Jedro

Tožena stranka je reorganizirala poslovanje tako, da je zaprla vsaj tri poslovalnice, med drugim tudi poslovalnico, v kateri je delala tožnica. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami prvega odstavka prve alineje 89. člena ZDR-1. Ker ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da pred odpovedjo preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati, tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, to je na delovnem mestu, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto vodje izmene, ki ga je zasedala tožnica. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati, ali je delovno mesto prodajalca ustrezno delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zato zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2012 za delovno mesto vodje izmene v trgovini, ki jo je tožeča stranka prejela dne 14. 7. 2014, nezakonita ter za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 6. 9. 2014, ampak še vedno traja, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 11. 2012, sklenjeni za to delovno mesto, dolžna priznati vse pravice, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2012, jo pozvati nazaj na delo, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji izplačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v skupnem mesečnem bruto znesku 1.415,23 EUR in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je od 16. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo (vse točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve o stroških postopka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zaključek, da je tožena stranka uspela dokazati, da zaprtje poslovalnice A. - ... ni bilo fiktivno in da to predstavlja razlog reorganizacije, ki je eden od utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Nadalje sodišče opre svojo odločitev na zaključek, da naj tožena stranka tožnici po zaprtju poslovalnice A. - ..., ne bi mogla zagotoviti zaposlitve za nedoločen čas na delovnem mestu vodja izmene po pogodbi o zaposlitvi na drugih lokacijah. Z zaprtjem poslovalnice A. - ... naj bi tako potreba po delu tožnice v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi prenehala, kar naj bi predstavljalo resen in utemeljen organizacijski poslovni razlog, s čimer naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga zaradi reorganizacije delodajalca, je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam direktorice tožene stranke B.B. in področne vodje pri toženi stranki C.C.. Medtem, ko je povsem prezrlo prepričljive izpovedbe tožeče stranke ter prič D.D. in E.E. glede narave organizacije in poteka dela pri toženi stranki. Tožnica, D.D. in E.E. so potrdili, da je tožena stranka v trgovino A. - ... v začetku marca 2014, torej le nekaj mesecev pred zaprtjem, iz trgovine F. G. premestila delavki H.H. in I.I., ki sta bili v navedeni trgovini na G. obe zaposleni na delovnem mestu vodja izmene. Trgovina F. A. - ... bi brez premestitve prej navedenih delavk lahko še vedno pozitivno poslovala s 5 zaposlenimi delavci, od katerih sta na delovno mesto vodje izmene razporejena dva. Tako pa so bili v trgovino F. A. hkratno razporejeni 4 delavci na delovnem mestu vodje izmene, medtem ko je trgovini F. G. na delovnem mestu vodja izmene ostala le ena delavka, čeprav se delo v tisti poslovalnici opravlja v dveh izmenah. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da je v trgovini F. G. ostala zaposlena le ena delavka na delovnem mestu vodja izmene in bi jo moral že pri normalnem opravljanju dela v drugi izmeni kdo od zaposlenih nadomeščati. Zato niso resnične navedbe tožene stranke, da tožnici ni mogla ponuditi dela vodje izmene na eni od lokacij iz 4. točke odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Po prepričanju tožnice je sodišče prve stopnje pri odločanju povsem spregledalo dejstvo, da je tožena stranka dve delavki, zaposleni na delovnem mestu vodja izmene, s 1. 3. 2004 premestila iz trgovine F. G. v trgovino F. A. - ..., zgolj zato, ker je vedela, da bo poslovalnico A. - ... kmalu zaprla in s tem opravičila obstoj organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je istočasno v trgovini F. G. sama ali preko povezanih družb J. d.d., K. d.o.o. in L. d.o.o. zaposlovala druge delavce.

Čeprav je odločitev o izvedbi racionalizacije avtonomna odločitev vsakega posameznega delodajalca, ni mogoče spregledati dejstva, da je tožena stranka premestitve izvedla zgolj zato, da bi najmanj glede prej navedenih delavk utemeljila sicer fiktivni odpovedni razlog reorganizacije. Navedeno in izkazano dejstvo premestitve ovrže izpovedbi priče C.C. in direktorice tožene stranke B.B., češ da potrebe po delu tožeče stranke na drugih lokacijah ni bilo. Prav na njunih neresničnih izpovedbah pa v celoti sloni izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje B.B. ne bi smelo verjeti, saj je nekdanji delavec D.D. prejel izplačano odpravnino „na roke“, direktorica tožene stranke pa je v svoji izpovedbi takšno izplačilo zanikala. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti ni zaslišalo predlaganih prič I.I., M.M., H.H., N.N., O.O., P.P., R.R. in S.S., vseh v zvezi z okoliščinami glede opravljanja dejanskega dela in narave le-tega pri toženi stranki. Te priče bi potrdile, da so kljub formalno različnim delodajalcem (tožena stranka, J. d.d., L. d.o.o. ali K. d.o.o.), različnim zaposlitvenim oblikam (določen čas, nedoločen čas, preko agencij za posredovanje delavcev ter celo študentskega servisa) v enih in istih prodajalnah tožene stranke opravljali vsa potrebna dela, tako tista, ki so dela del in nalog vodje izmene kot tudi del in nalog za delovno mesto prodajalec. Za toženo stranko je bilo pomembno le, da se potrebno delo opravi, ne pa kdo in s kakšnim nazivom to stori. Zaradi navedenega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nekritičnega sledenja izpovedbam direktorice tožene stranke B.B. in priče, področne vodje C.C., se je prvostopenjsko sodišče z vprašanjem, ali je potreba po delu tožeče stranke pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala ali ne, ukvarjalo zgolj s formalističnega vidika, arbitrarno, ne pa z vidika potrebe po opravljanju dejanskega dela, po kakršnem je tožena stranka ves čas imela potrebe in jih je namesto z rednimi zaposlitvami nadomeščala z zaposlitvami preko zaposlitvenih agencij. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala, tako sama kot ostali delavci, razporejeni na delovno mesto vodja izmene in prodajalec. Tako delovno mesto vodja izmene kot prodajalec sta obe razvrščeni v V. tarifni razred, po opisu se le minimalno razlikujeta, pri čemer ima pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene le nekaj več organizacijskih zadolžitev, pogodbeno določena plača pa je pri delovnem mestu vodje izmene le za 8,52 EUR višja kot pri delovnem mestu prodajalca. Tožeča stranka poudarja, da v kolikor bi tožena stranka podala odpoved za delovno mesto vodja izmene s ponudbo nove za delovno mesto prodajalec, bi se takšna zaposlitev štela za ustrezno, saj se zanjo zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, razporejeno pa je tudi v isti plačni razred. Tožnica je navajala, da so vsi zaposleni dejansko opravljali vse vrste del, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za vodjo izmene kot tudi za delovno mesto prodajalec. To izhaja iz prepričljivih izpovedb D.D. in E.E. E.E. je izpovedal, da je tudi sam delal kot vodja izmene, če vodje ni bilo. Opozarja, da je bil delavec P.P. 2 leti zaposlen preko zaposlitvene agencije, kar pa sodišče prve stopnje ni štelo za pomembno. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj je imela na delovnem mestu v F. le enega vodjo izmene, A. … pa 3 oziroma štiri. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo nekaterih predlaganih prič. Če sodišče ne zasliši priče, je lahko podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo in sicer, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče Š.Š., kljub zahtevi tožnice, saj je priča svojo odsotnost na naroku dvakrat opravičila iz zdravstvenih razlogov, nato pa je na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožnica soglašala z branjem njene izjave, ki jo je dala po 236. členu ZPP. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič I.I., M.M., H.H., O.O., N.N., P.P. in R.R., saj je štelo, da o reorganizaciji poslovanja tožene stranke in o možnosti zaposlitve tožnice na delovnem mestu vodje izmene v poslovalnicah v primorski regiji, ne bi mogle relevantno izpovedati. Druga dejstva, o katerih bi lahko izpovedale, pa je sodišče prve stopnje štelo za pravno nerelevantna v obravnavani zadevi in zato njihova izpoved ne bi mogla prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja in k odločitvi sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema takšno obrazložitev, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in tudi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. S tem v zvezi pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je sodba v celoti obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo nekatera pravno odločilna dejstva, dejansko izpodbija ugotovitev o dejanskem stanju, kar pa ni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od leta 1999, nazadnje na delovnem mestu vodje izmene na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 11. 2012 (A1). Tožena stranka je tožnici dne 14. 7. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, do izteka odpovednega roka pa ji je odredila čakanje na domu. Tožnici je delovno razmerje prenehalo po poteku 54 dnevnega odpovednega roka dne 6. 9. 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka na A. dve poslovalnici in sicer A. - …., v kateri je bila zaposlena tožnica in večjo A. - …. Tožena stranka je v letu 2014 zaprla obe poslovalnici in sicer večjo A. ... že v marcu 2014, medtem ko je poslovalnico A. - ... zaprla v juliju 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki v maju 2014 prišlo do spremembe vodstva, nova direktorica pa je takoj po nastopu funkcije začela z optimizacijo poslovanja tožene stranke kot celote. Na podlagi rezultatov optimizacije je nato direktorica izvedla reorganizacijo poslovanja, kjer je bilo to potrebno. Eno poslovalnico je zaprla v T. na U., drugo pa je zaprla poslovalnico A. - .... Vsem delavcem, ki so opravljali delo v poslovalnici A. - ..., je bilo sporočeno, da se bo poslovalnica zaprla in so istega dne tudi vsi prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od julija 2014 dalje tožena stranka na A. nima več zaposlenih delavcev.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Ker je tožena stranka zaprla vsaj tri poslovalnice, torej eno v T. in obe na A., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za izvedeno reorganizacijo poslovanja, zaprtje poslovalnice zaradi reorganizacije delodajalca pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami prvega odstavka prve alineje 89. člena ZDR-1. Štelo je, da gre za avtonomno poslovno odločitev tožene stranke, v katero sodišče ne sme posegati in ni podvržena sodni kontroli. Zato se tudi ni spuščalo v razloge reorganizacije, temveč ugotovilo, da je bilo zaprtje res posledica reorganizacije in da reorganizacija ni bila navidezna. Prav tako iz istega razloga ni ugotavljalo, ali je bila ta odločitev gospodarna, pač pa zgolj, ali je do zaprtja poslovalnice dejansko prišlo in ali je bila posledica reorganizacije.

10. Tožnica navaja, da je glede na dejstvo, da sta bili v letu 2014 na poslovalnico A. - ... razporejeni še dve delavki, ki sta prej delali v poslovalnici G., dejansko na A. - ... zaposleni 4 vodje izmene, na G. pa samo ena. Nepravilno je stališče pritožbe, da so vsi opravljali vsa dela in da bi morala tožena stranka ugotoviti, da je možno tožnico zaposliti na delovnem mestu prodajalca, oziroma da je potreba po tožničinem delu obstajala. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnici dela na delovnem mestu vodje izmene za nedoločen čas v poslovalnici ali v primorski regiji ne more ponuditi. Tožena stranka ni imela potrebe po takšnem delovnem mestu v nobeni izmed poslovalnic, ker na takšno delovno mesto tožena stranka v letu 2014 ni zaposlila nikogar. To je potrdila tudi Š.Š., vodja kadrovske službe. Ker ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da pred odpovedjo preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati, tožena stranka tudi ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, to je na delovnem mestu, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto vodje izmene. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati, ali je delovno mesto prodajalca ustrezno delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici.

11. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka ukinila poslovalnico A. - ... ter vsem zaposlenim v tej poslovalnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa ni bila dolžna tožnici ponuditi drugega dela za ustrezno delovno mesto, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo, da je ravnalo arbitrarno in preveč formalistično, ko je upoštevalo zgolj izpoved zakonite zastopnice tožene stranke in vodje kadrovske službe, ne pa vsebine dela, ki so ga delavci opravljali v poslovalnici. Prav tako ni relevantno, da je tožena stranka spomladi leta 2014 v poslovalnici A. zaposlila dve delavki, ki sta prej delali v poslovalnici G. Odločitve delodajalca, bodisi poslovne ali organizacijske, sodijo v pristojnost tega delodajalca (oziroma tistega, ki v njegovem imenu odloča) in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati. Sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako lahko glede na navedbe strank presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1 (podobno oziroma identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v številnih odločitvah, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 1414/2013 z dne 9. 12. 2013, sodbi opr. št. VIII Ips 246/2010 z dne 17. 10. 2011, itn.). Tako je šlo torej za organizacijske ukrepe tožene stranke, ki jih sodišče ne more presojati, in se spuščati v njihovo smotrnost. Prav tako ni mogoče šteti, da je tožena stranka že ob premestitvi dveh delavk s G. dne 1. 3. 2014 vedela, da bo ukinila poslovalnico A. - ..., posebej ob dejstvu, ker je nova direktorica tožne stranke nastopila funkcijo v maju 2014 ter se je šele takrat pričela reorganizacija po novem vodstvu. Posledično ni bistveno tudi to, da so bile na G. zaposlene 4 delavke, ki so opravljale na delovnem mestu vodja izmene, poleg tega pa tožnica niti ne trdi, da bi delala delo, ki ni bilo v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).