Jedro

Šele če bi toženca podala konkretne in substancirane ugovore, bi bila tožnica dolžna podati še podrobnejše navedbe in izračune, v konkretnem primeru pa glede na ugovore tožencev to ni bilo potrebno. Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je namreč odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7401/2015 z dne 9. 3. 2015 v veljavi v 3. točki izreka in v 1. točki za glavnico v znesku 83.850,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 66.358,36 EUR od 27. 11. 2014 do plačila in od zneska 17.492,61 EUR od 21. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka). V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek (za zakonske zamudne obrestmi od zneska 17.492,61 EUR od 27. 11. 2014 do 20. 1. 2015) zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.627,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožujeta prvo in drugotožena stranka (toženca) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v I. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višina vtoževanega zneska po kreditni pogodbi ni natančno znana, saj tožeča stranka (tožnica) ni dokazala, kako so se gibale obresti glavnice po tej pogodbi. Iz kreditne pogodbe namreč izhaja, da je obrestna mera spremenljiva. Tožnica bi morala natančno pojasniti in dokazati, kako je obrestna mera vplivala na vtoževani znesek. Ker tega ni storila, sodišče pa je zahtevku ugodilo, je kršilo načelo dispozitivnosti in odločilo kljub pomanjkanju trditvene podlage. Takšno ravnanje sodišče je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V zvezi z višino vtoževanega zneska po kreditni pogodbi sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, odločilo je ob dokaznem standardu nižjem od verjetnosti. Sodišče se do navedb tožencev z naroka za glavno obravnavo dne 17. 5. 2016 vsebinsko v sodbi ni opredelilo, zato gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih). Del glavnice po kreditni pogodbi je bil poravnan, zato bi morala tožnica predložiti izračun terjatve s pojasnili po 287. in 288. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ker tega ni storila, ne more biti s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, koliko ji toženca sploh dolgujeta. Ker je sodišče kljub temu zahtevku ugodilo, gre za prekoračitev zahtevka in navedb tožnice. Ker je nepravilna in nezakonita odločitev sodišča o glavni stvari, je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je odločilo v mejah tožbenega zahtevka. Prav tako toženca neutemeljeno navajata, da je bila trditvena podlaga tožnice pomanjkljiva, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V zvezi z višino vtoževanega zneska po kreditni pogodbi z dne 23. 12. 2010, sklenjeni med tožnico in kreditojemalcem T., d.o.o., zavarovani s solidarnim poroštvom tožencev, je namreč tožnica podala zadostne trditve in predložila tudi ustrezne dokaze, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožnica je pojasnila višino vtoževanega zneska po kreditni pogodbi in zahtevek ustrezno substancirala. Navedla je, da je tožnica odstopila od kreditne pogodbe, ker glavni dolžnik ni plačeval obveznosti. V plačilo je zapadla celotna še neplačana terjatev, o čemer sta bila toženca obveščena z dopisom z dne 28. 2. 2012. Na dan 26. 11. 2014 (priloga A 8) so neporavnane obveznosti po kreditni pogodbi znašale: zapadla glavnica 58.000,00 EUR, zapadle redne obresti 1.772,17 EUR in zapadle zamudne obresti 13.695,78 EUR.

6. Toženca sta navedbam tožnice glede višine vtoževane terjatve na podlagi kreditne pogodbe ugovarjala s trditvijo, da višina vtoževanega zneska ni točno znana, ker iz besedila kreditne pogodbe izhaja višina kredita v znesku 70.000,00 EUR, tožnica pa vtožuje nekaj več kot 58.000,00 EUR in ni znano, na kakšen način so se terjatve zapirale. Navajala sta, da ni natančno pojasnjen in razviden obračun obresti, saj se je obrestna mera spreminjala. Natančneje bi moralo biti substancirano kakšen je znesek, kako je obrestovan in na kakšni pravni podlagi se zahteva.

7. Sodišče prve stopnje je takšen ugovor pravilno zavrnilo in je neutemeljena pritožbena navedba, da se do ugovora vsebinsko ni opredelilo. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi sodišča prve stopnje so odločilna dejstva navedena in je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Tudi glede navedenega ugovora je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil vtoževan znesek 58.000,00 EUR, ker je bil del terjatve že poravnan, obveznost pa je narasla zaradi rednih obresti in zamudnih obresti in je navedlo, da so ugovori tožencev neutemeljeni, s sklicevanjem na izpisek odprtih postavk tožnice.

8. Upoštevaje že opisane trditve tožnice, podkrepljene z dokazi, in le splošne ugovorne navedbe tožencev, so bile trditve tožnice zadostne. S strani tožnice navedena dejstva so namreč substancirala sporni zahtevek (zahteva sklepčnosti). Šele če bi toženca podala konkretne in substancirane ugovore, bi bila tožnica dolžna podati še podrobnejše navedbe in izračune, v konkretnem primeru pa glede na ugovore tožencev to ni bilo potrebno. Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je namreč odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke.

9. Neutemeljena je tudi navedba, da bi morala tožnica sodišču predložiti izračun terjatve s pojasnili po 287. in 288. členu OZ in da naj bi šlo tudi iz tega razloga za prekoračitev zahtevka in navedb tožnice. Šlo je namreč za odplačevanje kredita v mesečnih anuitetah po 1.000,00 EUR (neprerekano dejstvo).

10. Ostalih zaključkov in razlogov sodišča prve stopnje, tj. glede temelja obveznosti po kreditni pogodbi ter glede terjatve po pogodbi za klasični limit z dne 21. 7. 2012, pritožba ne izpodbija.

11. Odločitev o pravdnih stroških toženca izpodbijata le posledično, glede na odločitev v glavni stvari. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi stroškovna odločitev.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).