Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Presoja deljene odgovornosti.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in pravdnih stroških spremeni tako, da se glasi: »Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 176,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.2.2006 do plačila v 15. dneh pod izvršbo.« Kar zahteva tožnik več se zavrne.

»Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.577,17 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po tem roku pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila«.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 238,77 v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po tem roku pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati 1.619,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.2.2006 dalje do plačila. V presežku (4.460,76 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 163,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o delnem umiku tožbenega zahtevka v znesku 253,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.2.2006 do dne 21.6.2006. Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh treh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oz. podrejeno vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ne glede temelja kot tudi višine odškodnine. Navaja, da je tožnikov prispevek k prometni nesreči najmanj 80 in ne le 60%, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. To izhaja iz mnenja izvedenca cestno prometne stroke, ki je ugotovil, da je tožnik povzročil prometno situacijo z vožnjo, ki jo poleg neprimerne hitrosti označuje tudi vožnja s spreminjanjem bočnega položaja glede na rob cestišča. Tožnik je imel v krvi 1,53 g/kg alkohola, zavarovanec tožnice pa nič, kar je tudi vplivalo na tožnikovo neprimerno vožnjo po levi strani cestišča. S tem je zaprl pot zavarovancu tožene stranke, vozil je prehitro, ni reagiral na nevarno situacijo, saj se ni umaknil v svojo desno stran. Tožnik je imel boljšo možnost, da bi opazil nasproti vozeči avtomobil, saj je bila njegova preglednost boljša za 6m. Tožena stranka ugovarja tudi višini priznane odškodnine. Meni, da je ta pretirano visoka, glede na ustaljeno sodno prakso. V primerjavi s podobnimi primeri bi lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala največ 2.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja dr. C. izhaja, da je bila tožnikova življenjska aktivnost le rahlo zmanjšana in da je trajala najdlje 10 dni po poškodbi. Jasno torej je, da gre le za začasno in minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar se v skladu s sodno prakso lahko upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Tožena stranka odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ocenjuje na največ 1.500,00 EUR (ob upoštevanju 80% odgovornosti je to 300,00 EUR). Tožnik je utrpel le lažje poškodbe čela. Pretirana je tudi prisojena odškodnina za strah. Po mnenju pritožnice ta znaša največ 400,00 EUR (upoštevaje tožnikov 80% prispevek znaša 80,00 EUR). Glede na navedeno znaša pravična denarna odškodnina 1.900,00 EUR (ne 4.287,68 EUR), ob upoštevanju tožnikove 80% soodgovornosti pa 380,00 EUR. Pri tem je treba upoštevati tudi valorizirani del nepremoženjske škode v znesku 218,78 EUR in premoženjske škode v znesku 34,99 EUR, ki ga je toženka plačala tožniku dne 20.6.2006. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi zgodi in jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča o njeni 60% soodgovornosti k nastanku škode. Navaja, da je tožnik storil vse kar je bilo v njegovi moči, da bi poskušal preprečiti prometno nezgodo, da je vozil skrajno desno po svojem delu cestišča kar izhaja tudi iz fotografij. Vztraja, da je avto Jugo pri trku zaradi manjše teže od osebnega avtomobila Audi nedvomno bolj pomaknilo kot vozilo zavarovanca tožene stranke. V zvezi z prisojeno višino škode navaja, da je njegov avtomobil bil vreden veliko več kot 320,00 EUR, saj izvedenec ni upošteval dejstva, da je bilo registrirano. Višja bi morala biti prav tako odškodnina za primarni in sekundarni strah. Tožnik se je namreč ob škodnem dogodku močno ustrašil. Njegov sopotnik je bil nezavesten. Sekundarni strah ni bil ne zmerne intenzitete, saj je imel poškodovano glavo. Zaradi bolečin je bil tudi nezmožen za delo doma in v službi. Tožnik ugovarja tudi stroškovnemu delu sodbe, ki ni obrazložen. Odvetnik tožene stranke ni upravičen do stroškov odgovora na tožbo, ker toženka takrat ni imela pooblaščenca in je tudi sama prisostvovala na poravnalnemu naroku in naroku za prvo glavno obravnavo. Enako navaja tudi v odgovoru na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena tako po temelju kot po višini. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Ni sporno, da je dne 18.5.2003 prišlo do trčenja med osebnim avtomobilom znamke Audi (ki ga je vozil toženkin zavarovanec M.K.) in osebnim avtomobilom znamke Zastava Jugo 55 Koral (ki ga je vozil tožnik). Vozili sta trčili na ozki cesti, široki okoli 2,5m, v zelo ostrem in nepreglednem ovinku. Tožnik je z vozilom znamke Jugo pripeljal po pobočju navzgor, nasproti pa je pripeljal toženkin zavarovanec. Ker med voziloma ni bilo dovolj prostora, sta trčila. Tožnik je v posledici škodnega dogodka utrpel udarnino in odtrgnino čela. Na podlagi navedenega je vložil tožbo zoper toženo stranko, pri kateri ima zavarovanec zavarovano odgovornost, za plačilo odškodnine v skupnem znesku 6.333,45 EUR. S tožbo zahteva plačilo materialne škode v znesku 700,01 EUR (1) in plačilo nematerialne škode v znesku 5.633,45 EUR (2). Med postopkom (dne 20.6.2006) je tožena stranka tožniku pripoznala del tožbenega zahtevka. Ker nosi po njeni oceni tožnik 80% soodgovornost (njen zavarovanec pa 20%) za nastal škodni dogodek, je tožniku izplačala odškodnino za materialno in nematerialno škodo v višini 253,67 EUR. V tem delu je tožnik tožbo umaknil. Sodišče prve stopnje je tožniku pripisalo 60% prispevek za škodni dogodek, tožencu pa 40%. Upoštevajoč tožnikovo soodgovornost je toženi stranki naložilo še plačilo zneska v višini 1.715,07 EUR.

Predmet obeh pritožb je tako temelj kot višina.

Glede temelja Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga je napravil izvedenec cestnoprometne stroke, sta oba voznika pripeljala s hitrostjo okoli 40 km/h, kar je prevelika hitrost glede na zelo oster ovinek. Če bi udeleženca škodnega dogodka vozila s hitrostjo okoli 30 km/h, bi se vozili lahko ustavili v razdalji 10m. Voznika sta pred trkom močno zavirala, vendar se nobeno vozilo ni ustavilo. Nevarno situacijo sta sicer s svojo preveliko hitrostjo povzročila oba. Vendar pa iz izvedenskega mnenja in fotografij v spisu izhaja, da je kritično situacijo povzročil tožnik. Tožnik je namreč pripeljal v ovinek po nasprotni (tožnikovi levi) strani cestišča. Toženkin zavarovanec pa je pripeljal po svoji strani, skrajno desni strani ceste (glej sliki 3 in 4, list. št. 50-51). Ne gre slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da se je pripeljal skrajno desno in da je toženkin zavarovanec pripeljal po nasprotni strani cestišča. Ravno nasprotno namreč kažejo fotografije v spisu in iz izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke. V nasprotno sodišče druge stopnje tudi ne prepriča tožnikov ugovor, da je vozilo Jugo zaradi manjše teže od vozila Audi po trku prestavilo. Različno težo vozil je pri ugotavljanju položaja vozil po trku namreč izvedenec upošteval. Pri tem je treba upoštevati še dejstvo, da je imel tožnik v času škodnega dogodka 1,53 g/kg alkohola v krvi, kar je močno presežena meja od dovoljene (glej policijski zapisnik, priloga B2). Prekomerna količina alkohola v krvi je nedvomno vplivala na tožnikov reakcijski čas in na način reševanja prometne situacije (kar sta navedla tudi izvedenca cestnoprometne stroke in spec. kirurg v svojem mnenju). To je zlasti pomembno, ker je imel tožnik boljšo možnost, da bi opazil nasproti vozeči avtomobil (glej sliki št. 6 in 7, list. št. 52-53). Vendar pa zaradi pretirane vinjenosti ni uspel pravočasno reagirati na nastalo situacijo. Glede na navedena dejstva sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik bistveno prispeval k povzročitvi škodnega dogodka, s tem, ko je z avtom pripeljal po nasprotnem pasu in ni pravočasno reagiral tako, da bi se umaknil nasproti vozečemu avtomobilu. Toženkinemu zavarovancu lahko očitamo zgolj neprimerno hitrost, nikakor pa ne ostalih pritožbenih očitkov. Na podlagi navedenih okoliščin je po prepričanju sodišča druge stopnje tožnikov prispevek k nastali škodni situaciji najmanj 80% (ne le 60% kot je razsodilo sodišče prve stopnje), odgovornost toženkinega zavarovanca pa 20%.

Glede višine Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba tožene stranke glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti utemeljena.

Kot izhaja iz izvedenskega mnenja specializiranega kirurga (list. št. 90) in izvedenčevega zaslišanja, je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel udarnino in odtrgnino čela. Poškodba je bila zelo majhna. Na to kažeta tudi dejstvi, da je bil tožniku predpisan kratek bolniški stalež in da dežurni zdravnik, ki je tožnika pregledal neposredno po škodnem dogodku, zaradi majhne poškodbe ni napravil rentgena. Tožnik je imel 3 dni srednje intenzivne telesne poškodbe (izvedenec dopušča možnost, da so trajale 5-6 dni), 1 teden trajne manj intenzivne, 1 teden občasne manj intenzivne (izvedenec dopušča možnost, da so manj intenzivne trajale okoli 2 tedna več). Izvedenec navaja nekaj nevšečnosti, ki jih je imel tožnik zaradi in v zvezi z poškodbo: vožnja z rešilnim avtomobilom, oskrbnina odtrgnine, injekcija proti tetanusu, kontrole pri osebnem zdravniku (3 krat). Ne glede na tožnikove ugovore zoper izvedensko mnenje glede utrpljenih poškodb ni dvoma, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo in da večjih nevšečnosti ni doživljal. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje glede na ustaljeno sodno prakso (3) za to obliko nepremoženjske škode pretirano visoka in je torej pritožba v tem delu utemeljena (4). Sodišče druge stopnje je zato sledilo toženkinemu predlogu in tožniku prisodilo za to obliko škode 1.500 EUR (oz. 300,00 EUR, upoštevajoč tožnikov 80% prispevek).

Ni tudi dvoma, da zaradi udarnine in odtrgnine čela tožnikova življenjska aktivnost ni bila trajno zmanjšana. Gre namreč za zelo lahko poškodbo zato tožnikovi pritožbeni ugovori o trajno zmanjšani aktivnosti niso utemeljeni po poškodbi in v prihodnosti. Tožnik je sicer moral nekaj časa mirovati. Njegovo aktivno gibanje je bilo torej le začasno zmanjšano (kot izhaja iz izvedenskega mnenja največ 10 dni), ki jo je sodišče druge stopnje po ustaljeni sodni praksi upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (5). Zato nikakor ne moremo govoriti o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, temveč le o začasni tožnikovi zmanjšani aktivnosti. Zato tožniku ta oblika nepremoženjske škode ne pripada (6).

Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi glede višine odmerjene škode za utrpljen primarni in sekundarni strah (7). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnikov primarni strah zmerne intenzitete. Pri tem je treba še upoštevati, da je bil strah zaradi vinjenosti v trenutku škodnega dogodka in še 24 ur po njem (kar izhaja iz izvedenčeve izpovedbe) bistveno manjši kot bi bil pri treznem stanju. O sekundarnem strahu pa po prepričanju sodišča druge stopnje glede na lahko telesno poškodbo ne moremo govoriti. Tožniku je bilo predpisano zdravljenje zgolj z obkladki (glej izvedensko mnenje, list. št. 93). Ni torej nobenega razloga, da bi ga bilo strah zaradi izida zdravljenja ali zaradi morebitnih kasnejših posledic. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sledilo toženkinemu predlogu in tožniku za pretrpljen primarni strah prisodilo odškodnino v višini 400,00 EUR (oz. 80,00 EUR upoštevajoč tožnikov 80%).

Sodišče druge stopnje pripominja, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (primerjaj 179. člen OZ). Po načelu pravične denarne odškodnine je tako tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.900,00 EUR (oz. 380,00 EUR upoštevaje tožnikovo 80% odgovornost (8)).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja tudi odmerjeno odškodnino za premoženjsko škodo. Iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da je bila tržna vrednost nepoškodovanega vozila znamke Jugo 400,00 EUR. Glede na 20% delež rešenih delov znaša dejansko nastala škoda 320,00 EUR. Vrednost vozila je bila ocenjena na podlagi izvedbe cenitve po sistemu Eurotax in primerjalne prodajne cene na trgu. Zato sodišče druge stopnje nima nobenega dvoma v pravilnost ocenjene vrednosti, ne glede na pritožbene navedbe, da je bilo vozilo vredno več. Znesku 320,00 EUR (oz. 64,00 EUR upoštevaje tožnikovo 80% odgovornost) za premoženjsko škodo je treba prišteti še znesek 74,07 EUR za potne stroške, ki ni bil predmet pritožbe (oz. 14,82 EUR upoštevaje tožnikovo 80% odgovornost). Skupni znesek za nematerialno in materialno odškodnino torej znaša 2.294,07 EUR (oz. 458,82 EUR upoštevaje tožnikovo 80% odgovornost). Pri tem sodišče druge stopnje opozarja, da je od tega zneska treba odšteti še valoriziran znesek že plačane odškodnine. Valorizacije sodišče prve stopnje ni opravilo in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da valoriziran znesek že plačane odškodnine znaša 281,84 EUR (revalorizacija od plačanega zneska v višini 253,67 EUR od dne 20.6.2006 do dne 1.7. 2009 znaša 28,17 EUR). Skupni znesek, ki ga mora tožena stranka še plačati tožeči stranki tako znaša 176,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.2.2006 dalje do plačila (primerjaj 1. odstavek 299 člena Obligacijskega zakonika).

Ker je tožena stranka po temelju v celoti uspela, po višini pa v pretežnem delu (97,09%) nosi tožeča stranka sama svoje stroške pravdnega postopka. Poleg tega pa mora še toženi stranki povrniti njene za pravdo potrebne stroške v znesku 1.577,17 EUR (primerjaj 154. člen ZPP). Pri tem sodišče druge stopnje na ugovor tožnika pripominja, da so priznani stroški in njihova višina označeni na stroškovniku (list. št. 102 in 110). Med njimi ni stroškov odgovora ni tožbo in tudi ne stroškov v zvezi z narokom z dne 19.4.2007. Pravdni stroški so tudi stroški prevoza, saj gre za izdatke zaradi postopka (primerjaj 1. odstavek 151. člena ZPP). Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe. Pritožbo tožeče stranke pa je v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 238,77 EUR (primerjaj 1. odstavek 155. člena v povezavi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje po 358. členu ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in v delu o pravdnih stroških. Valorizacijo dela plačane odškodnine je zaradi pravilne uporabe materialnega prava opravilo po uradni dolžnosti. Sicer ni ugotovilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka na katere se sklicujeta stranki v pritožbi in tudi ne tistih na katere mora paziti po uradni dolžnosti (primerjaj 2. odstavek 350. člena ZPP).

(1) Tožnik zahteva plačilo 74,07 EUR iz naslova opravljenih prevozov do zdravstvenih ustanov zaradi zdravljenja in 625,94 EUR iz naslova poškodovanega vozila Jugo. (2) Tožnik zahteva: - 2.295,11 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, - 2.295,11 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, - 1.043,23 EUR za primarni in sekundarni strah. (3) Primerjaj VS000696, VS000330, VS001286, VS000045, VS001635. (4) Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku prisodilo znesek v višini 1.836,09 EUR (734,44 EUR upoštevaje tožnikovo 60% odgovornost). (5) Primerjaj z VS001286, VS000696, VS000045. (6) Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo znesek v višini 1.721,33 EUR (688,53 EUR upoštevaje tožnikovo 60% odgovornost). (7) Sodišče prve stopnje je tožniku za strah prisodilo znesek v višini 730,26 EUR (292,10 EUR upoštevaje tožnikovo 60% odgovornost). (8) Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.287,68 EUR (1.715,07 EUR upoštevaje tožnikovo 60% odgovornost).