Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je pristojna za odločanje o stroških, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila, zakaj je pristojnost za odločanje o stroških omejila zgolj na pritožbene stroške, zato je v tem delu njena odločitev ostala brez razlogov. Tožena stranka namreč v pritožbenem postopku odloča tudi o stroških prvostopenjskega postopka, če odločitev organa prve stopnje odpravi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se 2. točka izreka odločbe Ministrstva za finance št. DT-499-21-151/2019-4 z dne 29. 9. 2020 odpravi in se zadeva v tem delu vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo v prvi točki izreka ugodilo tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in jo odpravilo, v drugi točki izreka pa tožniku priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 150,00 EUR, v preostalem delu pa zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je pristojna za odločanje o pritožbenih stroških postopka, saj je izpodbijano prvostopenjsko odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) odpravila. Pojasni, da je tožnik v pritožbenem postopku priglasil stroške v višini 350,00 EUR. Ker gre v zadevi za neocenljivo zadevo, znaša vrednost storitve 250 točk in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR to pomeni, da se tožnici prizna skupno 150,00 EUR. V presežnem delu zahtevka je tožena stranka zahtevek za povračilo stroškov zavrnila.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper zavrnilni del 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Meni, da je tožena stranka pozabila odločiti o stroških postopka, saj je odločala le o stroških zadnje pritožbe, pri tem pa je tudi spregledala, da je odločala že o tretji pritožbi. Tožnik je za vsako od pritožb priglasil stroške, prav tako jih je priglasil tudi za druga dejanja v prvostopenjskem postopku, v izpodbijani odločbi pa odločitve o teh stroških ni. Zato sodišču predlaga odpravo zavrnilnega dela 2. točke izreka izpodbijane odločbe, predlaga pa tudi povračilo stroškov upravnega spora.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih odločitve in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločbo prvostopenjskega davčnega organa odpravila, pri čemer pa zadeve ni vrnila v ponovni postopek, kar pomeni, da se je postopek glede „glavnega predmeta“ končal. 7. O stroških postopka odloča organ, ki je izdal odločbo ali sklep, s katerim se postopek konča (drugi odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je pristojna za odločanje o stroških, s čimer se sodišče strinja, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila, zakaj je pristojnost za odločanje o stroških omejila zgolj na pritožbene stroške, zato je v tem delu njena odločitev ostala brez razlogov. Tožena stranka namreč v pritožbenem postopku odloča tudi o stroških prvostopenjskega postopka, če odločitev organa prve stopnje odpravi.1 V izpodbijanem delu odločbe tožena stranka ni uporabila t. i. rezervacijske klavzule, po kateri bi se odločanje o stroških postopka pridržalo za poseben sklep (četrti odstavek 118. člena ZUP).

8. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da je ravnala skladno s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki nalaga, da se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. Uradna oseba določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

9. Ker tožena stranka v izreku ni navedla, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom, je razumeti, da je s svojo odločitvijo odločila o vseh stroških tega postopka, torej o stroških prvostopenjskih postopkov kot tudi o stroških vseh pritožbenih postopkov. Razen v znesku 150,00 EUR, iz izreka izhaja, da je tožnikov zahtevek v preostalem v celoti zavrnjen. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tožena stranka o preostalih stroških ni odločala (npr. ker meni, da za to ni pristojna) ali jih je zavrnila. Zato je odločba tožena stranke v izpodbijani 2. točki obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 7. točki 237. člena ZUP, saj je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

10. Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu 2. točko izreka odločbe odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odločiti o vseh priglašenih stroških postopkov, kot so potekali na prvi in drugi stopnji.

11. Sodišče je skladno s pooblastilom iz prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Skladno z odločitvijo v sklepu senata I U 1496/2020-9 z dne 6. 4. 2023, je sodišče odločilo po sodnici posameznici.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).

1 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) / avtorji Janez Čebulj...[et al.], Ljubljana, Uradni list RS, 2020, 1. knjiga, stran 723.