Jedro

Posestno varstvo je tudi varstvo ekonomskega interesa posestnika in ga varuje pred tožbami, ki bi lahko predstavljale zlorabo pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbi v znesku 288,46 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. P 386/2016 z dne 9. 5. 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Ugotovi se, da je tožena stranka M. S. dne 12. 9. 2016 motila posest tožeče stranke na delu nepremičnine parc. št. 40/2 k.o. ... , kateri je od preostalega dela te iste nepremičnine ograjen s kovinsko ograjo, s tem da je navedenega dne v jutranjih urah na vrata kovinske ograje namestila verigo s ključavnico - obešanko, s čimer je zaklenila vrata kovinske ograje ter tožeči stranki v celoti onemogočila in jo izključila od nadaljnje uporabe in posesti dela nepremičnine parc. št. 40/2 k.o. ..., ki v naravi predstavlja manjše ograjeno parkirišče. Zaradi tega je tožena stranka dolžna nemudoma, najkasneje pa v roku 8 dni, vzpostaviti prvotno posestno stanje na način, da odstrani na vrata kovinske ograje nameščeno verigo s ključavnico - obešanko in tožeči stranki zagotoviti nadaljnji nemoten dostop do dela nepremičnine parc. št. 40/2 k.o. ..., ki je ograjen s kovinsko ograjo, ter se ji hkrati tudi prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožeče stranke na delu nepremičnine parc. št. 40/2 k.o. ..., ki je ograjen s kovinsko ograjo, vse pod izvršbo, se zavrne. Nato je odločilo še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik zahteva sodno varstvo svoje soposesti na nepremičnini parc. št. 402 k.o. ..., to je na manjšem parkirnem prostoru, kjer naj bi imel tožnik parkirano motorno vozilo - avtodom last D. U., na kar naj bi toženec v času vikenda med 9. 9. in 12. 9. 2016 na vrata kovinske ograje parkirišča namestil verigo s ključavnico - obešanko, s čimer naj bi bila tožniku v celoti onemogočena nadaljnja uporaba spornega dela solastne nepremičnine, na katerem je izvajal soposest, s parkiranjem avtodoma, sicer v lasti D. U. Na podlagi izpovedi D. U. je sodišče zaključilo, da vendarle ne gre slediti trditvam, da je bil tožnik pred zatrjevanim posestmotitvenim dejanjem dne 12. 9. 2016 v zadnji mirni soposesti spornega parkirišča s parkiranjem avtodoma, last D. U. Res se je priča D. U. glede parkiranja avtodoma najprej dogovoril s tožnikom in nato še s tožencem, vendar pa ni mogoče spregledati njegove pristne izpovedbe, da je ob skupnem sestanku med vsemi tremi povedal, da bo najmanj moteč faktor in da se bo prilagodil časovnim obdobjem, v katerih bo lahko vstopal in izstopal. Sodišče je nadalje zaključilo, da avtodom zagotovo ni bil v tožnikovi hrambi in da tudi tožnik zagotovo ni bil v zadnji soposesti spornega parkirišča s parkiranjem tega avtodoma. Tožnik je ravnal po navodilih priče D. U., ki je izvrševal dejansko oblast nad avtodomom in z njegovim parkiranjem na delu omenjene nepremičnine, zaradi česar tožnik v posledici dejstva, tako v skladu z določilom člena 426 ZPP ni imel posesti te nepremičnine, in zato ni mogoče zagotoviti sodnega varstva, saj mu toženec z dejanjem dne 12. 9. 2016 posesti, ki je niti ni imel, ni mogel odvzeti. Toženec je predhodno v mesecu maju 2016 preklical dovoljenje za parkiranje, o čemer je najprej obvestil D. U. v njegovi servisni delavnici, naknadno v mesecu aprilu ali maju 2016 pa še tožnika. Toženec je dokazano preklical dovoljenje za parkiranje avtodoma, kar pa ni bilo upoštevno, zato je v skladu z določilom 31. člena SPZ izvrševal dovoljeno samopomoč, v takem primeru pa tožnik, četudi bi bil posestnik, kar pa ni bil, nima pravice do sodnega varstva posesti. Da tožnik ni bil v zadnji soposesti spornega parkirišča s parkiranjem avtodoma, se je sodišče prepričalo tudi na podlagi tega, da ne obstaja njegov ekonomski interes za sodno varstvo posesti z vidika opravičljivosti vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja. Posestno varstvo je tudi varstvo ekonomskega interesa posestnika in ga varuje pred tožbami, ki bi lahko predstavljale šikanozno ravnanje oziroma zlorabo pravic. V tej zvezi je priča D. U. izpovedal, da tožnik ni imel ničesar od tega, da je on lahko parkiral avtodom na spornem parkirišču. Tako tožniku s spremembo posestnega stanja dne 12. 9. 2016, zanj ni imelo nobenega ekonomskega pomena. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče ugotovilo, da je toženec v času od 9. 9. 2016, ko je bilo vozilo nazadnje odpeljano iz ograjenega dela solastnine nepremičnine ter med 12. 9. 2016 dejansko posegel v zadnjo mirno posest, kar se je zatrjevalo v tožbi. Po mnenju pritožbe priča D. U. ni potrdila ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil njegov oče tisti, kateri je nazadnje odpeljal avtodom s parkirnega prostora. Po mnenju pritožbe je sodišče ugotovilo, da je med tožnikom in lastnikom vozila bil sklenjen dogovor o hrambi samega vozila. Povsem življenjsko je tako bilo mogoče pričakovati, da bo lastnik vozila na podlagi sklenjenega dogovora o hrambi vozila, le-tega lahko sam še naprej uporabljal, ko se bodo za to pokazale potrebe na njegovi strani. Zato je odločitev sodišča, da tožnik sploh ni upravičen do posestnega varstva, vse pa iz razloga, ker sam osebno dne 9. 9. 2016 ni uporabljal vozila, je to povsem zgrešeno in vsebinsko neutemeljeno. Tožnik je imel položaj posrednega posestnika, sama nadaljnja uporaba vozila s strani lastnika pa v ničemer ne vpliva na položaj tožnika, ko je govora o možnosti uporabe prostora, na katerem se je hramba vozila izvajala. Toženec je s tem, ko je namestil verigo v celoti onemogočil dostop komerkoli na sporno parkirišče in je s tem posegel v zadnjo mirno posestno stanje. V posledici tega, D. U. ni mogel več parkirati na sporno parkirišče. Z namestitvijo obešanke je toženec onemogočil dostop ne samo tožniku in lastniku vozila, temveč tudi vsem ostalim osebam, ki bi lahko uporabljale solastno nepremičnino. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženec lahko poslužil samopomoči. Sodišče je samo povzelo navedbe toženca o domnevnem povečanju prometa v njegovi družbi, zaradi česar naj bi družba toženca potreboval dodaten manevrirni prostor in prostor za začasno skladiščenje tovora, kar pa je v celoti ovrženo s predloženimi slikami, ki povsem jasno kažejo na neresničnost, s tem pa tudi na neverodostojnost izpovedbe toženca. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 31. člena SPZ. V zvezi z ekonomskim interesom pa se sodišče ni opredelilo do same narave dogovora med tožnikom in lastnikom vozila in je njegov dogovor povsem napačno interpretiralo, ko je zaključilo, da vozilo ni bilo v hrambi pri tožniku, ker ga slednji sam ni neposredno uporabljal. Nadalje navaja, da se tožeča stranka ni mogla seznaniti z dokaznim predlogom, ki ga je podala tožena stranka in sicer s slikami in videoposnetki. Sodišče bi zato moralo dodatno zaslišati še predlagano pričo D. U. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik nikoli ni bil v posesti avtodoma in ga tudi ni imel v uporabi. Lastnik je bil D. U. in njegova družina. Tožnik ni dokazal, da je imel vozilo v hrambi. Tožnik tudi ni dokazal nobene koristi, ki bi jo imel od tega, da bi imel vozilo v posesti kot hranitelj. Tudi, če bi vozilo odmaknil tožnik, to dejstvo ne bi predstavljalo posesti, saj bi šlo le za premik kot uslugo lastniku avtodoma. Tožnik ni uporabljal ključev avtodoma v namen, da bi ga prestavljal. Posest nepremičnine bi tako lahko izvajal kvečjemu D. U., ne pa tudi tožnik in to na dogovorjen način, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Toženec tožniku ni dovolil uporabe z namenom parkiranja avtodoma ali hrambe. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov tega odgovora na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 400 točk, vse povečano z 2 % materialnimi stroški in z 22 % DDV.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago za odločitev v sporu o motenju posesti predstavljajo določbe člena 33 in 30/1 SPZ ter člena 426 ZPP. Po določbi člena 426 ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, o poštenosti ter nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Po določbi prvega odstavka 33. člena SPZ pa sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke, se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi motenja posesti zoper posestnika M.. Š. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi lahko bil D. U. tisti, ki bi lahko bil aktivno legitimiran za takšno tožbo. Le-ta je bil lastnik in posestnik avtodoma in on in ne tožnik je v soglasju s tožencem uporabljal parkirni prostor, ki se nahaja na parc. št. 40/2 k.o. ... Tožnik ni dokazal, da bi bil posestnik tega vozila, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal zadnje mirne posesti na spornem delu nepremičnine. Zaslišan kot priča je D. U. namreč izpovedal, da je na tem parkirnem prostoru parkiral le zaradi posredovanja T. P., kateri je posredoval med tožencem in med lastnikom avtodoma. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je toženec dovolil takšno parkiranje, vendar le do preklica kar pomeni, da je bil tudi z D. U. v odnosu le do preklica - prekarij, kar pa pomeni, da tožnik nikakor ni mogel biti zadnji mirni posestnik tega dela nepremičnine.

6. Kljub temu, da je toženec izkazal, da je preklical nadaljnjo uporabo parkirnega prostora pa lastnik avtodoma tega ni spoštoval, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe o samopomoči toženca, ko je namestil na kovinsko ograjo še ključavnico, s katero je onemogočil odprtje teh vrat in za kar je imel upravičen interes, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (člen 31 SPZ).

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel ekonomskega interesa za to, da je le kot posrednik med D. U. in tožencem dosegel, da je D.U. lahko parkiral avtodom na tem parkirnem prostoru in ker je toženec dejansko onemogočil parkiranje D. U. tako tožnik ni izkazal ekonomskega interesa za vložitev te tožbe1. 8. Ker tožnik torej ni dokazal, da je bil hranitelj vozila last D. U. in da je z njim tudi razpolagal v tem smislu, da bi uporabljal sporni parkirni prostor, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni nudilo sodnega varstva tožeči stranki in je zavrnilo tožbeni zahtevek in da torej ravnanje toženca do tožnika ni bilo protipravno.2

9. Glede na obrazloženo tudi ne drži pritožbena trditev tožeče stranke, da je bil tožnik posredni posestnik predmetnega vozila in s tem tudi soposestnik predmetnega dela nepremičnine. V pravdi zaradi motenja posesti je dokazno breme, da je posestnik na tistem, ki zatrjuje posest, tega pa kot že obrazloženo in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje tožnik ni dokazal.3

10. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi izvajalo dokaz z vpogledom v fotografije in USB ključ v odsotnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je takšen dokaz izvedlo javno, na glavni obravnavi in je tako po načelu kontradiktornosti takšen dokaz bil izveden na naroku za glavno obravnavo, ob prisotnosti obeh pravdnih strank in zato ni mogoče govoriti, da je sodišče kakorkoli favoriziralo toženo stranko. S tem ni storilo očitano bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo očita pritožnik v pritožbi.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki so utemeljeni glede na vsebino odgovora na pritožbo, ki v celoti potrjuje odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka je priglasila kot stroške za odgovor na pritožbo 400 odvetniških točk, vse povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 288,46 EUR, in ta znesek mora kot pritožbene stroške tožeča stranka povrniti toženi stranki na način, kot je to odločeno v izreku sklepa sodišča druge stopnje.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 801/2009 z dne 1. 4. 2009, po katerem je ekonomski interes v motenjskih sporih pomemben še ob nadaljnjem pogoju, da zaradi posebej neizkazanega ekonomskega interesa tudi ni pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka za motenje posesti. 2 Primerjaj VSL sklep I Cp 1314/2009 z dne 16. 4. 2009, po katerem je protipravnost objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takšnimi dejanji in ravnanji, ki so v nasprotju s pozitivnimi predpisi in pravnim redom. 3 Primerjaj sklep VSL I Cp 600/2009 z dne 18. 3. 2009.