Jedro

Posredovanje pri kaznivem dejanju prometa z mamili pomeni dejansko posredovanje pri vzpostavljanju stikov med prodajalcem in kupci, pri čemer za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno ali to posrednik stori za plačilo ali iz kakšnega drugega motiva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni A. Z. je dolžan plačati sodno takso v znesku 230,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je B. C., K. P. in A. Z. spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelave prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), K. P. pa še za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Vsem obsojencem je bila izrečena pogojna obsodba, A. Z. je bila v njej določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba dve leti, v plačilo pa so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov K. P. in A. Z. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, P. in Z. pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega Z. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagala naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno spremeni in obsojenega Z. oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi vložnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo krivdo obsojenca, saj je nekritično presodilo okoliščine njegove izjave kot obteževalne in pri tem sklepalo, da je izpolnjen element naklepa pri storitvi kaznivega dejanja. Zaključek sodišča prve stopnje o tem je, čeprav načelno pravilen, preveč pavšalen in premalo kritično ovrednoten. Obsojeni ni imel nobenega motiva še manj naklepa,da bi storil kaznivo dejanje; ali je vedel ali ne, da je to kaznivo, ni toliko pomembno. Sodišče bi moralo oceniti, da se obdolženec ni zavedal prepovedanosti dejanja, ki ne more biti storjeno iz malomarnosti. Vložnica pritožbenemu sodišču očita, da je nekritično povzelo zagovor obsojenca in sklepanje sodišča prve stopnje, ni pa napravilo zaključka o pravni pravilnosti in je v tem delu sodba neobrazložena. V konkretnem primeru bi po mnenju vložnice lahko govorili tudi o pravni zmoti. Obsojenec je o svojem dejanju izpovedal v celoti iskreno, kar je sprejelo tudi sodišče razen tega, da ni vedel, da je dejanje prepovedano. Vprašati se je treba, zakaj naj bi obsojenec vse po resnici povedal, če ne bi mislil, da mu bo sodišče verjelo tudi, da ni vedel, da dela kaj narobe. Vložnica nadalje navaja, da vsako prenašanje informacij ni kaznivo dejanje. Bistvena značilnost posredovanja je, da posrednik dela za naročnika, torej za račun drugega, med obsojenim C. in Z. pa ni obstajal nikakršen dogovor o posredovanju. Obsojenec je neobremenjeno povedal informacijo, da njegov sosed goji travo in pri tem ni štel, da to pomeni sodelovanju pri prodaji droge oziroma posredovanje. Vložnica nadalje uveljavlja kršitev načela neenakosti do katerega je prišlo pri določitvi višine kazni zapora in trajanja preizkusne dobe, na to kršitev kaže primerjava obsodb z drugimi obsojenci. Obsojeni Z. je bil glede na to, da še nikoli ni bil obsojen, da je bil v času storitve kaznivega dejanja mlad, bolj kaznovan kot soobsojenca, katerih dejanje je bilo težje in sta k njemu bolj prispevala, od njega sta imela korist, oba pa sta bila že kaznovana.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedla, da zagovornica obsojenca uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložila, kot kršitev kazenskega zakona pa navaja napačno ugotovitev naklepa kot elementa kaznivega dejanja. Na zatrjevanje iz zahteve za varstvo zakonitosti, da ravnanje obsojenca ne vsebuje elementov kaznivega dejanja, je že argumentirano in sprejemljivo odgovorilo drugostopenjsko sodišče v točki 6 svoje sodbe. Vrhovna državna tožilka še ocenjuje, da zahteva v delu, v katerem zatrjuje, da je pritožbeno sodišče sledilo napačni interpretaciji prvostopnega sodišča, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi v delu, ko zahteva izpodbija višino izrečene kazenske sankcije obsojencu, pravi vrhovna državna tožilka, gre za uveljavitev nedopustnega razloga. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Pravnomočna sodba obsojenemu Z. očita, da je zaradi neupravičene prodaje posredoval pri prodaji konoplje s tem, da je v novembru 2008 v Ljubljani po dogovoru z B. C. slednjemu dne 5. 12. 2008 v dijaškem dom na G. v Ljubljani pripeljal kupca konoplje K. P. Očitano ravnanje predstavlja konkretizacijo enega od izvršitvenih načinov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki določa: „kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja na prodaj ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu...“ Pojem posredovanja pri kaznivem dejanju prometa z mamili ni opravljanje (zakonitih) pravnih poslov v imenu in za račun naročitelja ampak pomeni le dejansko posredovanje pri vzpostavljanju stikov med prodajalcem in kupci, pri čemer je za obstoj kaznivega dejanja nerelevantno ali to posrednik stori za plačilo ali iz kakšnega drugega motiva. Zato ni mogoče pritrditi ugovoru vložnice, da inkriminirano ravnanje obsojenega Z. ni predstavljalo posredovanja kot izvršitvenega načina kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Zatrjevanje vložnice, da med obsojenima Z. in C. ni bilo dogovora o posredovanju in da o tem ni dokazov, da obsojeni Z. ni deloval z naklepom najti C. kupca, da ni imel lastnega interesa glede prodaje so vprašanja dejanskega stanja, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Zatrjevanje, da obsojenec ni vedel, da je takšno ravnanje, kot je bilo njegovo, prepovedano, pomeni uveljavljanje zmote v najširšem smislu, ki pa ga ni mogoče sprejeti, saj ga ne podpirajo dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. Obsojenec je bil času storitve kaznivega dejanja star 23 let, takrat je bil odličen študent, torej visoko izobražen, te ugotovitve ne dovoljujejo sklepa, da se ni zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, po drugi strani obramba ni navedla dejstev in okoliščin, ki bi narekovale drugačen sklep.

6. Zatrjevanje o neenakem obravnavanju zaradi izrečene kazenske sankcije temelji na oceni, da je sodišče pri obsojenem Z. premalo upoštevalo olajševalne okoliščine oziroma pri soobsojencih obteževalne. Dejstvo je, da je sodišče pri odmeri kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 upoštevalo različne prispevke obsojencev pri dejanjih in različne individualne okoliščine, to se je odražalo tudi v različni višini kazni, ki so bile določene v pogojnih obsodbah. Ali so te kazni oziroma razlike med njimi ustrezne oziroma primerne, je vprašanje primernosti izrečenih sankcij, to pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da zatrjevana kršitev neenakosti pred zakonom ni podana.

7. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane uveljavljane kršitve zakona, deloma pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Po podatkih sodišč prve in druge stopnje ima obsojeni A. Z. dohodke v višini, ki mu omogoča plačilo sodne takse ne da bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo preživljanje, zato mu je v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP odmerilo sodno takso v višini 230,00 EUR.