Jedro

Določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi in ZRPJZ ne dajeta osnove za razlikovanje med plačilnim razredom in količnikom. ZRPJZ v 6. in 7. členu izrecno določa, da se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, ter da višina količnika hkrati pomeni označbo plačilnega razreda. Res ZRPJZ hkrati določa, da se pri toženi stranki lahko uvedejo vmesni plačilni razredi, vendar ni nikjer določeno, da v tem primeru tudi vmesni plačilni razred ni določen z količnikom. 14. člen ZRPJZ določa le to, da se s pravilnikom določijo pogoji za napredovanje v plačilnih razredih, tako da na osnovi take zakonske dikcije ni moč zaključiti, da v tem primeru višji plačilni razred ni določen oziroma izenačen z višjim količnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbi tožene stranke o razporeditvi in določitvi obračunske osnove z dne 8.4.1999 in z dne 6.5.1999 spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v plačilni razred s količnikom 2.75, toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna obračunati plače z navedenim količnikom od 1.5.1999 dalje in mu povrniti stroške postopka. V obrazložitvi sodbe je sodišče ugotovilo, da je skladno z 31.a členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS št. 41/49, 56/95, 33/95 in 23/97) tožena stranka dolžna tožniku, ki je bil razporejen na drugo delovno mesto v nižji tarifni skupini, zagotoviti isto število plačilnih razredov, kot jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Glede na to, da Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS št. 18/94 - 98/99) v 7. členu določa, da je plačilni razred določen s količnikom, je sodišče zaključilo, da je potrebno določbo 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi tolmačiti tako, da v primeru prerazporeditve na delovno mesto v nižji tarifni skupini, delavec obdrži količnik dosežen na prejšnem delovnem mestu. Zoper gornjo sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče nepravilno tolmačilo dolčbe ZRPJZ in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, saj je bil tožniku na osnovi navedenih aktov pravilno določen količnik 2,50. Ker izhodiščni količnik za delovno mesto, na katerega je bil tožnik razporejen, znaša 2,30, tožnik pa je na prejšnem delovnem mestu napredoval za dva plačilna razreda, mu je bil na novem delovnem mestu, upoštevajoč 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, pravilno določen količnik 2,50. Navaja, da sodišče nepravilno in nezakonito izenačuje pojma količnik in plačilni razred in trdi, da bi moralo sodišče upoštevati, da ima tožena stranka tudi vmesne razrede, zaradi česar je določitev količnika 2.50 zakonita in pravilna. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Zato v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi izpodbijane sodbe. Strinja se z ugotovitvijo, da analiza določb Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi in ZRPJZ ne dajeta osnove za razlikovanje med plačilnim razredom in količnikom. ZRPJZ v 6. in 7. členu izrecno določa, da se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, ter da višina količnika hkrati pomeni označbo plačilnega razreda. Res ZRPJZ hkrati določa, da se pri toženi stranki lahko uvedejo vmesni plačilni razredi, vendar ni nikjer določeno, da v tem primeru tudi vmesni plačini razred ni določen z količnikom. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na 14. člen ZRPJZ, a ta člen določa zgolj to, da se s pravilnikom določijo pogoji za napredovanje v plačilnih razredih, tako da na osnovi take zakonske dikcije ni moč zaključiti, da v tem primeru višji plačilni razred ni določen oziroma izenačen z višjim količnikom. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da zakon daje možnost za uvedbo vmesnih plačilnih razredov, vendar pa tožena stranka ni uspela dokazati, da tudi v primeru določitve vmesnih plačilnih razredov, ti niso vezani na količnike, ter da se posledično v takem primeru 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi tolmači tako, kot ga tolmači tožena stranka. Iz razlogovanja tožene stranke se nakazuje, da tožena stranka 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi tolmači v smislu, da delavec v primeru premestitve na nižje delovno mesto obdrži število napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnejm delovnem mestu, vendar pa z gramatikalno razlago določb ZRPJZ, ki izenačuje termina količnik in plačilni razred, ter 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki uporablja termin plačilni razred, drugačnih zaključkov, kot jih je zavzelo sodišče prve stopnje, ni moč sprejeti. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni moč slediti toženi stranki v delu, kjer navaja, da je potebno količnike znotraj skupin V/17 in V/19 tolmačiti kot posamezne plačilne razrede. Po mnenju pritožbenega sodišča so posamezni plačilni razredi znotraj V. tarifne skupine določeni z oznakami od V/15-V/19 in ne s posamezni količniki, ki jih delavec lahko doseže znotraj plačilnega razreda, kot si to razlaga tožena stranka. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP ni ugotovilo kršitev določb pravdenga postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti napačne uporabe materialnega prava, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno z 165. členom ZPP v zvezi z 155. členom ZPP sama trpi stroške pritožbenega postopka.