Jedro

Kljub temu, da je tožnik že dopolnil 50 let starosti, kot invalid III. kategorije, ki je zmožen za delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami, nima pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, ker pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti in ni nezmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 6. 2008 in št. ... z dne 12. 1. 2009 in odloči, da ima tožnik kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 50 % in zaradi poškodbe pri delu od 50 %, pravico do izplačila sorazmernega deleža invalidske pokojnine na podlagi socialnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo in sicer od dneva vložitve zahteve 7. 2. 2008 in še za 6 mesecev nazaj, to je od 7. 8. 2007 dalje, kar mu je toženec dolžan priznati ter mu v roku 30 dni odmeriti in izplačati sorazmerni delež invalidske pokojnine in mu priznati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska, odmerjenega sorazmernega deleža invalidske pokojnine za obdobje od 7. 8. 2008 dalje, to je od vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec do plačila, v roku 8 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršba (II. točka) in zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek, da ima kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 50% in zaradi poškodbe pri delu od 50 % pravico do sorazmernega deleža invalidske pokojnine na podlagi sklenjenega socialnega sporazuma med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, kar mu je toženec dolžan priznati ter mu v roku 30 dni odmeriti sorazmerni delež invalidske pokojnine in mu izplačati invalidsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmernega deleža invalidske pokojnine na podlagi navedenih socialnih sporazumov, to je od vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršba in zavrnilo povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od sprejetja prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršba.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba materialnopravno napačna. Citira določbo 67. člena ZPIZ-1 in poudarja, da ni sporno, da je zavarovanec starost 50 let že dosegel. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da tožnik ni zmožen oziroma je trajno nezmožen opravljati svoj poklic na dotedanjem delovnem mestu šofer – dostavljač. To je delo, za katero je tožnik usposobljen in ki ga je pred delovno poškodbo tudi dejansko opravljal, vendar tega dela sedaj trajno ne zmore več opravljati. Po mnenju tožnika iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik trajno nesposoben za delo voznika, ki ga je opravljal, nenazadnje pa so to ugotovili tudi izvedenci avstrijskega in hrvaškega pristojnega organa. Nerazumljivo je, da bi lahko znotraj Evropske unije in znotraj sosednjih civiliziranih držav, obstajale razlike, ki bi omogočale hkratno uvrščanje delovnega invalida v I. in III. kategorijo. Iz medicinskih ekspertiz izhajajo omejitve, ki očitno kažejo na to, da tožnik ni sposoben za nobeno delo, ki bi ustrezalo vozniku. Vožnje ni mogoče uvrstiti med lažje sedeče delo, saj bi sicer že izvedeniške komisije ugotovile, da je sposoben še nadalje opravljati poklic voznik – dostavljač. Vožnje potekajo v vročini, mrazu in vlagi, prav tako od dostavljalca terjajo dviganje bremen. Tožnik prav tako ni sposoben opravljati poklica zidarja. Vse omejitve, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, onemogočajo opravljanje poklica tako voznika kot zidarja. Za drugo delo tožnik ni usposobljen. Tožnik ni usposobljen za nobeno delo, ki bi ga v skladu z vsemi medicinskimi izkazi, ki so v spisu, lahko opravljal. Zakonsko merilo je ustrezno delo, torej delo, za katero je usposobljen in ki ustreza njegovi izobrazbi. Sodišče je ugotavljalo le preostalo delazmožnost za katerokoli delo, ne pa tudi za delo, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in usposobljenosti. Glede tega sodba niti nima razlogov, ob tem, da ugotavlja, da ni več sposoben za delo, ki ga je tožnik opravljal kot svoj poklic. Tožnik trenutno ne more opravljati nobenega dela, ki bi ga lahko opravljal brez ustrezne poklicne rehabilitacije. Če ni več zmožen za svoj poklic, bi moral tožnik začeti opravljati drug poklic. Za tožnika ustreznega dela, ki bi ga lahko pričel opravljati brez poklicne rehabilitacije, enostavno ni. Ker zaradi dosežene starosti 50 let, kar je nesporno, tožnik do poklicne rehabilitacije ni upravičen, brez rehabilitacije za drugo delo in drug poklic pa ni usposobljen. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 1. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo št.... z dne 4. 6. 2008. S slednjo je toženec razvrstil tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe izven dela in bolezni od 11. 1. 2006 in odločil, da nima pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih, in sicer v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Omenjena komisija je v sestavi specialistke psihiatrinje in specialista ortopeda ocenila, da tožnik do izdaje dokončne odločbe, to je do 12. 1. 2009, ni bil zmožen za delo na delovnem mestu šofer – dostavljač, zmožen pa je opravljati delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami, da je delo lažje, sede, stoje, s hojo, ne čepe, s pripogibanjem, ne v vlagi, mrazu, vročini in ne z dvigovanjem in prenašanjem bremen, težjih od 5 kg. Komisija v takšni sestavi je bila torej mnenja, da je tožnik zmožen za delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami in ni ocenila, da tožnik brez poklicne rehabilitacije ne bi bil zmožen za drugo delo oziroma tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila pri njem potrebna poklicna rehabilitacija. S tem pa ni izpolnjen temeljni pogoj, določen v 2. alineji 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, čeprav ima pritožba prav, da je tožnik (rojen 15. 7. 1955) že dopolnil 50 let starosti.

Pri tožniku sta oba specialista v Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ... soglasno ugotovila, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje ni več zmožen za delo voznika – dostavljača, to je za delo, ki ga je opravljal in je bil zanj usposobljen. Pri oceni so bili v smislu 60. člena ZPIZ-1 poleg tožnikovega zdravstvenega stanja upoštevani tudi pogoji dela, pod kakršnimi je tožnik to delo opravljal, torej tudi pogoji, pod kakršnimi potekajo vožnje in jih pritožba posebej navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo preostalo delovno zmožnost, ne pa tudi, za katero drugo ustrezno konkretno delo bi bil tožnik pod pogoji, da je delo lažje, sede, stroje s hojo, ne čepe s pripogibanjem, ne v vlagi, mrazu, vročini in ne z dvigovanjem in prenašanjem bremen, težjih od 5 kg, glede na njegovo izobrazbo in usposobljenost, še zmožen. Takšnega predloga za oceno delazmožnosti tudi ni bilo podanega in zato takšna konkretna ocena ni bila možna, niti potrebna. Tožnik je pod takšnimi pogoji, ki jih je ugotovila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, zmožen za vsako drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, ki ustreza ugotovljenim omejitvam. Zato je tudi brez podlage pavšalno vztrajanje, da tožnik za drugo ustrezno delo ni usposobljen, niti ni to razlog za invalidsko upokojitev. Enako tudi dejstvo, da za tožnika ustreznega dela, ki bi ga lahko pričel opravljati brez poklicne rehabilitacije, ni, na kar se sklicuje pritožba, ne predstavlja razloga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, saj tožnik v pritožbi posebej ne ugovarja posameznemu izvedenskemu mnenju, temveč le navaja, da je nerazumljivo, da bi lahko znotraj Evropske unije in znotraj sosednjih civiliziranih držav obstajale razlike, ki bi omogočale hkratno uvrščanje delovnega invalida v I. in III. kategorijo invalidnosti. V zvezi s takšno pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče poudarja, da je pri oceni invalidnosti potrebno upoštevati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot predpis Republike Slovenije in pod pogoji, določenimi v tem zakonu ugotavljati preostalo delovno zmožnost ali eventuelno izgubo delovne zmožnosti. Ker vsaka država za oceno invalidnosti, preostale delovne zmožnosti oziroma izgube delovne zmožnosti v zakonih določa svoje pogoje, lahko prihaja do različnih ocen.

Ker sodišče prve stopnje v postopku pri tožniku ni ugotovilo popolne izgube delovne zmožnosti, prav tako pa tudi ne, da ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo, ker pri tožniku niso izpolnjeni pogoji, določeni v 67. členu ZPIZ-1. Iz enakih razlogov pa je tudi pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.