Jedro

Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od odločitve delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi ali pa tudi ne. V konkretnem primeru je bil za izrek prepovedi opravljanja dela izpolnjen edini zakonski pogoj (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1), zato je bil delodajalec ta ukrep tudi upravičen uporabiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 10. 2019 nezakonita ter se posledično odpravita ter nadalje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 27. 9. 2019 dalje obračunati osnovno bruto plačo, povečano za dodatek na delovno dobo, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek, vse ustrezno zmanjšano za že prejeto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 6. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke, zaradi česar je sodba ostala neobrazložena, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi bilo dolžno presojati tudi navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na očitane kršitve ter dodatno navedbe glede okoliščin, zaradi katerih se je delodajalec na podlagi zakonskega besedila „lahko“ odločil za takšen skrajni ukrep. Nepravilno je materialnopravno stališče sodišča, da obrazložitev odločitve prepovedi opravljanja dela ni potrebna, ker gre za pravico delodajalca. Posledično je zmotna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič A. A. in B. B. ni bilo potrebno. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo določbe ZPP in sicer pravico tožeče stranke do izjave in načelo neposrednosti. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da za izrek prepovedi opravljanja dela zadostuje že zgolj dejstvo, da je uveden postopek izredne odpovedi iz razlogov, ki jih predvideva zakon. Če bi bilo to stališče pravilno, bi že zakonodajalec zapisal, da je delavcu prepovedano opravljanje dela s trenutkom vročitve vabila in obdolžitve. Ker gre za poseg v ustavne pravice in pogodbena razmerja med strankama, pa je v vsakem konkretnem primeru potrebno presojati, ali je takšen poseg nujen (potreben), primeren za dosego zasledovanega cilja ter ali je teža posledic ocenjevanega posega proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja. Zakonsko besedilo je torej potrebno razlagati v skladu z načelom sorazmernosti in na tej podlagi ugotoviti, ali je bil ukrep sprejet utemeljeno. Sodišče pa je spregledalo tudi navedbe tožeče stranke, da sklep temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, zato je tudi v tem delu sodba v celoti neobrazložena. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 26. 9. 2019 zoper tožnico uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in sicer zaradi očitanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena KZ-1. Hkrati s tem je tožnici izdala sklep z dne 26. 9. 2019 o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Tožnica se je zoper takšen sklep pritožila, vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS s sklepom z dne 30. 10. 2019 zavrnila pritožbo in potrdila prvostopenjski sklep. Toženka je s sklepom z dne 15. 10. 2019 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki jo je pristojna komisija za pritožbe s sklepom z dne 11. 12. 2019 zavrnila. Tožnica je v zvezi z izredno odpovedjo vložila tožbo, sodišče pa je njen zahtevek s sodbo opr. št. I Pd 1210/2019 zavrnilo. Odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 447/2021. 7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrečeno prepoved opravljanja dela v času trajanja postopka izredne odpovedi. Tretji odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) določa, da lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru iz 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka tega člena delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. To pomeni, kot utemeljeno razloguje sodišče prve stopnje, da je odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, v celoti odvisna od odločitve delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi ali pa tudi ne (to je v primeru 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1).1 V konkretnem primeru je bil za izrek prepovedi opravljanja dela izpolnjen edini zakonski pogoj (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1), zato je bil delodajalec ta ukrep tudi upravičen uporabiti. Za odločitev v predmetnem sporu je tako najbolj bistveno, ali je tožena stranka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi enega od razlogov, ki so navedeni v 1., 2., ali 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pa je v konkretnem primeru podano.

8. Sodišče prve stopnje nikakor ni zaključilo, da obrazložitev odločitve prepovedi opravljanja dela ni potrebna, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilno je ugotovilo, da je bil sklep, ki je bil izdan na podlagi 24. člena v zvezi z 33. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) natančno obrazložen, iz njega izhajajo povsem jasni in razumljivi razlogi, zaradi katerih se je predstojnik v tej zadevi poleg tega, da so bili za takšen ukrep izpolnjeni zakonski pogoji, odločil, da tožnici prepove opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Iz teh razlogov, ki jih sodišče povzema v 10. točki obrazložitve, pa je razvidno, da je odločitev tožene stranke v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje zakon.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je s prepovedjo opravljanja dela prišlo do posega v ustavno varovane pravice in da je potrebno pri presoji utemeljenosti tega ukrepa v vsakem konkretnem primeru upoštevati načelo sorazmernosti in tako tudi razlagati to zakonsko določbo. Ta očitek je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je določba tretjega odstavka 110. člena ZDR-1 jasna in posebne razlage ne potrebuje, poleg tega pa že sama norma ustrezno upošteva načelo sorazmernosti in slednjega torej ni potrebno upoštevati še v vsakem konkretnem primeru. Ukrep prepovedi opravljanja dela, kot ga določa ZDR-1, je primeren, ker se z njim prepreči, da bi delavec s prisotnostjo na delu lahko škodoval interesom delodajalca- npr. oviral preiskavo dejanskih okoliščin kršitve. Slednjega z blažjim ukrepom ne bi bilo mogoče enako učinkovito in v enaki meri zagotoviti. Gre tudi za dokaj neinvaziven ukrep, ki ne predstavlja posebnega tveganja za delavca. V pravice delavca s tem ukrepom namreč ni prekomerno poseženo, saj je delavec v primeru, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi upravičen terjati razliko med prejetim nadomestilom plače za čas trajanja ukrepa in plače, ki bi mu pripadala, če bi delal. S tem je torej poskrbljeno za ustrezno restitucijo. Koristi, ki jih prinaša takšen ukrep za nemoteno delovanje delodajalca, pa tudi odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika, zaradi česar je takšen ukrep tudi dopusten. Nenazadnje pa vzpostavlja tudi primerno proporcionalno razmerje med prizadetostjo pravic delavca in delodajalca, ki jo povzroči uporaba tega ukrepa. Delavca, da tudi v času trajanja postopka izredne odpovedi opravlja delo po pogodbi o zaposlitvi in za navedeno prejme polno plačilo za delo (ustavna pravica do dela), delodajalca pa, da v tem obdobju za neopravljanje dela delavcu izplačuje polovico plače (ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude).

10. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožnice. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati, načelo kontradiktornosti ga k temu ne zavezuje. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Vsled navedenemu tako ne drži, da bi bilo sodišče dolžno presojati navedbe, ki so se nanašale na tožnici očitane kršitve. Tovrstne tožničine navedbe so se namreč, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nanašale na sam postopek izredne odpovedi, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1210/2019, enako velja za navedbe glede nezakonito pridobljenih dokazov, zaradi česar v tem postopku niso bile relevantne, saj na presojo zakonitosti prepovedi opravljanja dela ne morejo vplivati. V postopku presoje zakonitosti sklepov, izdanih po tretjem odstavku 110. člena ZDR-1, namreč ni podlage za vsebinsko presojo, ali so obstajali razlogi za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Posledično se sodišče prve stopnje do teh navedb utemeljeno ni opredeljevalo oziroma dejstev in okoliščin s tem v zvezi utemeljeno ni ugotavljalo.

11. Ni podana niti v pritožbi očitana kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič A. A. in B. B. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče tako ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano; ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno; ali niso primerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče je v točki 3 obrazložitve logično pojasnilo, zakaj predlaganih prič ni zaslišalo. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Obe priči sta bili namreč predlagani v zvezi z navedbami tožnice, da je delo zelo dobro opravljala, ter da očitki tožene stranke v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti v izredni odpovedi niso utemeljeni. Dejstva, ki jih je skušala tožnica dokazati z zaslišanjem teh dveh prič za ta postopek niso pravno odločilna, zato sodišče teh prič utemeljeno ni zaslišalo.

12. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostali pritožbeni razlogi niso odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tudi VDSS, opr. št. Pdp 795/2016, Pdp 152/2019.