Jedro

Razumno je domnevati, da posebna dodatna seznanitev, da poleg že sicer visokega splošnega tveganja za nastanek rakavih obolenj zaradi jemanja imunosupresivnih zdravil po transplantaciji (na katerega je bil bolnik opozorjen), obstaja tudi izjemno nizko tveganje za nastanek rakavega obolenja zaradi prenosa rakavih celic po darovanem organu, pri bolniku ne bi povzročila dileme glede strinjanja s posegom. Pojasnilna dolžnost, ki ni vsebovala navedenega opozorila, je bila pravilno izpolnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.670,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve

1. V tej pravdi je tožeča stranka, v nadaljevanju tožnik, od tožene stranke vtoževal plačilo odškodnine, ki jo je utrpel v povezavi s transplantacijo ledvice 26.11.2015. Tožbo je vložil A. A. Ker je med pravdo umrl, sta na njegovo mesto vstopila njegova dediča B. B. in C. C.1 Tožbo je vložil zoper prvega toženca, pri katerem je bila izvedena transplantacija, in zoper drugega toženca, ki je posredoval pri predaji organa. V pravdi je bila dopuščena stranska intervencija zavarovalnice, pri kateri ima prvi toženec zavarovano odgovornost. 2. Tožnik je odškodnino zahteval zaradi napak tožencev ob in po sami transplantaciji, zaradi okužbe tožnika z bolnišnično bakterijo med hospitalizacijo zaradi transplantacije ter zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti.

3. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožencema v zvezi s transplantacijo ledvice ni mogoče očitati nobene napake. Tudi v zvezi z bolnišnično okužbo jima ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, poleg tega pa tožnik v zvezi s slednjo ni zatrjeval niti nastanka škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je zavrnilo tudi očitke tožnika o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti.

Pritožbene navedbe

4. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da je dve leti in pol čakal na presaditev ledvice. Ko mu je bila ledvica presajena, je bil v času hospitalizacije okužen z bolnišnično bakterijo, zaradi katere je bil pri različnih pregledih zaradi varnosti drugih pacientov ves čas deprivilegiran. To je eden izmed njegovih zahtevkov. V nadaljevanju poda kratek opis dejanskega stanja v zadevi. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo z "levo roko", brez upoštevanja Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP).

5. Glede bolnišnične okužbe z bakterijo Klepsiela Pneumonia Esvl (pravilno Esbl) se sodišče sploh ni izjasnilo. Bakterija se prenaša zaradi slabe higiene zaposlenih v zdravstveni ustanovi. Zaradi imunosupresivov po transplantaciji je bil tožnikov imunski sistem manj odporen. Tega bi se morali v bolnišnici zavedati in temu ustrezno ohranjati ustrezno higieno. Izključna krivda za okužbo je v slabi higieni bolnišnice. Okužba je ogrozila nadaljnje delovanje ledvice ter tožnika v primerjavi z drugimi pacienti postavila v drugorazreden položaj. Z obrazložitvijo v 14. točki obrazložitve je sodišče pokazalo veliko mero pomanjkanja empatičnosti. Pri duševnih bolečinah zaradi okužbe gre za poseg v tožnikove osebnostne pravice, to je v njegovo osebno dostojanstvo. Ravnanje, ko si zaradi okužbe z bakterijo, za katero nisi sam kriv, postavljen v slabši položaj, povzroča duševne bolečine.

6. Za tožnika se je po 6.1.2016, ko je izvedel, da je imel njegov darovalec adenokarcinom, začel pekel. O tem, da se zbirajo mnenja drugih zdravnikov, ni bil obveščen. Že 5.1.2016, ko tožnik še ni vedel, kaj sledi, je kolegij internistov Č. že odločil, da je treba tožniku ledvico odvzeti in da se ga uvrsti na seznam šele eno leto po eksplataciji ledvice. To, da je D. slepo sledil navodilom Č., ne da bi se pozanimal, ali ima kakršno koli izobrazbo z uvrščanjem na čakalne liste, je napaka Kliničnega centra. Ko je tožnik pristal na poseg, je sklenil pogodbo s Kliničnim centrom. Ni soglašal s tem, da so postali zdravniki, ki jim je zaupal zdravljenje, odvisni od mnenja Č., konkretno zdravnikov E. E. in F. F. Da je prišlo do popolne zmede in šlamparije, je jasno tako iz izpoved prič, kot iz tistega, kar je sedaj pokojni tožnik povedal svoji pravni zastopnici. Nikakor ni res, da so mu povedali, da lahko ohrani čakalno dobo, ki jo je imel pred presaditvijo. Prvi toženec je 15.11.2022 na zapisnik povedal, da obdobje, v katerem ni priporočljivo izvesti transplantacije, ne pomeni, da pacienta v tem času ni mogoče uvrstiti na čakalni seznam. Glede na zaslišanja prič in glede na pisno izjavo onkologov z dne 5.1.2016 pa je resnica povsem drugačna. Tožniku so izrecno povedali, da ga na čakalni seznam lahko uvrstijo šele eno leto po eksplataciji. To je očitek, ki ga je tožnik naslovil na toženo stranko in ga je ta potrdila, nato pa so njene priče na obravnavi 17.1.2022 trdile povsem drugače. V zvezi s tem pritožba posebej izpostavlja izpovedbo priče G. G. Očita mu sprenevedanje in neresnično izpovedbo.

7. Glede pojasnilne dolžnosti tožnik v pritožbi navaja, da je G. G. izpovedal, da D. center ni opravljal pojasnilne dolžnosti ter da je z namenom zavajanja mešal dve možnosti nastanka malignega obolenja. Do malignega obolenja lahko pride pri prejemnikih presajenega organa zaradi jemanja imunosupresivov, ki oslabijo imunski sistem in tako omogočajo, da telo sprejme tuj organ. Zato je znano, da bolniki s presajenimi organi v bodočnosti lahko dobijo maligno obolenje. Tožnik je postavil zahtevek na več temeljih. Gre za kršitev ZPacP ki določa, da je pacient upravičen do kvalitetne zdravstvene oskrbe. Tožnik, ki je prejel z malignimi celicami okužen kadavrski organ, bi moral biti o tem kvalitetno obveščen, saj za to okoliščino ne more odgovarjati sam. Vendar pa iz tega naslova tožnik niti ni postavil zahtevka. Zahtevek je postavil iz naslova strahu in duševnih bolečin, do katerih je prišlo zaradi implantacije nekvalitetnega organa, pregledov, čakanja in stiske, ki jo je imel zaradi informacije, da mora priti nemudoma na eksplanacijo in da vsaj eno leto ne bo uvrščen na seznam čakajočih za transplantacijo. V tožbi se je tožnik skliceval na 11. in 20. člen ZPacP. Danes je težko špekulirati, ali bi se tožnik odločil za operacijo, če bi dobil informacijo, da lahko pride skupaj z organom do prenosa malignega obolenja. Vsekakor te informacije ni dobil. Prav tako ni dobil informacije o vštevanju prejšnje čakalne dobe, je pa zahteval, da se mu po odstranitvi organa nemudoma, takoj ko bo na voljo drug ustrezen organ, tega implantira. To je povsem človeška zahteva. Nihče ne razume, na osnovi česa je Č. dal mnenje, da se tožnika eno leto ne sme uvrstiti na čakalno listo. To pomeni, da se mu čakalni čas od prve dialize izbriše. Ta se upošteva le v primeru, da se mu implantirani organ odstrani v 90ih dneh in se ga nato ponovno uvrsti na čakalno listo, s tem da se mu všteva čas od prve dialize in ne šele od prve dialize po odvzemu organa. Nato pritožba v zvezi z načinom določitve vrstnega reda povzema izpovedbo H. H. Izpostavlja tudi izpovedbo dr. I. I., ki je krivdo za to, da se tožniku ni hotelo ponovno dodeliti čakalnega časa, poskušal prevaliti na J., kot mednarodno organizacijo, čeprav je jasno, da je šlo za informacijo, ki bi jo morala toženca poznati. Tožnik je med pravdo umrl in sodišče njegovim navedbam enostavno ni pripisalo nobene teže. V kolikor stranka navedb v tožbi ne potrdi, se te smatrajo za resnične.

8. Tožnik je, poleg ostalega, tožencema očital tudi protipravno ravnanje koordinatorja. Njegovega priimka ni nikoli izvedel. Kot je razvidno iz obdukcijskega poročila, je bil karcinom pankreasa viden že ob obdukciji, zaradi česar bi prvi in drugi toženec morala opraviti mikroskopske preiskave tkiva ledvice, vendar se sklicujeta na to, da podatkov o tem nista imela. Če podatkov o tem nista imela, je bilo delo koordinatorja slabo opravljeno. Da je imela darovalka diagnozo adenocarcinoma pancreatitis at metastati lymphonodi, je izvedel celo tožnik. V nadaljevanju citira 2. člen Pravilnika, ki ga ima J. ter 19. Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (v nadaljevanju ZPPDČT), ki določa da standarde in tehnične zahteve sistem kakovosti in varnosti preskrbe z organi predpiše minister. V 20. členu isti zakon med drugim določa, da donorski center v zbirko podatkov o darovalcih vpiše pod tč. 2 maligna neoplazija zdaj ali v preteklosti. Kako si je zakonodajalec predstavljal izvajanje tega, če drugi toženec sedaj trdi, da je podatke o malignem obolenju darovalke izvedel šele 21.12.2015. Tožnik navaja, da ne drži, da tako redko prihaja do presaditve nekvalitetnih ledvic. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje K. K., ki ji je bila že dvakrat transplantirana nekvalitetna ledvica, prav tako je predlagal zaslišanje priče, ki ji je bila presajena ledvica hkrati s tožnikom.

9. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da njegov tožbeni zahtevek temelji na pomanjkanju pojasnilne dolžnosti. Z možnostjo prenosa malignih obolenj z darovanim organom ni bil seznanjen. Zato je bil prepričan, da so presajeni organi kvalitetni in mu ni bila dana možnost zavrnitve organa. Sicer pa bistvo zahtevka sploh ni v tem, temveč v duševnih bolečinah, ki jih je trpel zaradi grožnje malignega obolenja, ki ga je trpel vse do odvzema omenjene ledvice. Če bi bilo tožniku pojasnjeno, da se mu čakalni čas od prve dialize všteva, bi se gotovo odločil za takojšnji odvzem nekvalitetnega organa. Tega mu niso povedali. Nasprotno, celo pisno so mu pojasnili, da bo na čakalni seznam uvrščen šele po enem letu, kar je v nasprotju s Pravilnikom J. V zvezi s tem se sklicuje na pojasnilo Eurotransplanta z dne 25.1.2022. 10. Sprenevedanje, da tožniku ni mogoče presaditi ledvice zaradi imunosupresivov, je nerazumljivo in popoln nesmisel. V trenutku, ko bi bila tožniku ledvica odvzeta, ne bi bilo več potrebe po jemanju imunosupresivov. Ko bi le te prenehal jemati, bi mu ledvico lahko presadili. To je povedal tudi dr. L. L. Sodišče je v tem delu kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je zaradi svoje zvedavosti očitno predstavljal problem za zdravstvene delavce. Njegova pisanja, zahteve po odgovorih in jok, kažejo na njegovo izjemno stisko po prejemu informacije. Če to ne zadostuje za odškodnino ob dokazanem temelju, potem tožnik ne ve, kaj zadostuje. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov. O pojasnilni dolžnosti bi izpovedala priča, ki je bila operirana hkrati z njim. M. M. bi izpovedal o številu srčno žilnih zapletov in smrti pri bolnikih, ki so potrebovali daljšo dializo. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje N. N., ki je bila v kontaktih z njim in O. O., ki mu je bila presajena ledvica iste darovalke.

11. Glede na to, kaj predpisuje zakonodaja, je prvemu in drugemu tožencu mogoče očitati protipravno ravnanje, kot je opisano zgoraj. Zaključek sodišča v 16. točki, da pojasnilo o tveganju pred transplantacijo ne bi v ničemer spremenilo toka dogodkov, je čista špekulacija. Gre za tako fatalen zaplet, da bi bilo o njem treba obvestiti pacienta. Ravno zato, ker naj bi šlo za nezaželen dogodek, je tožnik upravičeno verjel, da se mu to ne more zgoditi dvakrat. Drži stališče sodišča, da je treba ločevati med uvrstitvijo na čakalni seznam in čakalno dobo. Vendar, če te ne uvrstijo na čakalni seznam, potem seveda nimaš nobene čakalne dobe. Sodišče zaključuje, da odločitev o uvrstitvi na čakalni seznam sprejme konzilij, ko je ugotovljeno, da oseba izpolnjuje indikacije. Tožnik je bil že uvrščen na čakalni seznam, in je torej izpolnjeval vse indikacije ter bi ga morali ponovno uvrstiti na čakalni seznam in mu pri tem upoštevati vso čakalno dobo. Kot je povedala dr. P. P., bi v primeru slabega zdravstvenega stanja njegov status lahko zamrznili. Ko bi se mu stanje izboljšalo, bi se njegov status nadaljeval tam, kjer je bil zamrznjen. Sama tožena stranka je priznala, da tožnika niso želeli uvrstiti na čakalno listo, tudi če bi pristal na takojšen odvzem nekvalitetnega organa. O tem, da je tožnik umrl zaradi dolgotrajne dialize, sodišče ne reče nič. O tem je vsaj na načelni ravni izpovedal dr. L. L. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

12. Drugi toženec je odgovoril na pritožbo tožnika. Zavrača tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Gre za vprašanje odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik utrpel v povezavi s transplantacijo darovanega organa. Transplantacija organa je zahteven medicinski poseg, v katerega je praviloma vpletenih več akterjev. Njihovo vlogo podrobneje opredeljuje ZPPDČT. V obravnavani zadevi je po ugotovitvah sodišča (ki jih pritožba ne napada), prvi toženec kot transplantacijski center, ki izvaja dejavnost presaditve organov, izvedel transplantacijo (29. točka prvega odstavka 3. člena ZPPDČT). Organ je pridobil donorski center, ki izvaja to dejavnost, v konkretnem primeru je bil to KBC Rijeka, ki ni stranka tega postopka (8. točka prvega odstavka 3. člena ZPPDČT). Drugi toženec pa je kot javni zavod, ki med drugim usklajuje delovanje donorskih in transplantacijskih centrov, posredoval pri izmenjavi oziroma zagotovitvi organa tožniku (16. točka prvega odstavka 40. člena ZPPDČT).

15. Po ugotovitvah sodišča je odločilno dejansko stanje obravnavane zadeve naslednje: transplantacija ledvice tožniku je bila izvedena 26.11.2015 (operacija se je začela ob 5.55 uri in končala ob 7.35 uri). Dne 21.12.2015 sta bila prvi in drugi toženec s strani J. obveščena,2 da je bila darovalki ledvice postavljena diagnoza adenokarcenoma pankreasa, kar predstavlja možnost hematogenega razsoja karcinoma v telesu darovalke in s tem možnost prenosa adenokarcinomskih celic v telo prejemnika (to je tožnika). Ta diagnoza je bila pri donorskem centru postavljena po obdukciji darovalke, ki je bila izvedena 26.11.2015, ob 11.00 uri. Po tem, ko je bil 21.12.2015 prvi toženec obveščen o diagnozi darovalke, je izvedel posvet z Č. (5.1.2016). Skladno z njihovim mnenjem je 6.1.2016 tožniku svetoval takojšnjo odstranitev transplantirane ledvice. Hkrati je bilo tožniku pojasnjeno, da bo na čakalni seznam za ponovno transplantacijo uvrščen šele eno leto po eksplataciji presajene ledvice. Strokovni razlog za to3 je povečanje imunosupresije, ki je največja ob in po sami transplantaciji, zaradi česar je imunski sistem takrat najbolj zavrt in je takrat povečano tveganje za razvoj maligne bolezni. Tožnik se kljub takšnemu nasvetu zaradi slabih izkušenj z dializo ni odločil za eksplatacijo, temveč je bil pripravljen sprejeti tveganje nastanka rakavega obolenja. Dne 13.1.2017 je bil z biopsijo tožniku potrjen adenokarcinom na presajeni ledvici. Zato mu je bila presajena ledvica dne 9.2.2017 eksplantirana. Dne 20.4.2018 je bila pri tožniku opravljena ponovna slikovna diagnostika, ki ni potrdila znakov razsoja bolezni, kar pomeni, da se rakavo obolenje ni preneslo na tožnika. Tožnik je bil nato 14.6.2018 ponovno uvrščen na čakalni seznam za transplantacijo ledvice. Med pravdo je tožnik umrl. Umrl je zaradi srčnega infarkta.

16. Sodišče je ugotovilo, da je bila transplantacija pri prvemu tožencu izvedena strokovno, v skladu z vsemi profesionalnimi standardi in priporočili (11. in 14. točka obrazložitve). Operacija je bila uspešna, pooperativni potek ugoden, po presaditvi je ledvica pričela takoj delovati. Prvemu in drugemu tožencu v zvezi s tem ni mogoče očitati ničesar. To, da je tožnik ob transplantaciji prejel organ darovalke, pri kateri je bilo kasneje ugotovljeno maligno obolenje, predstavlja hud neželen dogodek. Gre za zaplet, na katerega prvi in drugi toženec nista imela nobenega vpliva. Da je za ledvico obolele darovalke, nista vedela in tudi nista mogla vedeti, tega tudi nista mogla preprečiti. Odvzem organa je izvedel donorski center, ki je odgovoren za zagotavljanje varnosti in kakovosti odvzetega organa. Z njegove strani so bili preko Poročila o darovalcu za 158242 prvemu tožencu posredovani podatki o darovalki. V poročilu je bilo v rubriki "maligna obolenja" izrecno navedeno "ni dokazov", kar pomeni, da pri darovalki maligno obolenje ni bilo ugotovljeno. V poročilu nejasnosti ni bilo. Prvi toženec v tej zvezi po ugotovitvah sodišča ni in tudi ni mogel ugotoviti nobenih nepravilnosti. Diagnoza darovalke je bila postavljena šele po obdukciji, ki je bila izvedena kasneje, ko je bila transplantacija že zaključena, prvi in drugi toženec pa sta bila o tem obveščena šele 21.12.2015. 17. Tožnik v pritožbi v zvezi s tem trdi, da je bil karcinom pankreasa viden že ob obdukciji, podaja navedbe glede koordinatorja (katerega imena ni nikoli izvedel) in očita, da je bilo delo koordinatorja ter delo nasploh slabo opravljeno. Z navedenimi očitki ne uspe omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče je zanesljivo ugotovilo, da sta prvi in drugi toženec pri transplantaciji ledvice ravnala skladno z vsemi profesionalnimi standardi, da nista mogla vedeti, da gre za ledvico darovalke, ki je imela rakavo obolenje in da sta bila o tem obveščena šele 21.12.2015. Ugotovitve imajo podlago v listinski dokumentaciji, ki jo je v spis vložil tožnik.4 V zvezi s tem jima ni mogoče očitati nobenega napačnega ravnanja ali opustitve. Kaj želi pritožba doseči z omenjanjem koordinatorja ni povsem jasno, prav tako ne s trditvami, da je bilo obolenje darovalke vidno ob obdukciji. Kot rečeno, je bila ta izvedena pri donorskem centru, ko je bila transplantacija ledvice že končana.

18. V pritožbi tožnik prvemu tožencu očita tudi, da je storil napako tudi zato, ker je slepo sledil navodilom Č. o tem, da se tožnika na čakalni seznam lahko uvrsti šele eno leto po eksplataciji presajene ledvice.5 Trdi, da bi tožniku lahko presadili novo ledvico, ne da bi čakali eno leto ter da je stališče, da pacienta zaradi imunosupresivov eno leto ni mogoče uvrstiti na seznam za transplantacijo, popoln nesmisel.6 Kolikor gre pri teh navedbah za napad pravilnosti strokovne presoje, da pri tožniku ponovna transplantacija ledvice ni možna eno leto po eksplataciji presajene, so očitki neutemeljeni zato, ker pravilnosti te strokovne presoje tožnik v postopku na prvi stopnji ni napadal. Po ugotovitvah sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, tožnik namreč ni oporekal stališču, da tožniku po eksplataciji ledvice iz strokovnih razlogov ni mogoče takoj ponovno transplantirati ledvice (19. točka obrazložitve). Poleg tega pa so navedena stališča pritožbe tudi pavšalna in strokovno nepodprta. Tudi kolikor pritožba meni, da je bilo ravnanje prvega toženca nepravilno zato, ker tožnika v tem času niso želeli uvrstiti na čakalni seznam, nima prav. O tem glej obrazložitev v nadaljevanju.

19. Del tožnikovih pritožbenih očitkov se nanaša tudi na bolnišnično okužbo tožnika, do katere je prišlo, ko je bil tožnik v bolnišnici zaradi transplantacije ledvice. Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče glede tega ni izjasnilo. Sodišče je tožnikova stališča in njegove zahtevke v zvezi s tem argumenitrano zavrnilo. Obrazložilo je, da je bil tožnik v zvezi z navedeno okužbo ustrezno obravnavan. Ni res, da je okužba ogrozila delovanje presajene ledvice. Nasprotno. Po ugotovitvah sodišča, ki jim pritožba ne ponudi protiargumentov, okužba v zvezi z delovanjem presajene ledvice ni povzročala nobenih težav. Ledvica je po presaditvi začela takoj dobro delovati. Kar se tiče zatrjevanega deprivilegiranega položaja oziroma posebnega obravnavanja tožnika zaradi okužbe, pa je sodišče tožniku pravno pravilno pojasnilo, da se za telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, prizna denarna odškodnina le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Ker to iz tožnikovih trditev ne izhaja, je zahtevek zavrnilo (15. točka obrazložitve). Pritožba temu stališču sodišča ne ponudi konkretnih protiargumentov.

20. Tožnik velik del pritožbenih očitkov namenja izvedbi pojasnilne dolžnosti. Zaključke sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost izvedena pravilno, napada (1) v kontekstu pravilnosti izvedbe pojasnilne dolžnosti pred transplantacijo ledvice ter (2) v kontekstu pojasnil glede ponovne uvrstitve tožnika na čakalni seznam in vštevanja čakalne dobe, ki so bila tožniku dana 6.1.2015, ko mu je bila svetovana takojšnja odstranitev presajene ledvice.

21. Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Obseg pojasnila zdravnika je odvisen od okoliščin posameznega primera. Pravna teorija in sodna praksa sta v zvezi s tem vzpostavili splošne kriterije, po katerih se presoja, ali je bila v konkretnem primeru pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena. Pacienta je treba poučiti o bistvenih vprašanjih posega, kar mu omogoča, da spozna pomen svoje privolitve in ima dovolj podlage za odločitev z namenom, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo ter bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.7

22. V zvezi z izvedbo pojasnilne dolžnosti pred transplantacijo je sodišče ugotovilo, da je bilo pred tožnikovo uvrstitvijo na čakalni seznam za transplantacijo opravljeno njegovo zdravstveno vzgojno informiranje in edukacija. Tožniku so bila glede posega dana ustna in pisna pojasnila. V tem okvirju je bil med drugim poučen tudi o povečanem tveganju za nastanek rakavega obolenja zaradi jemanja imunosupresivnih zdravil, ki je 3 do 4X večje kot pri ljudeh, ki teh zdravil ne jemljejo. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožnik ni bil posebej poučen o možnosti prenosa rakavega obolenja iz darovalca na prejemnika preko darovanega organa. Pritožbene navedbe o tem, da tožnik na navedeno tveganje ni bil opozorjen, so zato odveč.8 Ugotovilo je še, da gre za izjemno redko tveganje,9 ki pa ima za bolnika lahko življenjsko ogrožujoče posledice.

23. Presodilo je, da je bila pojasnilna dolžnost v konkretni zadevi pravilno izpolnjena in da posebno opozarjanje na možnosti nastanka rakavega obolenja, zaradi prenosa preko darovanega organa, ni bilo potrebno. Štelo je, da ne gre za tveganje, ki bi vplivalo na privolitev pacienta na poseg. Tožnika se je namreč seznanilo, da bo pri njem po transplantaciji obstajala 3X do 4X večja možnost nastanka rakavega obolenja že zaradi jemanja imunosupresivnih zdravil. Dodatno pojasnjevanje, da v izjemno redkih primerih lahko pride do rakavega obolenja tudi v povezavi s stanjem darovalca, na njegovo odločitev za poseg ne bi vplivalo. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je bil dolgoletni ledvični bolnik, vezan na dializo, ki jo je po ugotovitvah sodišča izjemno težko prenašal. Pred posegom je bil seznanjen z visokim splošnim in zelo realnim tveganjem za nastanek rakavega obolenja po transplantaciji. Kljub temu se je odločil za poseg. V takšnih okoliščinah je razumno domnevati, da posebna dodatna seznanitev, da poleg (že sicer visokega splošnega tveganja za nastanek rakavih obolenj) obstaja tudi izjemno nizko tveganje za nastanek rakavega obolenja zaradi prenosa po darovanem organu, ne bi povzročila dileme glede strinjanja s posegom.10

24. V zvezi s pojasnili o uvrstitvi na čakalni seznam, samo uvrstitvijo ter vštevanjem čakalne dobe, tožnik na sodišče in prvega toženca naslavlja dva glavna očitka. Trdi, da je bilo napačno že stališče prvega toženca v zvezi s uvrstitvijo tožnika na čakalni seznam in da tožniku tedaj ni bilo pojasnjeno, da se mu v primeru odstranitve presajene ledvice v roku 90 dni po transplantaciji ob ponovni uvrstitvi na čakalni seznam v čakalni čas všteva čas od prve dialize. Trdi, da bi se (če bi bil o tem pravilno poučen) odločil za takojšnjo odstranitev presajene ledvice.

25. Glede teh okoliščin se je sodišče prve stopnje izjasnilo v 19., 20 in 21. točki obrazložitve. Glede same uvrstitve na čakalni seznam je zavzelo stališče, da bolnik na čakalni seznam ne more biti uvrščen "na zalogo", še preden izpolnjuje pogoje za presaditev. Zavrnilo je stališče tožnika, da je prvi toženec pri tem ravnal nepravilno in da so bila njegova pojasnila tožniku glede uvrstitve na čakalni seznam napačna. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 26. Kaj pomeni uvrstitev na čakalni seznam, kaj je čakalna doba in pod kakšnimi pogoji se bolnik uvrsti na ta seznam, določa Pravilnik o uvrstitvi oseb na čakalni seznam zaradi zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa (v nadaljevanju Pravilnik). Skladno z navedenim Pravilnikom je pacient uvrščen na seznam na podlagi odločitve interdisciplinarnega konzilija, ko izpolnjuje indikacije za presaditev organa (6. člen Pravilnika). Po izvedeni transplantaciji se bolnik iz seznama izbriše (10. člen Pravilnika). Za ponovno transplantacijo se mora na seznam uvrstiti ponovno, skladno z istimi merili (19. člen Pravilnika). Zaključek sodišča, da na čakalni seznam bolnik ne more biti uvrščen "na zalogo", še preden izpolnjuje pogoje za presaditev in da tožnik teh pogojev najmanj eno leto po eksplataciji presajene ledvice zaradi imunosupresivov ni izpolnjeval, je ob povedanem pravilen. Pritožba ga neutemeljeno napada s ponavljanjem navedb o nepravilnem ravnanju in pojasnilih prvega toženca o tem. Gre za materialnopravno presojo. S tem povezana navedba prvega toženca na naroku 15.11.2022 nima take teže, kot poskuša prikazati pritožba. Prav tako ne izpovedba G. G. Sodišče se v zvezi s tem ni oprlo na njegovo izpovedbo. Iz pojasnil J., na katera se sklicuje, pa glede same uvrstitve na čakalni seznam ne izhaja ničesar.

27. Kar se tiče pravilnosti seznanitve tožnika s pravilom vštevanja čakalnega časa v primeru odstranitve ledvice v roku 90 dni po transplantaciji, pa sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali so bila navedena pojasnila tožniku dana (20. točka obrazložitve). Vendar je presodilo, da to za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno, ker je zahtevek na tej podlagi neutemeljen iz drugih razlogov. Najprej iz razloga, ker se tožnik za eksplatacijo ni odločil zato, ker 1 leto po njej ni smel biti uvrščen na čakalni seznam in bi moral v tem času prejemati dializo. Tega ni hotel, saj se mu je po transplantaciji življenje zelo izboljšalo, dializo pa je izjemno težko prenašal. Te ugotovitve je sodišče oprlo na izpovedbo tožnikove žene. Ker bi tožnik 1 leto po eksplataciji presajene ledvice v vsakem primeru moral prejemati dializo, po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče utemeljeno domnevati, da bi pojasnilo o vštetju čakalne dobe vplivalo na njegovo odločitev glede eksplanacije (20. točka obrazložitve). V pritožbi tožnik zgolj ponavlja navedbe, da bi se odločil za takojšnjo eksplatacijo ledvice, če bi mu bi pravilno pojasnjen način vštevanja čakalne dobe, pravih protiargumentov stališčem sodišča pa pravzaprav nima. Vendar to niti ni odločilno.

28. Sodišče je stališče, da je zahtevek na tej podlagi neutemeljen, namreč oprlo tudi na ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval oziroma izkazal nobene škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevano nepravilnim pojasnilom. Obrazložilo je, da je tožnik v povezavi s tem trdil, da se je bal, da bo zbolel za rakom, oziroma da bo moral ponovno izvajati dializo, ter da je zaradi neseznanjenosti z vštevanejm čakalne dobe odlašal z eksplatacijo ledvice, kar je povzročilo obolenje s karcinomom in posledično smrt. V okviru takšne trditvene podlage je pojasnilo, da sta zaskrbljenost, da bo zbolel za karcinomom in strah pred dializo posledica nezaželenega dogodka,11 in ne neustreznega pojasnila o vštevanju čakalne dobe. Da bi odlašanje z eksplatacijo povzročilo, da je tožnik zbolel za rakom in kasneje umrl, pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne drži12 (21. točka obrazložitve). Tem razlogom in tej podlagi zavrnitve zahtevka tožnik ni oporekal. Zato z navedbami, da ni bil opozorjen na pravila o vštevanju čakalne dobe, tožnik v nobenem primeru ne more uspeti.

29. Nazadnje pritožba pravilnost izpodbijane sodbe napada še s sklicevanjem na navedbe, ki jih je tožnik podal v postopku za časa svojega življenja ter z naštevanjem prič, katerih zaslišanje je predlagal (priča, ki je bila operirana hkrati z njim, K. K., M. M., N. N., O.O.). Sodišču očita, da je njihovo zaslišanje neutemeljeno zavrnilo, ne da bi zato imelo razlog ter da bi zaradi smrti tožnikove navedbe moralo šteti za resnične. Očitka sta neutemeljena. Zakaj sodišče ni izvedlo zaslišanj navedenih prič, je pojasnilo v 8. točki obrazložitve. Pritožba teh razlogov ne napada konkretno in razlogom sodišča ne ponudi protiargumentov. Poleg tega tudi ne pove, kako je to vplivalo na pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Za to, da bi moralo sodišče tožnikove navedbe šteti za resnične, ker je tekom pravde umrl, ni podlage. Na ta način pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitev izpodbijane sodbe.

30. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 1.670,79 EUR in predstavljajo stroške odgovora na pritožbo ter materialne stroške v pavšalu (skupaj 1.369,50 EUR) ter 22 % DDV (301,29 EUR).

1 Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti tožečo stranko v nadaljevanju kljub temu naslavlja z enotnim izrazom tožnik. 2 Iz podatkov v spisu izhaja, da je hrvaški donorski center J. o tem prvič obvestil 21.12.2015, ta pa je o tem takoj nato obvestil toženca (priloga A 15). 3 Oziroma strokovni zadržek za takojšnjo ponovno transplantacijo, ki jo je želel tožnik. 4 Prim. npr. priloge A 15 do A 18. 5 5. stran pritožbe. 6 12. stran pritožbe. 7 VS RS II Ips 94/2015. Prim. tudi Božič Penko, A.: Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, Pravni letopis, 1/2017, str. 84 do 86, o obsegu pojasnilne dolžnosti ter Pohar, K. Pojasnilna dolžnost zdravnika: obseg pojasnila o tveganjih, Podjetje in delo 2013, številka 1, str. 146. 8 17. točka obrazložitve. Pritožba mestoma nakazuje, da so bile ugotovitve sodišča o tem drugačne, ko trdi, da je sodišče zahtevek zavrnilo, ker da je sledilo izpovedbi priče G. G., ki je mešal dve možnosti nastanka malignega obolenja pri tovrstnih bolnikih (trditve o tem sicer niso popolnoma razumljive, glej str. 7 pritožbe). 9 Iz pritožbenih navedb izhaja, da se je to zgodilo enkrat v letu 2000 in nato ponovno v obravnavanem primeru v letu 2015 (po javno dostopnih podatkih se v Sloveniji izvede 100 do 120 transplantacij letno). 10 Njegovo ravnanje po transplantaciji, ko je takoj po tem, ko se je uresničilo tveganje, o katerem ni bil poučen, želel takojšnjo ponovno transplantacijo ledvice, pravilnost takšnega zaključka zgolj dodatno potrjuje. 11 To je transplantacije ledvice z rakom obolele darovalke, za kar toženca nista odgovorna. 12 Nasprotno: Tožnik je bil kasneje uvrščen na seznam za transplantacijo, kar pomeni, da ni imel raka. Rakavo obolenje je namreč absoluten zadržek za uvrstitev na čakalni seznam (21. točka obrazložitve).