Jedro

Zadeve, v katerih je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, štejejo kot nujne. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je narok za zaslišanje obdolženca razpisalo in ga tudi izvedlo 5. 8. 2020, torej v času sodnih počitnic. Zadeva je namreč v času zaslišanja še vedno štela za nujno zaradi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

Ker obramba po zagovorniku v postopku o prekršku ni obvezna, obdolženec pa se je glede na navedeno izrecno odpovedal pravici, da bi zagovor podal v navzočnosti svojega zagovornika, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe.

Kot izhaja iz zagovora, naj bi obdolženec travo užival v petek, vozil pa naj bi šele 25. 5. 2020, to je v ponedeljek. Če bi obdolženčev zagovor držal, v njegovem organizmu ne bi bil zaznan THC v krvi, temveč zgolj v njegovi presnovki v urinu, zaradi česar je popolnoma utemeljen zaključek, da rezultat toksikološke preiskave nesporno dokazuje, da je prepovedano drogo užival pred vožnjo (in ne morebiti dva dni pred obravnavano vožnjo, kot trdi obdolženec v svojem zagovoru).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, da je 25. 5. 2020 ob 15.42 uri vozil osebni avtomobil znamke Škoda, tip Octavia, po G., iz smeri Ž. proti Z., pri tem pa je v cestnem prometu vozil pod vplivom mamil in psihoaktivnih zdravil, saj je bilo na podlagi toksikološke preiskave ugotovljeno, da je imel v krvi THC (tetrahidrokanabinol) in amfetamin. Za storjeni prekršek mu je izreklo glavno sankcijo - globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v znesku 200,00 EUR ter stroške strokovnega pregleda v višini 856,18 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga, da se sodba razveljavi in postopek zoper obdolženca ustavi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP tj. vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravi ali drugih psihoaktivnih snovi, in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo sposobnost za vožnjo. Ker je za tovrstni prekršek predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, kar ima za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je bilo obdolžencu v skladu s 113.a členom ZP-1 začasno odvzeto vozniško dovoljenje s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 28. 5. 2020, zagovornikov ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa je bil zavrnjen s sklepom sodišča prve stopnje z dne 1. 7. 2020, ki je postal pravnomočen 14. 7. 2020, saj niti zagovornik, niti obdolženec zoper ta sklep nista vložila pritožbe. Tako je začasni odvzem vozniškega dovoljenja v predmetni zadevi trajal do 6. 8. 2020, ko je sodišče prve stopnje hkrati s sodbo izdalo tudi sklep, s katerim je ugodilo obdolženčevemu predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Ker v skladu z 209. členom ZP-1 v postopkih pred sodišči štejejo kot nujne zadeve, v katerih sodišča opravljajo naroka in odločajo tudi v času sodnih počitnic tj. od 15. 7. do 15. 8., med drugim tudi zadeve, v katerih je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok za zaslišanje obdolženca razpisalo in ga tudi izvedlo 5. 8. 2020, torej v času sodnih počitnic. Zadeva je namreč v času zaslišanja še vedno štela za nujno zaradi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Prav tako pa s tem sodišče prve stopnje obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bil prvi narok za zaslišanje, ki je bil razpisan za 30. 6. 2020, po opravičilu obdolženca preložen, da sta tako obdolženec kot tudi njegov zagovornik bila pravočasno obveščena o naroku za dne 5. 8. 2020 (obdolženec je vabilo za narok za dne 5. 8. 2020 prejel 3. 7. 2020, njegov zagovornik pa 10. 7. 2020) in sta tako zagovornik kot obdolženec imela na voljo dovolj časa, da bi predlagala preložitev naroka za zaslišanje obdolženca, v kolikor bi se obdolžencu zdelo nujno, da ga na naroku za zaslišanje zastopa zagovornik. Poleg tega pa iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 5. 8. 2020 (list. št. 34-35 spisa) izhaja, da je obdolženec bil poučen, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, obdolženec pa je nato izjavil, da se bi na tem naroku zagovarjal sam, brez zagovornika in da ne želi, da ga sodišče obvešča o nadaljnjih procesnih dejanjih. Ker obramba po zagovorniku v postopku o prekršku ni obvezna, obdolženec pa se je glede na navedeno izrecno odpovedal pravici, da bi zagovor podal v navzočnosti svojega zagovornika, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe, ker obdolženemu in njegovemu zagovorniku ni bilo omogočeno, da bi predlagala izpeljavo ustreznega dokaznega postopka, obdolženemu pa ni bilo omogočeno, da bi odgovarjal na vprašanja odvetnika in natančneje pojasnil okoliščine, v katerih naj bi prišlo do očitane kršitve.

5. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je bil dokazni postopek s strani sodišča nepopolno izveden. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku prebralo podrobnosti vozniškega dovoljenja, izpis iz evidence kazenskih točk za obdolženca, seznam vodenih postopkov zoper obdolženca, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu z dne 25. 5. 2020 kot prilogo A1 spisa, odredbo za strokovni pregled pod prilogo A2 spisa, seznam pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov pod prilogo A3 spisa, potrdilo Policijske postaje ... o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja (priloga A4), poročilo o toksikološki preiskavi z dne 29. 5. 2020 pod prilogo A7, hitri test na prisotnost drog DrugWipe 6S pod prilogo A6, zdravniško spričevalo z dne 27. 7. 2020 pod prilogo B2 in zaslišalo obdolženca. Po tako izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov ter obdolženčevega zagovora je sodišče prve stopnje prepričljivo in utemeljeno zaključilo, da so obdolžencu dokazani tako objektivni kot subjektivni zakonski znaki očitanega mu prekrška.

6. Sodišče prve stopnje je sicer res v izreku izpodbijane sodbe zapisalo, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom mamil in psihoaktivnih zdravil, čeprav je bilo s toksikološko preiskavo ugotovljeno, da je imel obdolženi v krvi tetrahidrokanabinol in amfetamin, za katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog spadata v II. skupino prepovedanih drog pod zaporedno številko 8 (amfetamin) in pod zaporedno številko 107 (tetrahidrokanabinol – THC). Vendar gre po oceni pritožbenega sodišča pri tem zgolj za očitno pisno pomoto, ki na pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe ne vplivajo, saj v ničemer ne zmanjšuje pomena obdolženčevega ravnanja, ko je ob nedvomno ugotovljeni prisotnosti amfetamina in THC v celoti dokazano, da je vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom prepovedanih drog. Očitno pomoten zapis o psihoaktivnih zdravilih v izreku izpodbijane sodbe tako ne more predstavljati take pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti ali spremeniti. Sicer pa zagovornik v pritožbi izrecno navaja, da o objektivnih zakonskih znakih očitanega prekrška vožnje pod vplivom mamil ni dvoma (razen glede trditve, da bi naj obdolženi užival psihoaktivna zdravila). Tako je razumeti, da se pritožbeni očitki o nepopolno izvedenem dokaznem postopku in ugotovljenem dejanskem stanju nanašajo predvsem na subjektivne znake prekrška.

7. V zvezi s subjektivnimi znaki prekrška je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da ni podvomilo v obdolženčevo prištevnost kakor tudi ne v to, da se je popolnoma zavedal, da je vožnja pod vplivom prepovedanih substanc prepovedana, pa je 25. 5. 2020, kljub temu, da je pred tem užival prepovedano drogo, sedel v osebni avtomobil in se peljal. Kot je navedlo sodišče prve stopnje rezultat toksikološke preiskave nesporno dokazuje, da je pred vožnjo užival prepovedano drogo, kar pomeni, da je s tem privolil v nastanek prepovedane posledice in mu je zato mogoče očitati ravnanje z eventualnim naklepom. Taki zaključki prvostopenjskega sodišča so po prepričanju pritožbenega sodišča popolnoma pravilni kljub obdolženčevemu zagovoru, da je pokadil dva zvitka, ki sta vsebovala tudi prepovedano drogo oziroma THC, vendar je to storil 2 dni pred obravnavano vožnjo, na pikniku med vikendom pred 25. 5. 2020. Kot izhaja iz zagovora, naj bi obdolženec travo užival v petek, vozil pa naj bi šele 25. 5. 2020, to je v ponedeljek. Če bi obdolženčev zagovor držal, v njegovem organizmu ne bi bil zaznan THC v krvi, temveč zgolj v njegovi presnovki v urinu, zaradi česar je popolnoma utemeljen zaključek, da rezultat toksikološke preiskave nesporno dokazuje, da je prepovedano drogo užival pred vožnjo (in ne morebiti dva dni pred obravnavano vožnjo, kot trdi obdolženec v svojem zagovoru). Poleg tega pa ni mogoče spregledati niti dejstva, da je poleg THC v obdolženčevi krvi bila ugotovljena tudi prisotnost amfetamina glede katerega pa v zagovoru obdolženec ni podal nobene prepričljive razlage, pa tudi zagovornik v pritožbi tega dejstva ne zanika oziroma ne problematizira. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se obdolženec nikakor ni zavedal, da bi lahko bil še nekaj dni potem, ko je pokadil dva zvitka marihuane, pod vplivom droge, da je vozilo upravljal v prepričanju, da ni pod vplivom nobenih tovrstnih sestavin več, da se ni zavedal, da lahko mamilo ostane v telesu tudi dlje časa, da je ravnal v dejanski zmoti, ker je bil prepričan, da ni pod vplivom prepovedanih substanc, ter da se nikakor ne bi peljal z vozilom, če bi samo pomislil, da ima v telesu prepovedane substance. Prav tako pa ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče nikjer ni obrazložilo, da bi obdolženi vedel, da vozil pod vplivom mamil in da v sami sodbi ni nikjer ugotovilo obdolženčeve zavestne ali nezavestne malomarnosti, saj iz zgoraj povzete 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da ni podvomilo v obdolženčevo prištevnost niti v njegovo zavedanje prepovedanosti vožnje pod vplivom prepovedanih substanc (nenazadnje je v zagovoru izrecno povedal, da se zaveda, da je vožnja pod vplivom prepovedanih drog prepovedana) in da je rezultat toksikološke preiskave nesporno dokazal, da je prepovedano drogo užival pred vožnjo. Ker pa je s tem privolil v nastanek prepovedane posledice in tako ravnal z eventualnim naklepom, sodišče ni bilo dolžno ugotavljati obdolženčevo zavestno ali nezavestno malomarnost, ki je blažja oblika krivde od eventualnega naklepa.

8. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij ter odločitve o stroških postopka, ki jih zagovornik izpodbija zgolj z navedbami, da se pritožuje zoper izrek kazni v znesku 1.200,00 EUR in glede sodne takse in stroškov strokovnega pregleda, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri sankcij za storjeni prekršek ob primernem upoštevanju okoliščin iz drugega in tretjega odstavka 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja globo izreklo v minimalnem zakonsko določenem znesku za tovrstni prekršek, pri tem pa upoštevalo odkrito priznanje prekrška, dosedanjo nekaznovanost in izkazan odnos do storjenega prekrška. Ker iz spisovnega gradiva in obdolženčevega zagovora, pa tudi iz pritožbenih navedb, niso razvidne nobene okoliščine, ki bi ji bilo mogoče v skladu s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 šteti kot posebne olajševalne okoliščine, pogoji za omilitev globe niso podani. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj je izrek te stranske sankcije obvezen v skladu z 22. členom ZP-1. 9. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka o prekršku, saj prvi odstavek 144. člena ZP-1 določa, da stroške postopka o prekršku plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, med te stroške pa v skladu z 2. in 8. točko prvega odstavka 143. člena ZP-1 spadajo tudi stroški strokovnega pregleda (toksikološke preiskave vzorcev krvi in urina) ter plačilo sodne takse. V spisovnem gradivu in v pritožbenih navedbah pa tudi niso izkazane okoliščine, ki bi kazale na to, da bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo obdolženčevo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, da bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku.

10. Glede na navedeno, ko so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče preuranjeno in brez ustrezno izvedenega dokaznega postopka obdolženca spoznalo za odgovornega, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil v dejanski zmoti, ker se ni zavedal, da je vozil pod vplivom mamil, ko tudi ne držijo pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, in ko ni bilo zaslediti nobenih nepravilnosti, ki bi jih sodišče prve stopnje storilo pri odmeri in izreku sankcij za storjeni prekršek ter odločanju o stroških postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolžencu v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka – sodne takse v višini 255,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.