Jedro

Ali je projekt isti oziroma ali je projekt spremenjen do te mere, da ga je mogoče opredeliti kot novega, je vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti brez vsebinske presoje projekta kot celote. Tožena stranka „identičnost“ projekta utemelji z identičnostjo investicije. Ugotovitev je v izpodbijanem sklepu v celoti neobrazložena in ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Posebnosti postopka javnega razpisa, ki se ga udeležuje večje število strank in je po naravi hiter, sicer narekujejo blažjo presojo skladnosti obrazložitve z določbami 214. člena ZUP, kljub temu pa morajo iz obrazložitve izhajati vsaj bistveni razlogi, ki odločitev utemeljujejo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo št. SIA10/00034 z dne 1. 6. 2010 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Uprava Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke za odobritev sofinanciranja (subvencije) zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2010. Iz obrazložitve sledi, da tožeča stranka ne izpolnjuje splošnega pogoja javnega razpisa po katerem „so upravičenci podjetja, ki delujejo v subjektih inovativnega okolja in prvič kandidirajo za sredstva prijavljenega projekta ter še niso registrirana več kot 18 mesecev od dneva vložitve vloge.“ Navedeni pogoj ni izpolnjen, ker se je tožeča stranka z investicijo „A. (v letu 2009 projekt B.)“ prijavila že na Javni razpis za sofinanciranje zagona podjetij v tehnoloških parkih in inkubatorjih v letu 2009. Ker je iz predložene dokumentacije razvidno, da gre za identično investicijo, tožeča stranka za sredstva prijavljenega projekta ne kandidira prvič.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). Ne strinja se s stališčem, da gre za investicijo, s katero je kandidirala že v letu 2009 oziroma s stališčem, da s projektom ne kandidira prvič. Projekt „B.“ je bil zaradi nepravilnosti in preoptimističnih razvojnih in finančnih projekcij v letu 2009 zavrnjen z obrazložitvijo, da temelji na nerealnih kazalnikih poslovanja. Projekt „A.“ je v tem pogledu njegovo diametralno nasprotje. V tem času se je spremenila tudi ekipa tožeče stranke, izboljšan pa je tudi prototip. Nepovratna sredstva, za katere kandidira, bo namenila nakupu razvojne opreme, plačam zaposlenih ter testni opremi. Ker s prijavljenim projektom še ni kandidirala, temelji izpodbijana odločitev na napačni uporabi 4.1 točke Javnega razpisa. Navedeno določbo tožena stranka tudi napačno tolmači. Njen namen je v prvi vrsti izločitev projektov, ki so sredstva za prijavljeni projekt prejšnje leto pridobila, kar potrjuje točka 4.1 Javnega razpisa, ki v nadaljevanju določa, da se na razpis ne morejo prijaviti podjetja, ki so uspešno kandidirala kot ciljna skupina P2A na javnem razpisu v letu 2009. Naslednji namen navedene določbe je možnost zavrnitve projektov, ki so popolnoma enaki (identični) projektom, ki so neuspešno kandidirali že prejšnje leto. Zato po mnenju tožeče stranke navedena določba ne predstavlja podlage za zavrnitev novega, izboljšanega projekta (ki sicer temelji na podobni generalni ideji), ki je bil prejšnje leto kot slab zavrnjen. Je pa pogoj, kot ga razlaga tožena stranka, možno enostavno zaobiti z ustanovitvijo novega podjetja. Zaradi domnevnega neizpolnjevanja splošnih pogojev projekt tožeče stranke neutemeljeno ni bil ocenjen po kvantitativnih in kvalitativnih merilih javnega razpisa. Tožeča stranka zato predlaga, naj sodišče opravi javno glavno obravnavo in po izvedbi predlaganih dokazov odloči tako, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v Uradnem listu RS, št. 10/2010 in 40/2010 objavila Javni razpis za sofinanciranje zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2010 (P2). Tožeča stranka se je na razpis prijavila z investicijo imenovano P2-„A.“. Komisija za dodelitev sredstev je vlogo ocenila korektno in skladno z določili javnega razpisa. Iz vloge tožeče stranke je razvidno, da gre za enak projekt, ki ga je podjetje oddalo že v letu 2009. Tako se lahko iz obeh poslovnih načrtov in drugih prilog vlog (iz leta 2009 in 2010) prepričamo, da je stranka res naredila nekaj „kozmetičnih“ popravkov projekta, predvsem pri finančnih napovedih rezultata projekta, kljub temu pa ne gre za nov projekt, katerega produkt bi bil drugačen, kar nedvomno izhaja iz poslovnih načrtov iz obeh let. Stranka je sicer formalno preimenovala projekt, vendar pa zlahka ugotovimo, da gre v obeh poslovnih načrtih za opis enakega produkta „B.“. Primaren namen programa oziroma produkta „B.“ je v obeh poslovnih načrtih predstavljen kot program, ki bo omogočal uporabniku, da spremlja napredek svoje vadbe. Vizija produkta stranke je uporabniku omogočiti interaktivno fitnes vadbo. V vadbo bi želeli prinesti elemente socialnih mrež in druženja. Tožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. Določbe javnega razpisa so jasne in nedvoumne, nanje pa je pri odločanju o porabi javnih sredstev vezana tudi tožena stranka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodatno navede razlike med obema projektoma v pogledu ciljev in načina njihove uresničitve. Pri tem se sklicuje na SSKJ, ki projekt opredeljuje kot (tisto) „kar določa, kaj se misli narediti in kako naj se to uresniči“.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega javnega razpisa so subvencije za podjetja inovativnega okolja, ki jih v letu 2010 razpisuje tožena stranka. Subvencije so namenjene inovativnim podjetjem, tj. podjetjem, ki razvijajo proizvode, procese in storitve ter se na inovativen način odzivajo na zahteve trgov in se osredotočajo na reševanje problemov kupcev. Namen javnega razpisa je uspešen prenos razvojnih idej podjetnih posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti pri razvoju in komercializaciji proizvodov, procesov in storitev (3. točka). V 4. točki so določeni pogoji za kandidiranje na javnem razpisu. Med splošnimi pogoji (točka 4.1) so kot upravičenci v okviru ciljne skupine A določena podjetja, ki izpolnjujejo naslednje, kumulativno določene pogoje: delujejo v subjektih inovativnega okolja, prvič kandidirajo za sredstva prijavljenega projekta, še niso registrirana več kot 18 mesecev od dneva vložitve vloge in imajo nov poslovni program.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa in odgovora na tožbo drugačna razlaga pogoja prvega kandidiranja za sredstva prijavljenega projekta od tiste, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ne izhaja. Ni namreč spora o tem, da v okviru ciljne skupine A niso upravičena kandidirati podjetja, ki so s prijavljenim projektom v preteklem letu za sredstva že uspešno kandidirala. Spora tudi ni, da kandidirati niso upravičena podjetja, ki so za sredstva prijavljenega (enakega) projekta neuspešno kandidirala v prejšnjem letu.

Sporna v zadevi je po navedenem ugotovitev, da je tožeča stranka za sredstva prijavljenega projekta (neuspešno) kandidirala že v letu 2009 oziroma vprašanje elementov, ki projekt določajo do te mere, da ga je mogoče obravnavati kot enakega. Stališče tožeče stranke, da že zgolj popravki v letu 2009 slabo izdelanega projekta pomenijo njegovo spremembo, ni utemeljeno. O novem projektu je po presoji sodišča mogoče govoriti le, kolikor se projekta v bistvenem razlikujeta. Produkt (storitev oziroma proizvod) oziroma predmet projekta je nesporno bistven, ni pa edini, ki projekt opredeljuje in od katerega je odvisna uspešnost kandidiranja. Da je tako, z odgovorom na tožbo smiselno potrdi tudi tožena stranka. Po določbah javnega razpisa je predmet projekta (storitev oziroma proizvod) le del projekta, ki predstavlja celoto aktivnosti z opredeljenimi cilji in trajanjem in mora izpolnjevati pogoje, ki so v okviru splošnih pogojev določeni v javnem razpisu. Ali je projekt isti oziroma ali je projekt spremenjen do te mere, da ga je mogoče opredeliti kot novega, je zato po presoji sodišča vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti brez vsebinske presoje projekta kot celote.

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu „identičnost“ projekta utemelji z identičnostjo investicije. Ugotovitev je v izpodbijanem sklepu v celoti neobrazložena in ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Tožena stranka razloge dopolni šele v odgovoru na tožbo, vendar pa po presoji sodišča bistveno pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa v fazi upravnega spora ni mogoče sanirati. Pomanjkljiva obrazložitev stranki namreč onemogoča izpodbijanje razlogov in s tem učinkovito pravno varstvo. V zadevi gre za javnopravno stvar (4. člen ZUP), v kateri se upravni postopek smiselno uporablja (kolikor procesna pravila niso urejena s posebnim postopkom). V obravnavanem primeru je postopek urejen v Zakonu o podpornem okolju za podjetništvo (Uradni list RS, št.102/07). Posebnosti postopka javnega razpisa, ki se ga udeležuje večje število strank in je po naravi hiter, po presoji sodišča sicer narekujejo blažjo presojo skladnosti obrazložitve z določbami 214. člena ZUP, kljub temu pa morajo iz obrazložitve izhajati vsaj bistveni razlogi, ki odločitev utemeljujejo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi prve alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.