Jedro

Tudi v primeru, ko sodna pošiljka zaradi njene velikost ne gre v hišni predalčnik oziroma skozi njegovo odprtino, je treba šteti, da gre za neuporaben hišni predalčnik v smislu 4. odstavka 142. člena ZPP in da je zato treba sodno pošiljko vrniti sodišču, saj v primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni moč pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozen ugovor toženca z dne 29. 12. 2014 zoper izdano začasno odredbo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec. Navaja, da je sklep ničen, ker je o zavrženju ugovora odločil sodnik A. A. v nasprotju z dodelitvijo pravdnih zadev po Sodnem redu. Ker je bila obravnavana zadeva dodeljena sodniku B. B., pomeni odločanje samovoljnega sodnika A. A. bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Podana pa je tudi kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je za odločanje o ugovoru stvarno pristojno višje sodišče. Maščevalnost in pristranskost A. A. je izkazana v zadevi VL 69144/2011, ko sodišče tožencu ni priznalo pravočasno plačane sodne takse. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane odločitve ni moč preizkusiti. Četrti odstavek 142. člena ZPP izrecno določa, da je vročevalec dolžan po preteku 15-dnevnega roka pustiti pisanje v hišnem predalčniku. Iz vročilnice z dne 6. 11. 2014 je razvidno, da poštar 6. 11. 2014 ni obvestil toženca, da pisanja ni mogoče vložiti v hišni predalčnik, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. To opombo je poštar pripisal šele 22. 11. 2014, to je na dan, ko bi moral vložiti pisanje v hišni predalčnik oziroma na dan, ko ga je vrnil sodišču. Razlogovanje sodišča je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi o predalčnikih, ki skozi odprtino na vratcih predalčnika, katerega uporabna širina je pet centimetrov, dopuščajo vložitev pošiljk do širine približno dvanajstih milimetrov, nikakor pa ne debeline treh centimetrov. Splošno znano je tudi, da imajo poštarji ključe za odpiranje vratc poštnih predalčnikov za vložitev debelejših pošiljk. Za vložitev sodnega pisanja ni bilo nobene ovire razen malomarnosti poštarja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne vročitve po poštarju je sodišče toženca pozvalo, naj dvigne pisanje na sodišču, ne da bi določilo rok za dvig. Nesporno je tudi, da je sodna referentka samovoljno odprla sodno pisanje ter da tožencu ni vročila original pisemske ovojnice, kar je v nasprotju z ustavno zajamčeno tajnostjo pisem. Toženec zaradi vsega navedenega ni mogel preveriti vsebine pošiljke. Navaja še, da je tožnica vložila več po vsebini enakih predlogov za izdajo začasne odredbe ter da so bili vsi nesklepčni. V nobenem izmed predlogov tožnica „razpolaganj“ toženca ni substancirala, s čimer je tožencu omejil pravico do izjave. Sklep o začasni odredbi krši tudi določbo prvega odstavka 180. člena ZPP v zvezi s 105. členom ZPP, saj pokojniki ne morejo biti tožniki. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v prejšnje stanje. Podrejeno predlaga, da začasno odredbo z dne 24. 10. 2014 kot nedovoljeno zavrne, tožencu pa prizna vse stroške postopka.(1) Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožencu pa naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je iz razloga, ker o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 5. 11. 2014 ni odločil B. B., kateremu je bila dodeljena v obravnavanje konkretna zadeva, temveč samovoljni sodnik A. A., podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Kršitev iz navedene točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe/sklepa sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo (le) o (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje ugovora zoper sklep o začasni odredbi oziroma je ugovor zavrglo kot prepozen, do kršitve načela neposrednosti iz citirane določbe ZPP ni prišlo. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni bilo nepravilno sestavljeno, saj je v skladu z določbami ZIZ, v katerem je urejen postopek odločanja o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, o ugovoru odločal sodnik posameznik (primerjaj prvi odstavek 6. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zaradi nespoštovanja pravil o dodeljevanju zadev bi lahko zato v konkretnem primeru šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa, ker toženec ni pojasnil, kako je oziroma bi lahko zatrjevana kršitev pravil o dodeljevanju zadev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno (zgolj), da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o ugovoru, tudi navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pristranskosti sodnika A. A. velja na tem mestu še dodati, da zgolj zatrjevano dejstvo, da sodišče v zadevi, v kateri naj bi tudi odločil omenjeni sodnik, ni priznalo tožencu pravočasno plačane sodne takse, še ni in ne more biti sama po sebi okoliščina iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti.

6. Ker je za odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi skladno s 6. členom ZIZ pristojno sodišče prve stopnje,(2) pritožba tudi nima prav, da bi moralo o ugovoru odločiti višje sodišče. V tej zvezi zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim vročanjem sklepa o začasni odredbi z dne 5. 11. 2014 tožencu. V konkretnem primeru vročevalec (poštar) tožencu res ni po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke, v kateri je bil sklep o začasni odredbi, pustil v hišnem predalčniku sodnega pisanja, kot pravilno navaja pritožba. Vendar pa zaradi navedenega ni bila kršena določba četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot zmotno meni toženec. V navedeni določbi ZPP je namreč predpisano, da se v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje, ki ga naslovnik ne dvigne v 15 dneh, ne pusti v hišnem predalčniku, temveč se vrne sodišču. Za prav tako situacijo pa gre v konkretni zadevi, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, saj poštar po poteku petnajstdnevnega roka, v katerem toženec ni dvignil sodne pošiljke, le-te zaradi njene velikosti ni mogel pustiti v hišnem predalčniku, zaradi česar je bila vrnjena sodišču, kar vse izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi in vročilnice, ki se nahajata na list. št. 57 spisa. Tudi v primeru, ko sodna pošiljka zaradi njene velikosti ne gre v hišni predalčnik oziroma skozi njegovo odprtino, je namreč treba šteti, da gre za neuporaben hišni predalčnik v smislu četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in da je zato treba vrniti sodno pošiljko sodišču, saj v primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni moč pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima.

8. Pogoj, da se šteje vročitev v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za opravljeno, je tudi, da mora biti naslovnik v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se v primeru, ko naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrne sodišču. Neizpolnitev tega pogoja smiselno uveljavlja toženec v pritožbi, vendar tudi z navedenim ne more uspeti. Iz podatkov spisa namreč izhaja (glej ovojnico na list. št. 57 spisa), da je sodišče prve stopnje uporabilo za vročanje sklepa o začasni odredbi tožencu ovojnico za vročanje, kot jo določa Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik), v skladu s tem Pravilnikom pa se opozorilo o tem, v katerem primeru se bo pismo vrnilo sodišču, navede v pravnem pouku na zadnji strani obvestila o prispelem pismu.(3) Navedeno obvestilo pa je bilo, kot izhaja iz besedila na vrhu zadnje strani ovojnice in obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki imata naravo javne listne in zato dokazujeta resničnost tistega, kar je v njiju potrjeno, tožencu puščeno v hišnem predalčniku dne 6. 11. 2014. Toženec bi sicer lahko dokazal nasprotno, vendar pa v konkretnem primeru ni ponudil nobenega dokaza o tem, da v prejetem obvestilu o prispelem pismu navedeno opozorilo ni bilo vsebovano (gre sicer za negativno dejstvo, vendar bi lahko predložil obvestilo o prispelem pismu, iz katerega bi bilo moč ugotoviti, ali vsebuje opozorilo iz četrtega odstavka 142. člena ZPP).

9. Ker v skladu ZPP vročevalec (poštar) ni dolžan naslovnika v obvestilu o prispelem pismu obvestiti, da konkretnega sodnega pisanja ni/ne bo mogoče pustiti v hišnem predalčniku, temveč zadošča splošno opozorilo o tem, v katerih primerih se sodno pisanje vrne sodišču, vročevalec ni nepravilno ravnal s tem, ko dne 6. 11. 2014 toženca ni obvestil, da pisanja zaradi velikosti kuverte ni/ne bo mogoče vložiti v hišni predalčnik, temveč je šele 22. 11. 2014 na vročilnici in na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi navedel, zakaj konkretno sodnega pisanja ni mogel pustiti v hišnem predalčniku. Toženec v pritožbi tudi trdi, da imajo poštarji ključ za odpiranje vseh poštnih predalčnikov za vložitev debelejših pošiljk, vendar pa navedenega ne dokaže. Trdi sicer, da je to splošno znano dejstvo, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

10. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil sklep o začasni odredbi tožencu v skladu z določili 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vročen po fikciji vročitve dne 21. 11. 2014. Ker je toženec ugovor zoper navedeni sklep vložil dne 29. 12. 2014 (navedeno ni sporno), kar je po izteku osemdnevnega roka za ugovor, pa je pravilna tudi izpodbijana odločitev, da se ugovor zavrže kot prepozen. Ob tem velja še dodati, da je bil dopis z dne 25. 11. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje toženca obvestilo, da lahko vsebino vrnjenega sodnega pisanja dobi v civilni pisarni prvostopenjskega sodišča, nepotreben, ob dejstvu, da je bil tožencu sklep o začasni odredbi pred tem pravilno vročen po fikciji vročitve. Zato toženec tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje tožencu v tem dopisu ni določilo roka za dvig. Prav tako ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da je sodna referentka samovoljno odprla sodno pisanje ter da tožencu ni izročila originala pisemske ovojnice, ob dejstvu, da je fikcija vročitve nastopila, preden je sodna referentka odprla ovojnico. Pri tem sodna referentka ni bila dolžna tožencu izročiti pisemske ovojnice, saj v ZPP ni podlage za izročitev pisemske ovojnice stranki (naslovniku) po nastopu fikcije vročitve.

11. Do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi toženec zlasti utemeljuje, zakaj je sklep o začasni odredbi nepravilen in nezakonit, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Prav tako tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče ni povzemalo predloga tožene stranke za sprožitev kazenskih postopkov zoper več oseb, saj morebitna sprožitev kazenskih postopkov ne sodi v sklop odločanja o pritožbi zoper izpodbijani sklep, Op. št. (2): Skladno s petim odstavkom 6. člena ZIZ višje sodišče odloča (zgolj) o pritožbah.

Op. št. (3): Primerjaj 12. člen Pravilnika.