Jedro

Distributer lahko ob prenehanju distribucijske pogodbe uveljavlja odpravnino, utemeljena pa je, kadar obstajajo naslednji razlogi: če in kolikor je pridobil dobavitelju nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami in ima dobavitelj tudi po prenehanju pogodbe znatne koristi ali obstoj posebne okoliščine. Odpravnina je utemeljena le, če poleg distributerjevega prejšnjega prizadevanja obstaja znatna dobaviteljeva korist tudi po prenehanju pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.205,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odpravnine v višini 404.947,04 EUR na podlagi 833. člena OZ in plačilo odškodnine v višini 102.071,52 EUR iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi kršitve odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi argumenti, da so za odpoved distribucijske pogodbe brez odpovednega roka obstajali resni razlogi, tožeča stranka pa z ničemer ni izkazala škode v obliki izgubljenega dobička.

6. Višje sodišče uvodoma opozarja, da zaradi obširnih pritožbenih navedb, v katerih pritožnik vsebinsko na več mestih ponavlja stališča, podana v postopku na prvi stopnji, ne bo odgovarjalo na vsako pritožbeno navedbo posebej, pač pa se v nadaljevanju omejuje le na tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Z distribucijsko pogodbo (ki zakonsko ni posebej urejena, se pa po svojih značilnostih deloma približuje prodajni, deloma agencijski pogodbi) distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem. Med bistvene značilnosti distribucijske pogodbe spadajo zlasti nakup blaga običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah (pri čemer dajalec distribucije običajno nudi določene rabate) z namenom pospeševanja nadaljnje prodaje, zagotovitev posebnega - privilegiranega položaja na določenem območju v obliki izključne (ekskluzivne) distribucije, zagotavljanje stalne oskrbe na trgu s proizvodi distributerja ter zagotavljanje poprodajnega servisa. Distributer ima običajno dolžnosti v zvezi s promocijo in trajnim pospeševanjem prodaje blaga.

8. Pravnorelevantna dejstva so naslednja: - pravdni stranki sta sklenili ustno distribucijsko pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba), po kateri je tožeča stranka pri toženi stranki naročala blago - hladilnike blagovne znamke L. in jih prodajala svojim strankam; - tožeča stranka stranka je bila ekskluzivni uvoznik in izključni distributer blaga; - tožeča stranka je s plačili za dobavljeno blago stalno zamujala; - tožeča stranka je kreditni letni limit prekoračevala; - tožena stranka je na sestanku 17. 1. 2018 tožeči stranki sporočila, da odstopa od Pogodbe, 22. 1. 2028 pa jo še preko elektronske pošte obvestila, da pogodbo odpoveduje z dnem 1. 4. 2018. 9. Med strankama je sporno, ali in kdaj je tožena stranka navedla resne razloge za odstop od Pogodbe ter ali so ti dejansko obstajali. Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da so bili resni razlogi, ki so upravičevali razvezo Pogodbe brez odpovednega roka, tožeči stranki sporočeni šele z dopisom z dne 13. 6. 2018. Dokazni postopek tega namreč ni potrdil, ne gre pa spregledati niti tega, da je tožeča stranka sprva trdila, da je tožena stranka resne razloge prvič navedla šele v tem postopku (v odgovoru na tožbo).

10. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožene stranke, da sta direktor tožene stranke A. A. in vodja prodaje za vzhodno Evropo B. B. osebno pripotovala v Slovenijo iz enega samega razloga: zato, da sta na sestanku 17. 1. 2018 sporočila odpoved Pogodbe ter resne razloge za to ustno utemeljila direktorju tožeče stranke C. C. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbam direktorja tožene stranke in priče ter zakaj ne izpovedi direktorja tožeče stranke, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta bili njuni izpovedbi skladni, direktor tožeče stranke pa je nedvomno zainteresiran za izid postopka, zaradi česar sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi izpovedbi, da mu resni razlogi niso bili pojasnjeni in da se o tem niso pogovarjali. Četudi bi zainteresiranost za izid postopka bilo mogoče pripisati tudi direktorju tožene stranke, pa tega ni mogoče trditi za pričo. Dejstvo, da ga je kot pričo predlagala tožena stranka, ki je bila nekoč njegov delodajalec, samo po sebi ne more pomeniti, da je njegovo pričevanje zato neprepričljivo. Tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tista, ki je predlagala sestanek, in da sta predstavnika tožene stranke prišla v Slovenijo ravno iz razloga, da direktorju tožeče stranke sporočita odpoved pogodbe, saj je direktor tožene stranke pojasnil, da sam ne hodi k distributerjem, razen če je to potrebno zaradi reševanja težkih problemov ter da je želel razloge za prenehanje pogodbenega razmerja povedati C. osebno. Tega tožeča stranka z ničemer ni izpodbila, saj ni jasno - zakaj, če ne ravno zato, da predstavnika tožene stranke tožeči stranki osebno sporočita odstop od Pogodbe in razloge za tako odločitev - naj bi sicer prišla v Slovenijo.

11. Da so bile finančne težave in plačilna nedisciplina tožeče stranke dolgotrajni, ni nobenega dvoma. To navsezadnje priznava tudi tožeča stranka sama. Iz pričevanja B. izhaja, da je bila na sestanku 17 1.2018 dana ustna izjava o odstopu od Pogodbe in ustno navedeno, da so razlogi za odstop dolgotrajne finančne težave tožeče stranke, preseganje limitov itd., kar navaja tudi tožeča stranka v pritožbi. Sprenevedanje je zato pritožbena navedba, da tožena stranka na sestanku ni izrecno navajala neplačevanje računov in preseganje kreditnih limitov kot resne razloge za odstop od Pogodbe; "finančne težave" tožeče stranke namreč pomenijo ravno to.

12. V zvezi z elektronskim sporočilom z dne 22. 1. 2018 tožeča stranka navaja, da bi tožena stranka v odstopni izjavi - če bi na sestanku 17. 1. 2018 resnično podala odstopno izjavo z navedbo resnih razlogov - to še enkrat povzela v zapisniku tega sestanka oziroma elektronskem sporočilu, pa tega ni storila. Pritožba spregleda, da je bila Pogodba med pravdnima strankam sklenjena ustno, zaradi česar ni mogoče odrekati veljavnosti ustnemu odstopu od Pogodbe. Tudi sicer noben predpis ne nalaga toženi stranki, da bi morala razloge za odstop podati še enkrat, pisno ali v elektronskem sporočilu.

13. Temeljna obveznost tožeče stranke kot distributerja je bila redno plačevanje kupnin za dobavljeno blago; da tožeča stranka računov ob zapadlosti ni plačevala, priznava sama. Še več: prekoračitev kreditnega limita in stalno plačilno nedisciplino poskuša prikazati celo kot ustaljeno prakso v poslovanju pravdnih strank. Tožena stranka je navajala, da so morali končni kupci v Sloveniji na njene izdelke čakati toliko časa, da je tožeča stranka poravnala svoje zapadle obveznosti iz naslova kupnin za že dobavljene izdelke, saj je bila zaradi zamud pri plačevanju računov ter občutnih prekoračitev kreditnega limita tožeči stranki celo prisiljena ustavljati dobave, kar pa je zanjo s stališča zadovoljstva kupcev nesprejemljivo. Nobenega razumnega razloga ni, zakaj bi tožena stranka pristajala na zamike dobav, saj dolge čakalne dobe nedvomno vodijo do zmanjšanja prodaje in tudi izgubo ugleda. Povsem logično je, da takšen potek distribucije, ko je tožena stranka neprestano morala ali kreditirati tožečo stranko preko dogovorjenih zneskov odobrenih limitov ali ustavljati dobave, za toženo stranko ni mogel biti sprejemljiv. Tožena stranka je razumno pojasnila (in dokazala), da so bile prekoračitve limitov stalnica, zaradi potrošnikov, ki so preko dogovorjenih rokov čakali na kupljene izdelke, pa je tožeči stranki - ker se je večinoma zanašala na zaupanje - znova in znova "pogledala skozi prste", čeprav bi morala že ob prvi prekoračitvi od Pogodbe odstopiti. Če tega ni storila, to ne spreminja narave in resnosti kršitev tožeče stranke in toženi stranki tudi ne more biti v škodo. In nenazadnje: tožena stranka sploh ni bila dolžna (neomejeno) kreditirati tožečo stranko. Pogodba je bila sklenjena ustno, tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, še manj dokazala, da bi predvidevala kakršenkoli kreditni limit. Razlogi, zaradi katerih tožeča stranka računov ni plačevala pravočasno, ne morejo biti relevantni; zamude oziroma neplačila s strani družb, ki jim je tožeča stranka dobavljala blago tožene stranke, pa ne morejo biti slednji v škodo. Nasprotno: kakšne plačilne roke je tožeča stranka izposlovala pri svojih poslovnih partnerjih, se tožene stranke v ničemer ne tiče. Gre za poslovni rizik tožeče stranke same. Tožena stranka ni bila v nobenem pravnem razmerju s tretjimi in tudi ni imela vpliva na to, komu bo tožeča stranka njene izdelke prodajala. Zaradi tega zamud pri izpolnjevanju svojih obveznosti do tožene stranke ne more opravičiti s tem, da so bili plačilni pogoji njenih partnerjev (pre)dolgi.

14. Pritožbenim navedbam ni mogoče slediti niti v delu, v katerem zatrjuje, da naj bi pri prekoračitvah limita šlo za ustaljeno prakso med strankama. Če bi bilo to res, potem bi bilo logično pričakovati, da bo tožena stranka odobrila višji limit, pa ga ni. Prav tako v tem primeru tožena stranka tožeče stranke ne bi stalno opozarjala, da dolg ohrani znotraj odobrenega limita, v primeru prekoračitev pa dobavo izdelkov celo ustavljala. Odobren limit dejansko pomeni kreditiranje tožeče stranke, zaradi česar ni najti razumne razlage, zakaj bi tožena stranka na tak potek distribucije sploh pristala. Navedeno pa tudi pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da resni razlogi za odstop od Pogodbe brez odpovednega roka v času odpovedi sploh niso obstajali. Številna elektronska sporočila z opozorili na neplačane račune, prekoračen limit, obveznost zmanjšanja neplačanih obveznosti in ustavljene dobave nedvomno dokazujejo ravno nasprotno.

15. Prav tako ne drži, da je bil resnični razlog prenehanja Pogodbe v menjavi distributerja. Iz pričevanja A. izhaja, da so o menjavi distributerja začeli razmišljati, ker so ugotovili, da je zaradi ponavljajočih se preseganj limitov to za toženo stranko postalo nevzdržno. Na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, ali je bil en izmed razlogov za odstop od Pogodbe menjava distributerja, je A. povedal, da ravno obratno: ko so ugotovili, da z dosedanjim uvoznikom ne pridejo več naprej, so začeli razmišljati o spremembi distributerja. Da bi bila menjava distributerja razlog za dostop od Pogodbe, pa je izrecno zanikal tudi B. 16. Ob navedenem se torej izkaže, da je tožena stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe brez odpovednega roka (prvi odstavek 832. člena OZ, ki se nanaša na odstop od (agencijske) pogodbe in v skladu s katero lahko vsaka stranka iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve obveznosti druge stranke ali zaradi izjemnih okoliščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom). Dokazni postopek je nedvoumno potrdil stalno plačilno nedisciplino tožeče stranke; da tožeča stranka svoje primarne obveznosti (redno plačevanje kupnin za dobavljeno blago) ni izpolnjevala, pa priznava tudi sama.

17. Pravico do odpravnine ureja 833. člen OZ. Distributer lahko ob prenehanju distribucijske pogodbe uveljavlja odpravnino, utemeljena pa je, kadar obstajajo naslednji razlogi: če in kolikor je pridobil dobavitelju nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami in ima dobavitelj tudi po prenehanju pogodbe znatne koristi ali obstoj posebne okoliščine. Odpravnina je torej utemeljena le, če poleg distributerjevega prejšnjega prizadevanja obstaja znatna dobaviteljeva korist tudi po prenehanju pogodbe.

18. Merilo distributerjeve uspešnosti in dobaviteljeve koristi so pogodbe, ki jih distributer sklene s tretjimi osebami. Do znatne dobaviteljeve koristi lahko pride zaradi dveh vzrokov: pridobitev novih strank in povečanje poslov z dosedanjimi strankami. Da bi distributer pridobil pravico do odpravnine, morata oba navedena vzroka dobavitelju zagotoviti znatno korist. Pridobitev novih strank sama po sebi ni (znatna) korist. Ta se mora pokazati kot dobaviteljev povečan dohodek, preprečevanje zmanjševanja dohodka ali zmanjšani stroški poslovanja. Zahteva o znatni koristi velja za oba primera - za pridobitev novih strank in za povečanje poslov z dosedanjimi. Tožeča stranka navedenega ni izkazala. Nasprotno: četudi je sprva toženi stranki povečala tržni delež in pridobila nove stranke (kar samo po sebi ni znatna korist), pa iz neizpodbitih navedb tožene stranke izhaja, da je ravno zaradi ravnanj tožeče stranke prodaja na slovenskem trgu stagnirala in celo padala, prišlo pa je tudi do izgube ugleda tožene stranke. O znatni koristi zato ne more biti govora, za pridobitev odpravnine zaradi posebnih okoliščin pa v trditveni podlagi tožeče stranke ni najti opore.

19. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi glede zavrnitve odškodninskega tožbenega zahtevka. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer: konkretno protipravno dejanje, nastanek in višino škode, obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninsko odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode. Ker je tožena stranka utemeljeno in iz resnih razlogov odstopila od Pogodbe, ji nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. V primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev odškodninske terjatve, takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi in obstoja drugih elementov odškodninske odgovornosti niti ni potrebno ugotavljati.

20. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede stroškovnega dela sodbe. Navaja, da iz obrazložitve ni razvidno, ali so vsi priglašeni stroški tožene stranke tudi pravilno priglašeni in potrebni za pravdo, niti ni razvidno, da bi sodišče to preverilo in opravilo takšno presojo.

21. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega dela sodbe, s katero je odločeno o stroških postopka, je v pravni praksi in teoriji (prim. Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008), zavzeto naslednje stališče: za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru ter to v izpodbijani sodbi tudi navedlo. Na samem stroškovniku (ki se v spisu nahaja na list. št. 235) in v katerega je imela tožeča stranka možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Iz tega razloga niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti.

22. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.