Jedro

Razlog, na podlagi katerega je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, je bil fiktiven, saj odsotne delavke dejansko ni nadomeščal, zato obravnavana pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v skladu z zakonom.

Tožniku je delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, že prenehalo z iztekom časa, zato je imel skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR neposredno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od vključno 1. 5. 2011 dalje (I. točka izreka) in da tožniku dne 9. 1. 2012 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak še naprej traja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 9. 1. 2012 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo in ga za to dobo tudi prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje (III. točka izreka) in mu obračunati bruto plačo od 9. 1. 2012 dalje v znesku 1.435,41 EUR na mesec, od tega zneska odtegniti in plačati vse davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse njegove stroške postopka v višini 908,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. alinei 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) zaradi začasno povečanega obsega dela ne dovoljuje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določena čas, saj je to predvideno v 3. točki 1. odstavka 68. člena ZJU. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnik samostojno vodil upravne postopke in reševal pritožbe iz sledljivosti na Oddelku za upravno – pravne zadeve s področja izvajanja ukrepov kmetijske politike. Prav tako ni bilo sporno, da tožena stranka tega dela ni mogla izvrševati z obstoječim številom javnih uslužbencev. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavila, da je bil tožnik že pred podpisom pogodbe seznanjen, da bo v pogodbi o zaposlitvi za čas nadomeščanja navedeno edino prosto delovno mesto, ki ga je imela takrat tožena stranka, in sicer svetovalec št. 411 v Službi za ..., da pa bo dejansko delal v Službi za ... oziroma njenih oddelkih zaradi reševanja zaostankov, saj se je tožnik s temi postopki seznanil že v času pripravništva. Razlog nadomeščanja začasno odsotne javne uslužbenke v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni bil fiktiven, ker je bila javna uslužbenka res na porodniškem dopustu, tožnika pa ni bilo mogoče zaposlitvi ali premestiti na delovno mesto svetovalec v službi za pravne zadeve, saj takega prostega sistemiziranega delovnega mesta ni bilo. Po stališču pritožbe pa procesne predpostavke za vložitev tožbe niso bile izpolnjene, saj je tožnik za to, da ne dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, izvedel najkasneje v začetku maja 2011. Zaradi tega bi moral uveljavljati pravno varstvo v skladu s 24. in 25. členom ZJU, česar pa ni storil. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 326/2008 z dne 27. 6. 2010, kjer je bilo zavzeto stališče glede uporabe 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2002 in nadaljnji) v zvezi z vprašanjem ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je njegovo uporabo zavrnilo, tako da mora javni uslužbenec najprej vložiti pritožbo pri delodajalcu skladno z ZJU. Tako bi moral tudi tožnik nezakonitost razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljati prej, da bi bila tožba pravočasna, še zlasti če bi obveljalo stališče, da se za pravno varstvo oziroma pravico do sodnega varstva uporablja 3. odstavek 204. člena ZDR, saj je po tej določbi tožbo potrebno vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2011 do 9. 1. 2012 iz razloga nadomeščanja začasno odsotne javne uslužbenke v času njenega porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka na delovnem mestu št. 411 – svetovalec v Službi za ..., torej razloga iz 2. točke 1. odstavka 68. člena ZJU. Tožnik tega dela ni nikoli opravljal, saj je delal v Službi za ... oziroma v njenem Oddelku za ... ter v Oddelku za ... na delovnem mestu, kamor ga je tožena stranka v resnici zaposlila zaradi povečanega obsega dela. Tako je bil razlog, na podlagi katerega je bila s tožnikom sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, fiktiven. ZJU, kot specialni zakon, nima določb o posledicah kršitve določb 1. odstavka 68. člena, v katerem so taksativno določeni razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato se v takem primeru uporabi določba 54. člena ZDR, ki določa, da se za primer, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ZJU zaradi povečanega obsega dela ne dovoljuje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj ta na odločitev v sporu ni imel vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je razlog, na podlagi katerega je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, fiktiven, saj odsotne delavke dejansko ni nadomeščal, zato obravnavana pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v skladu z zakonom. V zvezi s tem so neutemeljena pritožbena navajanja, da je bila javna uslužbenka res na porodniškem dopustu, zato naj razlog ne bi bil fiktiven. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč jasno izhaja, da resnično odsotne javne uslužbenke ni nadomeščal tožnik.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v tem sporu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno utemeljilo, zakaj šteje, da je tožba pravočasna oziroma, da tožniku ni bilo potrebno predhodno uveljavljati pravnega varstva po 24. in 25. členu ZJU. Iz 6. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010, na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi in s katerim utemeljuje svoje stališče, da tožnik ni imel neposrednega sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR, pa izhaja, „da po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je vrhovno sodišče v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za neodločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja. Od tožnika po tem, ko mu je delovno razmerje že prenehalo in je bil torej bivši delavec tožene stranke, ni bilo smiselno pričakovati, da bo zahteval odpravo kršitve in čakal na sklep bivšega delodajalca, vlagal pritožbo in šele nato uveljavljal sodno varstvo. Tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala na podlagi sklepa oziroma odločitve delodajalca, zato je lahko po prenehanju delovnega razmerja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za neodločen čas uveljavljal v skladu s 5. členom ZJU neposredno na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR.“ Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR neposredno sodno varstvo, saj mu je delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas že prenehalo z iztekom časa.

Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka na pritožbeni stopnji je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.