Jedro

Očitki o nepravočasnem navajanju dejstev in predložitvi dokazov so neutemeljeni, ker v zapuščinskem postopku že zato, ker gre za oficiozni nepravdni postopek, določbe 286. člena ZPP niso uporabljive.

Upoštevaje tretji odstavek 43. člena ZD, po katerem mora utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, je bil na pravdo pravilno napoten on.

Izrek

I. Pritožbi dediča A. A. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: "Na pravdo se napoti dediča A. A. in sicer z zahtevkom, da je razdedinjenje zapustničine vnukinje B. A. v zapustničini oporoki utemeljeno."

II. Sicer se pritožba dediča A. A. in v celoti pritožba dedinje B. A. zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) odločilo, 1.) da se zapuščinski postopek prekine (I. točka izreka), 2.) da se dediča A. A. napoti na pravdo za ugotovitev, da je zapustničina vnukinja dedno nevredna in nima dedne pravice po zapustnici C. A. (2. točka izreka).

2. Dedinja B. A. v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi. Dedič A. A. bi moral na zapuščinski obravnavi, ki jo je bilo ob smiselni uporabi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) šteti za prvi narok, navesti dejstva in predlagati dokaze v zvezi z namigi o pritožničini dedni nevrednosti. Ni navedel razlogov za dedno nevrednost. Odklonilen odnos zapustnice do dedinje ne predstavlja takega razloga. Glede na to ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka.

3. Dedič A. A. v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V zapuščinskem postopku je uveljavljal, da je dedinja B. A. razdedinjena – in ne dedno nevredna, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Iz zapustničinih lastnoročnih zapisov ter oporoke izhaja kršitev zakonitih in moralnih dolžnosti in s tem hujša pregrešitev zoper zapustnico. Glede na to bi morala biti sodedinja napotena na pravdo z zahtevkom, da razdedinjenje ni utemeljeno. Poleg tega je dedinja B. A. nasprotovala oporoki zaradi napak volje in obličnosti ter uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža. Iz razlogov procesne ekonomije bi moralo zapuščinsko sodišče istočasno napotiti dediče v zvezi z vsemi spornimi vprašanji.

4. Dedič A. A. v odgovoru na pritožbo sodedinje predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba A. A. je delno utemeljena. Pritožba B. A. ni utemeljena.

6. V skladu z 210. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi v primeru spora o dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev. V skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZD mora utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se nanj sklicuje.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek dediča A. A. , da so v izpodbijanem sklepu zmotno materialnopravno ovrednotene navedbe, da je zapustnica z zapisom v oporoki, naj B. A. po njej "ne prejme ničesar", da je bila zapustnica nad ravnanji vnukinje močno razočarana in ni pokazala nobene skrbi zanjo ter do nje (in dedka) imela ignorantski odnos. Ne gre za trditve o obstoju razlogov iz 126. člena ZD, ki utemeljujejo nevrednost dediča za dedovanje, marveč za trditve, da je zapustnica vnukinjo z zapisom v oporoki razdedinila (42. in 43. člen ZD).

8. Trditve o obstoju razdedinjenja imajo zadostno podlago v zapisu oporoke, da je spor o tem treba razrešiti v pravdi. Pritožbeni očitki B. A., da sodedič ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali dedno nevrednost, so že iz razloga, ker je bilo uveljavljeno razdedinjenje, nepomembni. Očitki o nepravočasnem navajanju dejstev in predložitvi dokazov so neutemeljeni, ker v zapuščinskem postopku že zato, ker gre za oficiozni nepravdni postopek, določbe 286. člena ZPP niso uporabljive.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek A. A., da bi morala biti na pravdo napotena zapustničina vnukinja. Upoštevaje tretji odstavek 43. člena ZD, po katerem mora utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, je bil na pravdo pravilno napoten on.

10. Pritožbena navedba A. A., da smotrno vodenje zapuščinskega postopka narekuje, naj se hkrati razrešujejo vsa sporna vprašanja, ki so se odprla v tem postopku, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa. Ne glede na to daje sodišču prve stopnje dovolj podlage za ponovno oceno, ali so podane predpostavke za napotitev na pravdo še o katerem od vprašanj, ki so se že pokazala kot sporna in o katerih zapuščinsko sodišče ne more samo odločiti.

11. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi A. A. delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da se dedič napoti na pravdo za ugotovitev utemeljenosti razdedinjenja zapustničine vnukinje. Sicer je njegovo pritožbo in v celoti pritožbo B. A. zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).