Jedro

Predhodnih izpovedb prič, izvedencev oziroma zagovora obsojenca na glavni obravnavi ni treba brati, če in ko se ugotovi, da je izpovedovanje po vsebini odgovarjajoče poprej navajanemu in že zapisanemu.

V zvezi z zakonitostjo pridobitve in uporabe podatkov o telefonskih komunikacijah, je treba upoštevati, da so bili ti podatki v obravnavanem primeru pridobljeni na podlagi 149.b člena ZKP (torej ne po razveljavljenih določbah ZEKom-1 ali predhodno veljavnih določbah ZEKom), da je šlo za zasledovanje ustavno dopustnega cilja – odkrivanje in dokazovanje hudega kaznivega dejanja posilstva (predpisana kazen od enega do deset let zapora) in da ni šlo za nesorazmerno hud poseg v ustavno zavarovane pravice obsojenega do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov, upoštevaje naravo obravnavanega kaznivega dejanja, katerega izvršitev se izvrši praviloma v zasebni sferi delovanja obeh vpletenih oseb in je zato ta ukrep oceniti kot primeren za dosego navedenega cilja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je bila izrečena kazen enega leta zapora. Po drugem odstavku 105. člena ZKP (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovanka M. K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke, potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, kar bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki obsojenca vložili pritožbi, ki pa ju je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo še, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 380,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da se izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče najprej izpostavlja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti se najprej uveljavlja kršitev 344. in 385. člena ZKP, kar naj bi bilo storjeno s tem, da se je na glavni obravnavi obtožnica spremenila v škodo obsojenca, česar državni tožilec ne bi smel storiti, sodišče pa ne dopustiti. S spremenjeno navedbo v obtožnici, glede očitanega načina strela obsojenca, kot je povzeto tudi v izreku sodbe, se je namreč opisoval način, kako je bil zlomljen odpor oškodovanke. Spremembe obtožnice državni tožilec ni niti obrazložil, navedba sodišča, da se je z njeno spremembo le sledilo spremenjenemu dejanskemu stanju pa naj bi bila protispisna in s tem zagrešena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega se je v ponovljenem sojenju ugotavljalo, kako je prišlo do spolnega občevanja (pri čemer se je sledilo izpovedbi oškodovanke, da je obsojenec „s penisom prodrl v njeno nožnico“) in je bilo v tem delu dejansko stanje ugotovljeno v obsojenčevo škodo, torej v nasprotju z določbo 385. člena ZKP (prepoved reformatio in peius).

7. Navedbe zahteve so neutemeljene, saj vložnik niti ne konkretizira, v čem naj bi spremenjena navedba o načinu strela pomenila spremembo v obsojenčevo škodo. Opis dejanja v tem delu, ko se konkretizira način obsojenčevega strela, sledi dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi, pri čemer je povsem pravilno stališče sodišča druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe), da gre še vedno za isti historični dogodek, kot ga je vsebovala prvotna (nespremenjena) obtožnica. Ob tem pa nova konkretizacija z navedbo, da je obsojenec pištolo „najprej podržal na njeno glavo, ustrelil mimo K. v steno za njo“ vsebinsko ne predstavlja nič hujšega ali bolj obremenilnega za obsojenca, kot prejšnja navedba v prvotni obtožnici, da je „ustrelil mimo glave M. K.“. Vložnik tudi ni določno opredelil, v čem naj bi bila kršena zakonitost, ko državni tožilec ni obrazložil spremembe obtožnice in tudi ne v delu, ko meni, da bi moralo sodišče odločiti o dopustnosti njene spremembe, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb vložnika ne opredeljuje. Pri zatrjevanju kršitve iz 385. člena ZKP pa se vložnik zahteve sklicuje na ugotavljanje in ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in to v zvezi z zakonskim znakom spolnega občevanja, ki je v izreku sodbe konkretno naveden. Splošno razumevanje spolnega občevanja pomeni naravno združitev spolnih organov ženske in moškega.(1) Da je in kako je prišlo do take spolne združitve oziroma spolnega občevanja pa je predmet obrazložitve sodbe in v tem okviru ne gre za odločanje v škodo obsojencu, v primerjavi s predhodno, v pritožbenem postopku razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi, saj se le navajajo dokazni zaključki o obstoju tega zakonskega znaka, torej o načinu spolnega občevanja.

8. Vložnik zahteve oporeka upravičenosti ocenjevanja obsojenčevega zagovora in meni, da bi moralo sodišče presojati utemeljenost obtožnice in ne zagovora ter, da se mora sodba opreti na dejstva in dokaze, ne pa na obsojenčev zagovor. Zaradi takega ravnanja sodišča naj bi bil kršen 355. člen ZKP. Tako stališče vložnika nima opore v določbah ZKP, saj res drži, da mora sodišče utemeljiti sodbo z dejstvi in dokazi, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP), vendar je pomen in namen obdolženčevega zagovora v kazenskem postopku v tem, da se opredeli do obtožbene teze in tako opredeljevanje sodišče ocenjuje tako samo zase kot tudi (ali predvsem) v korelaciji z ostalimi izvedenimi dokazi in na ta način prihaja do dokaznih zaključkov. Obsojenčev zagovor je bil zato, tudi v tej obravnavani zadevi, upravičeno ocenjevan, kar je imelo za posledico opredeljevanje sodišča, v katerem delu in zakaj ni bil sprejemljiv.

9. V zahtevi se nadalje uveljavlja vrsto kršitev določb ZKP, in sicer 325. in 335. člena ZKP, kar naj bi sodišče prve stopnje storilo na glavni obravnavi z zapisom, da se obsojenec zagovarja „smiselno enako“, na enak način pa naj bi se na kratko opredelilo tudi izpovedovanja oškodovanke in priče B. Kršene naj bi bile še določbe 324., 334. in 355. člena ZKP, ko obrambi niso bila dovoljena vprašanja, čeprav zapisniki o prejšnjih zaslišanjih niso bili prebrani, se pa sodba na te dokaze vseeno opira. Čeprav vložnik zahteve niti ne konkretizira, v katerih delih naj bi se sodba opirala na take dokaze, je treba ugotoviti, da je na istovrstne pritožbene navedbe sicer že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje (točka 8 obrazložitve); poleg tega velja ponovno poudariti, da predhodnih izpovedb prič, izvedencev oziroma zagovora obsojenca na glavni obravnavi ni treba brati, če in ko se ugotovi, da je izpovedovanje po vsebini odgovarjajoče poprej navajanemu in že zapisanemu. Tako ponovno izpovedovanje je bilo torej na glavni obravnavi slišano, zapisano pa je že v predhodnem zapisniku in ni potrebno ponovno zapisovanje enake vsebine. V tem pomenu je povsem razumljiva navedba v zapisniku, da je zagovarjanje ali izpovedovanje „smiselno enako“ in to je očitno enako razumela tudi obsojenčeva obramba, saj v tej zvezi niso bile dane na glavni obravnavi nikakršne pripombe na zapisnik. Enako velja poudariti tudi v zvezi z nedovoljenimi vprašanji, če gre za ponavljanje tistih, na katera je že bilo odgovorjeno.

10. Kršitve določb 334., 335. in 355. člena ZKP naj bi bile po mnenju vložnika zahteve podane tudi zaradi neprebranega izvedenskega mnenja izvedenca F. S., ki se je štelo za prebrano, a je sodišče kljub temu nanj oprlo sodbo. Sodišče naj tako ne bi vodilo postopka skladno z določbami ZKP, poleg tega pa se vložnik ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče postopek izvedlo skladno z ZKP. Tudi v tem delu je sodišče druge stopnje že odgovorilo na enakovrstne pritožbene navedbe, pri čemer je pravilno izpostavilo (točka 9), da v navedenem pogledu na zapisnik niso bile dane (pravočasne) pripombe in zato velja domneva, da je bil potek obravnave dejansko tak kot izhaja iz zapisnika. Ob tem pa neutemeljenost vložnikovih navedb izhaja tudi iz dejstva, da je bil izvedenec S. na glavni obravnavi neposredno zaslišan (skladno s 333. členom ZKP), kjer je svoje izvedensko mnenje ustno predstavil in v tem okviru odgovarjal na številna vprašanja, tudi (ali predvsem) postavljena mu od zagovornika obsojenega, pri čemer so mu bila predočena tudi stališča iz njegovega predhodno dostavljenega, pisnega izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje je bilo posledično na glavni obravnavi podrobno obrazloženo; izvedenec je odgovoril na vrsto podrobnih vprašanj zagovornika, pri čemer je sam izvedenec večkrat poudaril, da je na posamezna vprašanja že odgovoril. Zaradi vseh navedenih razlogov v ravnanju sodišča prve stopnje pri zasliševanju izvedenca S. niso bile storjene zatrjevane procesne kršitve.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik obširno utemeljuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da je izpodbijano sodbo oprlo na izpise od operaterjev pridobljenih, pri njih hranjenih telefonskih komunikacijah, čeprav za hrambo le-teh po odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, s katero so bili razveljavljeni členi od 162 do 169 Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), niso imeli več pravne podlage in bi morali uničiti vse podatke, ki so jih hranili na teh podlagah. Na istovrstne pritožbene razloge je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točki 15 in 16 obrazložitve) in v zvezi s to obrazložitvijo vložnik zahteve ne ponuja nobenih novih ali drugačnih utemeljitev, ki bi terjale dopolnilno pojasnilo o neutemeljenosti stališča vložnika. Zaradi navedenih razlogov Vrhovno sodišče le dodatno poudarja, da je v zvezi z zakonitostjo pridobitve in uporabe podatkov o telefonskih komunikacijah, treba upoštevati, da so bili ti podatki v obravnavanem primeru pridobljeni na podlagi 149.b člena ZKP (torej ne po razveljavljenih določbah ZEKom-1 ali predhodno veljavnih določbah ZEKom), da je šlo za zasledovanje ustavno dopustnega cilja – odkrivanje in dokazovanje hudega kaznivega dejanja posilstva (predpisana kazen od enega do deset let zapora) in da ni šlo za nesorazmerno hud poseg v ustavno zavarovane pravice obsojenega do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov, upoštevaje naravo obravnavanega kaznivega dejanja, katerega izvršitev se izvrši praviloma v zasebni sferi delovanja obeh vpletenih oseb in je zato ta ukrep oceniti kot primeren za dosego navedenega cilja.(2)

12. V zvezi s strelom mimo oškodovanke M. K. vložnik zahteve podrobno analizira njeno izpovedovanje, ko je bila zaslišana kot priča, ter pri tem ponuja svojo dokazno oceno tega dokaza. Meni namreč, da za dokazne zaključke sodišča „ni podlage v izvedenih dokazih, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno“ in čeprav navaja, da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se vsebinsko uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga drugi odstavek 420. člena ZKP izrecno izključuje. Enak zaključek velja tudi glede njegove interpretacije izvedenskega mnenja S. v odnosu na izpoved priče – oškodovanke, po kateri naj bi se izkazala izpoved slednje kot neresnična in neverodostojna. Kolikor pa se v tej zvezi izpostavlja, da se sodba „v odločilnem opre na navedbe oškodovanke ob podaji kazenske ovadbe“, čeprav ovadba ni dokazno sredstvo, pa je treba vložnika tudi v tem delu napotiti na pojasnilo iz sodbe sodišča druge stopnje (točka 11. obrazložitve), da kazenska ovadba ni bila temelj za ugotovitev kaznivega dejanja in krivde obsojenca. To je razvidno tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (točka 29), kjer se le omenja navedbe oškodovanke ob podaji kazenske ovadbe, medtem ko se vsebinsko vzporeja in ocenjuje njeno izpovedovanje, ko je bila zaslišana v preiskavi in kasneje „v nadaljnjih izpovedbah.“

13. Po stališču vložnika zahteve obstajajo v mnenjih izvedenca F. S. in od obrambe angažiranega strokovnjaka J. G. taka nasprotja, da se jih ni dalo odpraviti z njunim zaslišanjem in bi bilo zato, skladno z 258. členom ZKP, treba postaviti novega izvedenca. Glede na to, da sodišče tega ni odredilo, niti ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja, naj bi bila storjena kršitev 257. in 258. člena ZKP in je zato izpodbijana sodba „nepravilna in nezakonita“, dejansko stanje pa zmotno in nepopolno ugotovljeno. V obširnem oporekanju izvedenskemu mnenju izvedenca S., vložnik zahteve navaja, da - je bila neprimerno opravljena sondacija poškodbe od strela na steni; je pa pomembna zaradi odmere kota streljanja, - izvedenec S. nejasno „govori o nekem vertikalnem kotu“, ki ga ne zna oceniti, pod katerim naj bi bilo sicer streljano; na mnenje S. pa da ta, kot naj ne bi imel vpliva, čeprav da izvedenec S. hkrati pritrjuje mnenju G., glede strelne linije in naj bi bilo zato izvedensko mnenje S. nejasno ter s seboj v nasprotju, - izvedenec S. ni opravil ogleda, zato naj bi bili njegovi zaključki strokovno pomanjkljivi; vsebinsko oporeka posameznim navedbam v izvedenskem mnenju (glede inventarja v sobi, razdalji streljanja od zida), iz česar zaključi, da je mnenje izvedenca zgrešeno in neutemeljeno, zlasti ko je navajal, da obsojenec ni mogel streljati s položaja, kot ga je sam navajal, - in je tako vložnik podal svojo lastno analizo izvedenskega mnenja ter mnenja strokovnjaka J. G. ter predlagal drugačen zaključek, iz kakega položaja naj bi streljal obsojeni. Pri tem se je skliceval, da iz navedenih mnenj izhaja kot možen tudi ta položaj, ki ga je navajal obsojeni, sodišče pa je v tem pogledu v škodo obsojencu sledilo izpovedi oškodovanke. Poleg tega naj bi sodišče svoj dokazni zaključek po „navedenem nepravilnem in nezakonitem stanju v odločilnem oprlo na izvedensko mnenje S. in G., ki pa ju očitno napačno reproducira“ in na ta način zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Vložnik zahteve se tudi v tem povzetem delu zavzema za drugačno oceno navedenih dokazov, kar predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); tudi kolikor meni, da bi bilo treba izvedensko mnenje dopolnjevati oziroma postaviti novega izvedenca, gre za uveljavljanje prav tako nedovoljenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca balistične stroke je sodišče prve stopnje namreč zavrnilo in to odločitev ustrezno utemeljilo (točka 8 in 9 obrazložitve); odločitev pa je bila preizkušena tudi v pritožbenem postopku in je sodišče druge stopnje z njo soglašalo (točka 12 obrazložitve sodbe). Razlogi izpodbijane sodbe določno navajajo, katera dejstva so se ugotavljala in katera so se tudi ugotovila s pomočjo izvedenskega mnenja S. in na podlagi zaslišanja strokovnjaka G., kot tudi v katerih odločilnih delih se je izvedensko mnenje ujemalo in iz katerih razlogov s pričanjem oškodovanke (točka 9 in točke 43 do 47 ter še posebej točka 48 sodbe sodišča prve stopnje). Ta del obrazložitve sodbe, ki logično in jasno podaja utemeljitev dokaznih zaključkov na podlagi podrobne ocene izvedenih dokazov, nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi kazale na zatrjevano kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. V zahtevi za varstvo zakonitosti se ponavlja tudi že v pritožbi uveljavljano in utemeljeno zavrnjeno oporekanje vložnika sodišču prve stopnje, ker ni samo opravilo ogleda in rekonstrukcije na kraju, ter da je bil ob nasprotovanju strank prebran zapisnik o ogledu in rekonstrukciji iz prvega sojenja. Glede na podan predlog za ponovno opravo teh procesnih dejanj, s pomočjo katerih bi se odpravile posledice zaradi „nestrokovnega in pomanjkljivega dela izvedenca S.“ (opravilo bi se potrebne izmere, predvsem pot krogle), je imela zavrnitev tega predloga za posledico nezakonito in nepravilno sodbo, storjene so bile bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 29. člena Ustave. Kot navedeno je že sodišče druge stopnje povsem pravilno pojasnilo, da za branje zapisnika o ogledu in rekonstrukcije, glede na določbo 340. člena ZKP, sodišče ne potrebuje soglasja strank, temveč se tak zapisnik prebere na podlagi 339. člena ZKP in zato v tem delu niso bile storjene nobene kršitve določb ZKP. Dokazni predlog za ponovno opravo tega dejanja pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (točka 8 obrazložitve) in je vložnikovo vztrajanje pri izvedbi tega dokaza očitno pogojeno z njegovim vztrajanjem na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju

16. Ko si vložnik zahteve prizadeva izpodbiti verodostojnost oškodovankinega izpovedovanja z razlogovanjem o nujnosti njenega prizadetega sluha, če bi bil strel obsojenca izveden s take bližine kot jo je sama opisovala in da bi za preverjanje take navedbe sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca specialista ORL, ki bi oškodovanko pregledal, vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Oškodovanka je namreč sama povedala, da se prizadetega sluha ne spominja, zdravniške pomoči v zvezi s tem ni iskala in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje (točka 11 obrazložitve), bi bilo izvajanje takega dokaza po več kot desetih letih povsem nesmiselno. Zaradi navedenih razlogov, z zavrnitvijo predlaganega dokaza kot nepotrebnega, ni bila storjena v zahtevi zatrjevana kršitev 29. člena Ustave.

17. Izrek izpodbijane sodbe naj bi bil „nejasen in pomanjkljiv“, ker ne opredeljuje na kakšen način naj bi obsojenec z oškodovanko spolno občeval in je zato po mnenju vložnika zahteve podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi pri tej zatrjevani kršitvi se v zahtevi podrobno analizira izvedene dokaze, zlasti izpoved oškodovanke (predvsem njeno izjavo dano ob podaji kazenske ovadbe!), izpovedbe prič E. P., M. P. in M. P., iz katerih se sklepa, da naj ne bi prišlo do posilstva in se izpostavlja opustitev dolžnosti kriminalista S., da bi oškodovanko ob podaji ovadbe napotil na ginekološki pregled. Navedeni razlogi naj bi torej povzročili zmotno presojo dejanskega stanja, kar ponovno pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga po drugem odstavku 420. člena ZKP; način storitve z navedbo obsojenčevega spolnega občevanja z oškodovanko, pa je zadostno konkretiziran in določen ter je morebiti potrebno podrobnejše opisovanje izvršitvenega načina predmet obrazložitve sodbe (kot navedeno že zgoraj v točki 7). Zaradi navednih razlogov zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Kot je še izpostavljeno v zahtevi, naj bi oškodovanka šele v „tretjem sojenju“ natančneje izpovedala, „da je prišlo do penetracije penisa“, vendar v zahtevi niti ni substancirano, kako in v čem naj bi se kazal vpliv te, šele takratne navedbe na nezakonitost izpodbijane sodbe in se zato o tem Vrhovno sodišče ne more opredeliti.

18. Vložnik zahteve nadaljuje uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi v zvezi z zakonskim znakom prisiljenja, saj naj bi bila ta okoliščina sporna, predvsem pa naj bi bilo navajanje oškodovanke neresnično in bi bilo treba slediti obsojenčevemu zagovoru, da oškodovanke ni posilil. V potrditev te teze vložnik zahteve spet ponuja svoje videnje izpovedbe ne le oškodovanke, temveč tudi njenega partnerja S., se sklicuje na anamnezo oškodovanke izhajajočo iz psihiatričnega izvedenskega mnenja dr. T. (ki da je med drugim ocenila oškodovankino spolno področje brez „prekomernih zavor“) in na teh podlagah zaključuje, da je „drugačna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi … napačna in izvedenskemu mnenju T. protispisna“ ter da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na vsebinsko izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja se vložnikovo sklicevanje na zatrjevano procesno kršitev izkaže kot neutemeljeno.

19. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila nadalje podana zaradi medsebojnega nasprotja razlogov izpodbijane sodbe o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A. J., nekdanjega vodjo sektorja kriminalistične policije ter za imenovanje izvedenca za preiskovanje kaznivih dejanj. Po mnenju vložnika zahteve naj bi namreč sodišče ugotavljalo nepravilnosti pri policijskem delu (poškodba od izstreljene krogle v zidu naj bi bila sondirana nepravilno), po drugi strani pa „se sodišču ne poraja dvom v izvedbo ogleda.“ Zaradi neutemeljene zavrnitve navedenega dokaznega predloga naj bi bil kršen tudi 29. člena Ustave. Zatrjevanih nepravilnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga (točka 7 obrazložitve), izrecno zapisalo tudi ugotovitev, da je bila poškodba v steni sondirana strokovno neprimerno, a se pri tem ni pojavil nikakršen dvom v zakonito delo policije in tudi sicer niso bile ugotovljene nobene (druge) nepravilnosti pri delu policije na ogledu, tako da je sodišče lahko uporabilo kot dokaz ta zapisnik o ogledu. Zaslišanje predlagane priče A. J. in postavitev predlaganega izvedenca je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nebistveno za obravnavanje zadevnega kaznivega dejanja, predvsem pa kot nepotrebno, saj je policijsko preiskovanje dejanja sodišče preverjalo in razjasnilo z zaslišanjem kriminalista B. S. Zaradi enakih razlogov je sodišče upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje J. C. in B. G. – policistov, ki naj bi opravljala pomanjkljivo policijsko delo na ogledu kraja kaznivega dejanja.

20. Vložnikovo poudarjanje, - da je poprej napravljeno strelno luknjo v steni obsojenec pokazal tako oškodovanki, kot tudi pričam Tadeji Zupanc in J. B., a da je njihove izpovedi sodišče neutemeljeno in pristransko zavračalo, ter nadalje, - da je obsojenčev zagovor podprt tudi z izpovedjo priče M. B., ki je izpovedala o denarnem motivu oškodovanke in o odnosu med obsojencem in oškodovanko, - da se je oškodovanka le nekaj dni po obravnavanem posilstvu udeležila zabave, kjer naj bi „prišlo do otipavanja med oškodovanko in R.“ (kar naj bi ne potrjevalo oškodovankinih izpovedb o obsojenčevem „domnevnem posilstvu“), - da je bil oškodovankin interes le v pridobitvi denarja od obsojenca, saj je na glavni obravnavi sama izpovedala, da ni imela dovolj denarja za „normalno življenje“, - da je oškodovanka skušala umakniti obremenilno izjavo zoper obsojenca, a si je premislila, ko so ji na tožilstvu „povedali, kaj jo čaka, če izjavo spremeni“; zmotna pa naj bi bila tudi presoja sodišča, da se je obsojeni skušal oškodovanki opravičiti, - da telefonski izpiski prometa med obsojencem in oškodovanko in telefonski klic obsojenca B. D. ter obisk slednjega na domu obsojenca, ko je bila oškodovanka še pri obsojencu, kažejo, da je „dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno“, po vsebini predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

21. Da gre prav tako za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja že iz uvodne navedbe v zahtevi, kjer vložnik izrazi mnenje, da je sodišče oprlo izpodbijano sodbo na zmotno izvedensko mnenje izvedenke dr. M. T. Pri tem se vložnik opira na okoliščino, da je izvedenka pregled oškodovanke opravila štiri leta po obravnavanem dogodku, čeprav posttravmatska stresna motnja izzveni po dveh letih; da je izvedenka izhajala iz domnevnega posilstva, čeprav oškodovanka o spolnem občevanju ni izpovedovala do tretjega sojenja; da so „več kot zgrešene ugotovitve“ izvedenke o oškodovankinem zaznavanju odpora do stika in spolnosti; da iz izvedenskega mnenja izhaja, da značilnosti, ki sledijo izkušnji „spolne zlorabe“ pri oškodovanki ni bilo več mogoče zaslediti; da je mnenje izvedenke, izraženo na glavni obravnavi o oškodovankinem spolnem doživljanju, v nasprotju z njenim pisnim mnenjem; da izvedensko mnenje govori le o spolni zlorabi, ne pa o posilstvu – kar vse naj bi predstavljalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, posledično pa so zaključki sodišča o dokazanosti posilstva z izvedenskim mnenjem dr. T. zmotni in v odločilnem protispisni. Izvedenka naj bi po mnenju vložnika segala tudi izven svojega strokovnega področja, in sicer na področje klinično-psihološke stroke (diagnostika duševnih motenj), kar naj bi vse utemeljevalo dokazni predlog za pridobitev novega izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca klinično-psihološke stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga naj bi bila kršena določba 29. člena Ustave.

22. Zgolj vložnikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne more utemeljevati obstoja citirane procesne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ta kršitev v zahtevi niti ni vsebinsko utemeljena, temveč se ukvarja le z razlogi zaradi katerih mnenje za vložnika ni sprejemljivo. Tako ti razlogi, kot tudi ne pavšalno zatrjevanje o poseganju izvedenke izven svojega strokovnega področja, ne morejo utemeljiti zatrjevane kršitve iz 29. člena Ustave, zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev drugega in dodatnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to zavrnitvijo sicer podalo povsem razumne in sprejemljive razloge (točka 12 obrazložitve), potem ko je v izvedenskem mnenju našlo vse potrebne odgovore na relevantna vprašanja oškodovankinega (po)doživljanja obravnavanega dogodka. Vsebina vložnikovega prizadevanja izpodbiti sprejemljivost izvedenskega mnenja pa se odraža v težnji hkrati s tem izpodbiti verodostojnost izpovedovanja oškodovanke, kar tudi v tem okviru predstavlja uveljavljanje (nedovoljenega) razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

23. Na problematiziranje ocen izvedenih dokazov – sprejemljivost oziroma nesprejemljivost izpovedb posameznih prič, kaže tudi vložnikov očitek sodišču, da je imelo „dvojna merila“ pri ocenjevanju njihove verodostojnosti, v odvisnosti od tega, ali je šlo za prijatelje ali sorodnike obsojenca oziroma oškodovanke. Sodba naj bi bila zaradi navedenega „nepravilna in nezakonita“, vendar je tudi v tem delu zahteva neutemeljena, ker meri na izpodbijanje dokazne ocene in s tem na zmotno ugotovljeno dejansko stanje; vpliv na (ne)zakonitost sodbe pa ni z ničemer izkazan.

24. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona, niti določb kazenskega postopka, zahteva pa je v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

25. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

(1) Glej M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 231. (2) Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 30062/2010 z dne 23. 7. 2015 in I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015.