Jedro

Revident revizije ne more utemeljevati z razlogi o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, saj je vezano na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.1.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa). S to odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 1.9.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da po podatkih zemljiške knjige tožnikova kmetija ne izpolnjuje pogojev za status zaščitene kmetije.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Prvostopni organ je v postopku preverjanja, ali tožnikova kmetija, ki je bila določena za zaščiteno kmetijo z Odlokom občine Ljubljana-Šiška (Uradni list SRS, št. 8/84) še izpolnjuje pogoje za tak status. V 1. odstavku 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odl. US – ZDKG), je določeno, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijsko gospodarska enota, ki je v lasti ene za fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine, kot je določena po tem členu. Glede zemljišča in obsega zaščitene kmetije se uporabljajo podatki zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka (točno glede katastrske kulture), pa podatki iz zemljiškega katastra (2. odstavek 4. člena ZDKG). Navedena zakonska podlaga dovoljuje upravnemu organu odločanje po skrajšanjem postopku v skladu z določbo 2. točke 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se dejstva za presojo izpolnjevanja pogojev za določitev statusa zaščitene kmetije ugotavljajo na podlagi uradnih evidenc, torej po podatkih zemljiške knjige in zemljiškega katastra. Z ugovorom, da ti podatki niso pravilni in da je bilo v postopku kršeno načelo materialne resnice, ker niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP), bi tožnik lahko uspel, če bi dokazal, da dejanski podatki v uradnih evidencah glede katastrskih kultur niso taki, kot jih izkazuje kataster in to tako, da bi že izposloval spremembo vpisa katastrske kulture v zemljiškem katastru, ali pa, da bi v teku postopka za preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo na njegovo zahtevo tekel postopek za spremembo vpisa katastrske kulture pred pristojnim organom. Dokaza o tem, da katastrski podatki niso pravilni, ni predložil v pritožbi, ko je izpodbijal dejanske ugotovitve prvostopnega organa pa tudi v tožbi tega ni zatrjeval in dokazoval. Glede na to, da je šlo za zakonito odločanje po skrajšanem postopku, z opustitvijo zaslišanja tožnika kot stranke niso bile kršene določbe ZUP.

Sodišče je s sklepom zavrnilo tudi tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker ni predložil listinskih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko po 2. odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) odločalo o oprostitvi.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 72. členu Zakona o upravnem sporu. V pritožbi navaja, da je sodišče izdalo sodbo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob zmotni uporabi materialnega prava in na podlagi kršitve pravil postopka. Ker živi z ženo v zakonski zvezi, je potrebno, da bi se v zaščiteno kmetijo uvrstile tudi kmetijske in gozdne parcele obeh zakoncev. Gre za skupno premoženje, pri čemer navzven prestavlja enovito in zaključeno kmetijsko gospodarstvo. Napačne so dejanske ugotovitve, da naj bi imela kmetija skupaj 122.331 m2 oziroma le 3,56 ha primerljivih kmetijskih površin. Upravni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka in ga ni zaslišal in prav tako tudi ne njegove žene, ter ni napravil ogleda nepremičnin ter postavil izvedenca kmetijske in gozdarske stroke. V skladu z načelom materialne resnice je dopustno dokazovati, da podatki v uradnih evidencah niso točni in popolni. Upravni organ bi moral upoštevati tudi premoženje, ki je last njegove žene in bi na tej podlagi lahko ugotovil, da kmetija obsega več kot 5 ha primerljivih površin. Napačno je bilo ugotovljena tudi namembnost kmetijske gozdarske enote glede ekstenzivnih sadovnjakov in trstičja ter barjanskih travnikov. Trstičje in travniki so dejansko njive, zaradi česar je potrebno omenjene površine množiti z večjim koeficientom. Upravni organ bi moral zaprositi geodetsko upravo naj opravi ustrezno upravno dejanje in zahtevati podatke o kulturah, saj je glede dejstev, ki so vpisana v zemljiški kataster možno dokazovati nasprotno, kar je v njem vpisano. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker bi to plačilo ogrozilo njeno preživljanje.

Odgovor na pritožbo (revizijo) ni bil vložen.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke zoper sodbo ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, zato jo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo in sicer v skladu s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 po določbah ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Pritožba zoper sklep pa se na podlagi iste zakonske določbe, obravnava kot pritožba.

Ad. 1. Revizija ni utemeljena.

Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). Revizijsko sodišče po določbi 86. člena ZUS preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revident revizije ne more utemeljevati z razlogi o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, saj je vezano na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revident v uvodu revizije navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb Zakona o upravnem sporu po 32. členu ZUS, pri tem pa ne obrazloži, katero kršitev je sodišče prve stopnje storilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeni ugovor ni konkretiziran in obrazložen in zato pavšalnega uveljavljanja bistvenih kršitev ni mogoče upoštevati (86. člen ZUS-1), ker niso predmet preizkusa sodbe po uradni dolžnosti. V reviziji revident tudi ne more uveljavljati bistvenih kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je te ugovore mogoče upoštevati samo v primeru, če bi se sodišče prve stopnje do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na kršitev upravnega postopka ne opredelilo. Te napake pa v izpodbijani sodbi ni mogoče upoštevati, ker je sodišče prve stopnje tožbene ugovore glede kršitev ZUP obravnavalo in prepričljivo obrazložilo, da postopek v zvezi z izdajo upravnega akta ni bil kršen.

Neutemeljen je tudi očitek nepravilne uporabe materialnega prava, zakonska podlaga za odločitev v tej zadevi so bile določbe ZDKZ, ki so bile glede na dejansko ugotovitev, da kmetija ne obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin, pravilno uporabljene in da zato ni pogojev za ugotovitev zaščitenosti kmetije.

Ad. 2 Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi tožnik izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. V pritožbi ne navaja s tem v zvezi nobenih razlogov, po presoji pritožbenega sodišča pa je sklep materialnopravno pravilen, saj glede na listine, ki jih je tožnik predložil ni bilo pogojev za ugoditev njegovemu predlogu, ker kljub pozivu ni predložil listin, ki jih zahteva 2. odstavek 13. člena ZST.

O ponovni oprostitvi plačila sodnih taks, revizijsko pritožbeno sodišče ne more odločati, ampak spada ta odločitev v pristojnost sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1, pritožbo pa na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.