil 12.3.1994. Takrat veljaven Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) odgovornosti za škodo, ki jo povzroči žival, ni urejal, zato je treba temelj odškodninske odgovornosti presojati po pravnih pravilih paragrafa 1320 prej veljavnega Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Po teh pravilih je za škodo, ki jo je povzročila žival, načeloma odgovarjal tisti, ki je bil žival dolžan nadzorovati. Njegova odgovornost je krivdna, ekskulpira pa se, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo živali.

Presoja pritožbenega sodišča, da za varstvo in nadzorstvo psa ni bilo ustrezno poskrbljeno, saj mu je toženka z lastnim ravnanjem omogočila pobeg iz pesjaka, ker vrat ni zaprla, je materialnopravno pravilna. Vsebino oziroma način izvajanja nadzorstva nad živaljo je treba prilagoditi razmeram, ki bi jih lastnik psa mogel in moral pričakovati. V konkretnem primeru bi toženca mogla in tudi morala predvideti možnost, da se bo kdo približal njunemu neograjenemu posestvu ali stopil nanj, saj prihod tožnice ali drugih oseb na kraj škodnega dogodka ni bil nekaj izrednega oziroma nepričakovanega: ugotovljeno je bilo, da so tam (sicer le občasno) hodili lovci in ribiči in da se na posestvu tožencev nahaja teniško igrišče. Zato bi morala možnosti prihoda tretjih oseb (ki očitno niso bile zgolj hipotetične) prilagoditi varstvo in nadzorstvo psa. Tej zahtevi nista zadostila. Zato se svoje krivdne odgovornosti za tožničino škodo po pravnih pravilih paragrafa 1320 ODZ nista razbremenila.

Pravilna je tudi presoja, da je vzrok za tožničino škodo le v nezadostnem varstvu in nadzorstvu tožencev nad njunim psom, ne pa morebiti tudi v ravnanju oškodovanke same. Okoliščina, da je pes tožencev tožnico poškodoval zato, ker se je pač znašla na kraju škodnega dogodka ravno v času, ko je pes imel možnost pobegniti, bi lahko predstavljala kvečjemu enega od naravnih vzrokov, ki pa mu ni mogoče pripisati sovzroka v smislu pravne vzročne zveze. Ne predstavlja namreč vsako ravnanje, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, razloga za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Takšno posledico ima samo neskrbno ravnanje. Merilo skrbnega ravnanja je ravnanje povprečno razumnega odraslega človeka. Tožnici neskrbnega ravnanja ni mogoče očitati že samo zaradi tega, ker se je s psom sprehajala (tudi) po zemljišču, ki ga je pes tožencev štel za svojega (pri tem sploh ni bilo ugotovljeno, da bi hodila po zemljišču tožencev) in ni bila z ničemer opozorjena na bližino in nevarnost psa. Ne drži revizijski očitek tožencev, da sta "nižji sodišči prezrli, da sta bila v dogodku udeležena dva psa, pri čemer se od lastnikov obeh zahteva enaka skrbnost". Nižji sodišči sta vse navedeno ugotovili in upoštevali, le da so njune ugotovitve podlaga za drugačno presojo od tiste, za kakršno se zavzemata toženca. Tožničin pes, za katerega bi odgovarjala tožnica, ni povzročil škode, zgolj njegova navzočnost pa v okoliščinah, v katerih se je škodni dogodek pripetil, po zgoraj že pojasnjenem, ne predstavlja pravno relevantnega vzroka ali sovzroka (za katerega bi odgovarjala tožnica).

Ker je revizija tožencev zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede višine odškodnine (o reviziji tožnice): Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za še sporne oblike tožničine nepremoženjske škode predstavljajo določbe 200. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v tem primeru uporabiti skladno z določbami 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). V prvem odstavku 200. člena ZOR je predpisano, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi, če gmotne škode ni. Tako je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča zahteva, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod, da na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, določene z razmerjem med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Le na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca, kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Ta merila veljajo tudi za povrnitev bodoče nepremoženjske škode po določbah 203. člena ZOR, po katerih sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot načelo objektivizacije višine odškodnine. Tožnici sta prisodili odškodnino, ki je primerna na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju posegov obeh vrst v njeno telesno in duševno integriteto in ki ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem. V tem delu tako revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zaradi česar je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Drugače pa je glede odškodnine za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob dejanskih ugotovitvah, da so življenjske aktivnosti ob poškodbi 50-letne tožnice zmanjšane za 5 %, da huda telesna poškodba, kakršno je utrpela (zdrobljen zlom zgornjega sklepnega dela leve golenice in zlom leve mečnice pod glavico) vedno povzroči degenerativne spremembe, ter da je zaradi posledic poškodbe tožnica zaradi težav pri počepanju, pri daljši obremenitvi leve noge in ob spremembah vremena ovirana pri številnih aktivnostih na različnih segmentih udejstvovanja (pri delu, pri športu in podobno), pri čemer to trpljenje traja že skorajda poldrugo desetletje in bo trajalo tudi v bodoče, znesek 4.172,90 EUR oziroma 1,000.000 SIT ne predstavlja pravičnega denarnega zadoščenja za to obliko nepremoženjske škode. Zato je revizijsko sodišče tožničini reviziji delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 3.000,00 EUR oziroma 718.920 SIT. Šele tako zvišana odškodnina ustreza subjektivnemu in objektivnemu elementu pravnega standarda pravične denarne odškodnine, kot sta bila pojasnjena že zgoraj. Pač pa bi bila še višja odškodnina od navedene tudi ob upoštevanju dolgotrajnosti postopka (v času trajanja katerega je v nasprotju s trditvami v reviziji del odškodnine že prejela) v nasprotju z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, zaradi česar je v preostanku revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toda v konkretnem primeru je sodišče druge stopnje, ko je spremenilo odločbo prvostopnega o temelju in posredno o višini tožbenega zahtevka, odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi o stroških pritožbenega postopka. Revizijsko sodišče je revizijo tožencev v celoti zavrnilo, reviziji tožnice pa je ugodilo samo deloma (za 3.000,00 EUR), kar je sicer spremenilo tožničin uspeh v pravdi, a ni vplivalo na odmero stroškov pred nižjima sodiščema: sprememba sodbe namreč ni bila tako obsežna, da bi vplivala na odmero tistih stroškov, katerih povračilo je odvisno od uspeha v pravdi (predvsem tistih, ki so vezani na odvetniško in taksno tarifo). Zato revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev pritožbenega sodišča, pač pa je odločilo le, da morata toženca tožnici povrniti njenemu uspehu v revizijskemu postopku ekvivalenten delež stroškov tega postopka, ki jih predstavljajo sodna taksa za revizijo, odmerjena po taksni tarifi in nagrada za zastopanje, odmerjena po Odvetniški tarifi, povečani za 20 % davek na dodano vrednost.