Jedro

Pravilo iz 285. člena ZPP ima pravno naravo splošnega načela, v katerem posamezne sodnikove dolžnosti niso konkretizirane. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka (točka I izreka), z uvodoma navedeno sodbo je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek (točka II izreka), na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice tožeče stranke na toženkam solastni nepremičnini parc. št. 1170/13 k.o. M. (ID...).

2. Zoper citirano odločitev je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči primarnega tožbenega zahtevka, saj z njim ni uveljavljala zahtevka na ugotovitev obstoja pravno pomembnega dejstva. Po določbi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dobroverni lastniški posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini po poteku 10 let. Vknjižba lastninske pravice se po 3. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga. Zgolj dejstvo, da je tožnica opisala tudi način nastanka njene lastninske pravice iz naslova priposestvovanja, ne pomeni, da s tem ni izkazala pravnega interesa za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Način, na podlagi katerega se pridobi lastninska pravica z ugotovitvenim zahtevkom ne predstavlja ugotovitve dejstva. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da je tožnica s svojim zahtevkom izkazala ugotovitev lastninske pravice, kot to določa prvi odstavek 181. člena ZPP. Če je sodišče menilo, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek drugače oblikovati, bi moralo tožnico na to v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti. V tem delu ne gre za neodpravljivo nesklepčnost tožbe. Procesno vodstvo se ne nanaša le na dejanske navedbe in dokazni postopek, ampak tudi na pravna vprašanja in posledično tudi zahtevke, ki izhajajo iz dejanske podlage tožbe (sodba in sklep VSL II Cp 1031/2016). Z neizvajanjem materialno procesnega vodstva je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, prav tako pa tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 22. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tožnica prav tako ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom. V konkretnem primeru je tožnica zatrjevala, da je bila s pravnim prednikom toženk A. A. dogovorjena, da bo slednji pridobil lastninsko pravico od svoje matere in nato s tožnico sklenil pogodbo o prenosu lastninske pravice nanjo. Ker je A. A. dne 20. 11. 2015 umrl, je ustni dogovor ostal nerealiziran. Toženke, kot njegove pravne naslednice, so pridobile solastniški status nepremičnine po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru II D 2239/2015 z dne 7. 3. 2016, kar pomeni, da ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, kot zmotno zaključi sodišče prve stopnje, ampak za pravnomočno sodno odločbo, kot pridobitni naslov lastninske pravice toženk. Vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo se lahko dovoli le z veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom iz zasebne listine, s čemer pa tožnica ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je zagrešilo že navedeno relativno in absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj bi tožnico moralo opozoriti na domnevno nesklepčnost in jo vzpodbuditi k postavitvi pravilnega zahtevka iz 243. člena ZZK-1C. Po prepričanju tožnice je tudi v tem delu njen zahtevek pravilen, saj v trditveni podlagi ne navaja neveljavnosti pravnega posla, s katerim je bila nepremičnina prenesena s strani njene prodajalke na sina, temveč zgolj, da je bila zaveza slednjega sprejeta po ustnem dogovoru na podlagi celotne realizirane prodaje. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in sklepa in izdajo zamudne sodbe, a katero se ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

O pritožbi zoper sodbo

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

5. Tožnica je s podrejenim tožbenim zahtevkom od toženk zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, s katerim bi se lahko vknjižila kot lastnica nepremičnine parc. št. 1170/13 k.o. M. 6. Sodišče prve stopnje je podrejen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ko je ugotovilo, da toženke niso pasivno legitimirane za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker s tožnico niso sklenile zavezovalnega posla.

7. Podrejeni tožbeni zahtevek je dajatveni zahtevek katerega podlaga je obligacijsko pravne narave, saj z njim tožnica zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti, da se bo lahko vknjižila v zemljiško knjigo. Tožnica se sicer sklicuje na prodajno pogodbo, ki predstavlja zavezovalni posel, vendar pogodbene stranke oziroma prodajalci v tej pogodbi niso bile toženke, kar pomeni, da toženke niso pasivno legitimirane ter tako postavljenega zahtevka niti ne morejo oziroma niso zavezane izpolniti.

8. Tožnica se v pritožbi sklicuje na drugačno dejansko podlago podrejenega zahtevka, in sicer da se je s pravnim prednikom toženk A. A. dogovorila, da bo slednji pridobil lastninsko pravico od svoje matere in nato s tožnico sklenil pogodbo o prenosu lastninske pravice nanjo. Ker je A. A. dne 20. 11. 2015 umrl, je ustni dogovor ostal nerealiziran. Toženke, kot njegove pravne naslednice, so pridobile solastniški status nepremičnine po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru II D 2239/2015 z dne 7. 3. 2016, kar pomeni, da ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, ampak za pravnomočno sodno odločbo. Pri teh navedbah gre delno za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih tožnica v tem smislu v tožbi ni navajala, ampak se je sklicevala predvsem na v zemljiški knjigi nerealizirano prodajno pogodbo, ki jo je dne 7. 8. 2003 sklenila z B. B., C. C., D. D. in A. A. 9. Zmotno je pritožbeno naziranje, da so toženke dolžne tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ker „so nepremičnino pridobile na podlagi sodne odločbe in ne na podlagi pogodbe“. Čeprav so toženke solastninsko pravico pridobile na podlagi sodne odločbe (dedovanja), zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na tožnico niso dolžne, niti ne morejo izstaviti, saj manjka zavezovalni pravni posel, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presodilo, da tako postavljen tožbeni zahtevek ni utemeljen niti v zvezi z navedbami o priposestovanju, ki ne predstavlja pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev podrobno obrazložilo in pravilno zaključilo, da je tožba glede podrejenega zahtevka nesklepčna, ker iz navedb, ki jih je podala tožnica v tožbi, ne izhaja utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka oziroma zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen in mu ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje tožnice ni pozivalo na odpravo nesklepčnosti, ko je pravilno presodilo, da gre za neodpravljivo nesklepčnost, saj toženke niso nosilke pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju.

11. Ko je ugotovilo, da podrejen tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu in tožnica nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje podrejeni zahtevek zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 318. člena ZPP1, saj toženke niso podale odgovora na tožbo in je bilo potrebno izdati zamudno sodbo.

12. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom kot neutemeljeno zavrnilo in v točki II izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

13. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

14. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1170/13 k.o. M. ter je postavila (primarni) ugotovitveni tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se, da je tožnica priposestovala lastninsko pravico na parc. št. 1170/13, k.o. M. (ID ...), v solasti toženk, za vsako do ¼ celote.“

15. Priposestvovanje predstavlja originarni način pridobitve lastninske pravice. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da vprašanje obstoja priposestvovanja predstavlja vprašanje, s katerim se sodišče ukvarja v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni pa mogoče ugotovitve priposestvovanja uveljavljati kot tožbeni zahtevek. Kot navaja sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve sklepa, bi primarni tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo pravice pravilno glasil: „Ugotovi se, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št.“.

16. Sodišče prve stopnje je tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka zavrglo, ker je ocenilo, da glede na določbo 181. člena ZPP ni dopusten, saj tožnica z njim ne zahteva ugotovitve pravice, ampak ugotovitev dejstva. Po mnenju sodišča druge stopnje je odločitev o zavrženju tožbe prestroga in sodba za tožnico predstavlja sodbo presenečenja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožbeni zahtevek nepravilno formuliran in bi ga bilo potrebno preoblikovati, da bi ga bilo možno obravnavati, bi lahko tožnico pozvalo, da ga popravi. Gre namreč za odpravljivo napako. Ker je tožbeni zahtevek nepopoln in neustrezen, tožba ni sklepčna. Nesklepčnost pa je možno v konkretnem primeru odpraviti, zaradi česar bi bilo dolžno sodišče prve stopnje opraviti materialno procesno vodstvo.

17. Čeprav sodnikova pravica in dolžnost vplivati na to, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen predlog, ni izrecno omenjena v 285. členu ZPP, ne more biti nobenega dvoma, da je element materialnega procesnega vodstva, saj ima pravilo 285. člena ZPP naravo splošnega načela, v katerem posamezne sodnikove dolžnosti niso konkretizirane.2 Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar tožnice same, vendar bi lahko sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico opozorilo na to, da ustrezno prilagodi tožbeni zahtevek, da bo mogoče presojati njegovo utemeljenost. Namen razjasnjevalne oblasti v tem delu je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je glede na dejanske navedbe v tožbi jasno, da bi bila uspešna, le da je njen predlog napačno formuliran.3 Sodišče prve stopnje seveda ni tisto, ki bi smelo samo oblikovati tožbeni zahtevek namesto tožnice. Kot izhaja iz sklepa VSRS II Ips 1213/2008 z dne 04.10.2012, je od vsakega posameznega primera odvisno, kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča. To je zlasti potrebno takrat, ko tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno (nepravilno) formuliran (kot je v konkretnem primeru)4. Poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. Kot nadaljuje VSRS v zgoraj omenjeni zadevi, gre za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog. Naloga sodišča je, da poskuša pripomoči k temu, da se spor reši vsebinsko, ne pa formalistično.

18. Po presoji sodišča druge stopnje gre v konkretni zadevi za takšen položaj, saj je jasno, da je tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zasledovala ugotovitev, da je postala lastnica nepremičnine na parc. št. 1170/13, k.o. M. in da je lastninsko pravico pridobila na originarni način s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje bi lahko z materialnim procesnim vodstvom poskrbelo, da bi tožnica ustrezno prilagodila tožbeni zahtevek, da bi bila tožba sklepčna in bi bila izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe ter bi nato bilo možno vsebinsko odločati o primarnem tožbenem zahtevku.

19. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

20. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije – URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21. V novem postopku bo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnico pozvalo na odpravo nesklepčnosti, kot izhaja iz zgornje obrazložitve.

22. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Četrti odstavek 318. člena ZPP določa: Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. 2 Tako N. Betetto v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, komentar k 285. členu ZPP, stran 588. 3 Tako N. Betetto v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, komentar k 285. členu ZPP, stran 588. 4 Tožbeni predlog govori o „ugotovitvi o priposestovanju lastninske pravice“, medtem ko bi pravilen ugotovitveni zahtevek v zvezi s pravico pravico glasil zelo podobno, le z nekaterimi prilagoditvami.