Jedro

Določba KP dejavnosti, da med trajne presežke ne morejo biti uvrščeni delavci v času, ko so odsotni z dela zaradi bolezni, ni nezakonita in le razširja zakonsko zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni tudi na uvrščanje med presežne delavce in s tem preprečuje, da bi bila odsotnost z dela zaradi bolezni vsaj v neformalnem smislu uporabljena kot kriterij za ugotavljanje nepotrebnih delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep in odločbo tožene stranke z dne 7.3.2000 in 21.4.2000 o opredelitvi tožnika za trajni presežek in prenehanju delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu od 11.1.2001 dalje zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da sta bila sporna sklep in odločba izdana v času, ko je bil tožnik odsoten z dela zaradi bolezni, to je v nasprotju z določbo za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe (KP) dejavnosti, da med trajne presežke ne morejo biti uvrščeni delavci v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je mogoče sporno določbo za toženo stranko veljavne KP dejavnosti razlagati le v tem smislu, da je potrebno tudi delavcem, ki so začasno odsotni z dela zaradi bolezni, omogočiti sodelovanje v postopku razreševanja trajno preseženih delavcev, ne pa šteti takšno odsotnost kot absolutno oviro za opredelitev delavca za trajni presežek. Tako razumljena določba KP bi bila tudi v nasprotju z zakonom, saj bi dejansko pomenila protizakonito širitev pravic oziroma podelitev novih pravic.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l.RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru je predlagal zavrnitev revizije in soglašal z razlago določb KP dejavnosti, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

Ob že pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstvih, da je bil tožnik v času od 1.9.1999 do 10.7.2000 odsoten z dela zaradi bolezni, je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s takrat zanjo veljavno KP dejavnosti, to je Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur.l.RS, št. 9/98), ko je v tem času tožnika uvrstila med trajne presežke. Revizijsko sodišče soglaša, da je bila določba prvega odstavka 29. člena navedene KP v drugi alinei, ki glasi, da med trajne presežke ne morejo biti uvrščeni delavci v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, povsem jasna in nedvoumna in jo je zato potrebno razumeti tako, kot je zapisana. Vsak dvom glede pomena te določbe, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni tožnik ni mogel biti uvrščen med trajne presežke, odpravlja določba drugega odstavka tega člena, ki določa, da se za tako odsotne delavce postopek za ugotavljanje, da so presežni delavci, ne more pričeti pred iztekom enega meseca po njihovi vrnitvi na delo. Takšna določba KP ne ustvarja novih pravic in bistveno ne posega v samo ureditev razreševanja trajnega presežka delavcev. Dejansko le razširi zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni iz 2. alinee 36.c člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990)-Ur.l.RS, št. 14-90, 5/91 in 71/93) tudi na uvrščanje delavcev med trajne presežke v času, ko delavec že iz tega razloga ne more delati. Hkrati pa takšna določba v skladu z določbo drugega odstavka 36.b člena ZDR (1990) preprečuje, da bi bila začasna odsotnost z dela zaradi bolezni vsaj v neformalnem smislu uporabljena kot kriterij za ugotavljanje nepotrebnih delavcev. Zato revizijske trditve o protizakonitosti takšne določbe KP niso utemeljene.

Ker v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije stroške svojega odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP).