Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj je še zmožen opravljati drugo ustrezno delo z dodatnimi razbremenitvami, zato je še nadalje invalid III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 22. 3. 2010 in št. ... z dne 29. 10. 2009, na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje vseh pravic do invalidske pokojnine (pravilno pravice do invalidske pokojnine) ter na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožnik po pooblaščencu. Meni, da je dokazal, da je nezmožen za delo in da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca prof. dr A. A., dr. med., višji svetnik, saj je le povzel zdravstveno dokumentacijo, ni pa opravil osebnega pregleda tožnika. Sodni izvedenec je naredil neustrezno strokovno primerjavo med tožnikom, ki je starejši delavec v proizvodnji, in mladim športnikom v zvezi z zmožnostjo okrevanja po operacijah. Zato meni, da je potrebno pridobiti novo izvedensko mnenje na podlagi osebnega pregleda tožnika. Potrebno bi bilo tudi upoštevati izpovedbo tožnika in njegove zdravstvene težave, kot izhajajo tudi iz dokumentacije, in jih potrjuje tudi izvedenec (pravilno tožnikov lečeči ortoped) prof. dr. B. B., dr. med.

V laični pritožbi tožnik meni, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca nepravilno, zavajajoče in pristransko, saj nasprotuje mnenju lečečega ortopeda, ki je prav tako sodni izvedenec in v izvidu opisuje tudi zdravstvene težave in bolečine. Meni, da z določenimi omejitvami pri delu ni mogoče delati. Zdravstveno stanje se mu še slabša, kar je tudi izpovedal in dokazal. Pritožbi prilaga medicinsko dokumentacijo, datirano z dnem 15. 10. 2012 in z dnem 20. 12. 2012. Po izteku roka za pritožbo je tožnik vložil še dodatno medicinsko dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 22. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 29. 10. 2009. Z dokončno odločbo z dne 22. 3. 2010 je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 29. 10. 2009, s katero je tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto deloma stoje, deloma stoje, z dvigovanjem do 10 kg, brez prisilne drže in brez pogostega pripogibanja s polnim delovnim časom od 1. 11. 2009 dalje, in v reviziji to odločbo spremenil tako, da je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, izmenoma sede in stoje, ročno premeščanje bremen do 5 kg do 2 krat v minuti, kjer bo pripogibal in sukal trup le do 30 stopinj, dvigal levo zgornjo okončino v rami le do 60 stopinj, ne bo izpostavljen vibracijam in leva zgornja okončina ne bo izpostavljena lokalnim vibracijam nad opozorilnimi vrednostmi s polnim delovnim časom od 1. 11. 2009. Ker je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 4. 2007 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer dela izmenoma stoje in sede, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti. Takšno poslabšanje je pri tožniku nedvomno podano, saj so tako obe invalidski komisiji v predsodnem postopku (izvedenski mnenji z dne 14. 10. 2009 in z dne 9. 2. 2010), kot sodni izvedenec v sodnem postopku ocenili, da so pri tožniku potrebne nove omejitve pri delu. Sporno pa je, ali je pri tožniku v obdobju do dokončnosti odločbe toženca, torej do dne 22. 3. 2010, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je nezmožen za pridobitno delo oziroma, ali je podano takšno stanje, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Invalidnost I. kategorije je skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije pridobi po 1. alineji 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove delazmožnosti pridobilo pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino, specialista ortopeda, prof. dr. A. A., dr. med., višji svetnik, z dne 4. 7. 2007, ki je ocenil, da je pri tožniku od 14. 10. 2009 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki tako, da so pri delu potrebne nove razbremenitve, kot jih je določila invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 9. 2. 2010. Pojasnil je, da tožnik za svoje delo ni več sposoben, temveč so potrebne omejitve pri delu, zmožen pa je za delo v polnem delovnem času. Višje kategorije invalidnosti po oceni sodnega izvedenca ni mogoče ugotoviti. Obrazložil je, da gre pri tožniku za stanje po operaciji diskus hernije, po katerih se športniki vrnejo v vrhunski šport, pri tožniku pa ni mogoče ugotoviti bistvenih nevroloških izpadov. Na tožnikove pripombe je sodni izvedenec mnenje ustno dopolnil na naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2012. Pojasnil je, da je tožnik, glede na to, da je bil operiran na hrbtenici, pri čemer gre za stanje po operaciji brez pomembnejših nevroloških izpadov z bolečinskim sindromom, delovni invalid tako, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in bi lahko delal z omejitvami. Glede primerjave tožnikovega stanja s stanjem športnika je sodni izvedenec obrazložil, da je bila ta primerjava podana le kot metafora za prikaz resnosti poškodbe. Razlika je v tem, da se lahko vrhunski športnik udeleži olimpijade, starejši delavec, tako kot tožnik, pa postane delovni invalid. Poudaril je, da so pri tožniku potrebne le omejitve pri delu. Tožnikove pritožbene navedbe, da je sodni izvedenec njegovo stanje neustrezno primerjal s stanjem športnika, so zato neutemeljene.

Sodni izvedenec je pri oceni tožnikove delazmožnosti upošteval razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, vključno z izvidi tožnikovega lečečega ortopeda prof. dr. B. B., dr. med, na katere se neutemeljeno sklicuje tožnik v pritožbi. Niti tožnikov lečeči ortoped v dokumentaciji, datirani do 22. 3. 2010, ne ugotavlja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za vsako delo. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Šele v izvidu z dne 15. 5. 2012 lečeči ortoped navaja, da tožnik za delo ni zmožen, le-ta pa glede na navedeno v tem postopku ni upošteven.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo vztrajanje, da bi bilo potrebno za izdelavo izvedenskega mnenja opraviti njegov osebni pregled. Sodni izvedenec je mnenje podal na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter tožnikovega zdravstvenega kartona. Kot izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja, je pri tem, glede na to, da mu je sodišče prve stopnje prepustilo odločitev o potrebnosti tožnikovega osebnega pregleda za izdelavo izvedenskega mnenja, ocenil, da le-ta ni potreben, saj je v razpoložljivi medicinski dokumentaciji dovolj podatkov za izdelavo ustreznega strokovnega mnenja. Ustno je dodatno pojasnil, da je bilo strokovno mnenje mogoče podati brez osebnega pregleda. Osebni pregled je bil pri tožniku, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, že večkrat opravljen, in je na tej podlagi pridobil dovolj informacij, da ga ni bilo potrebno ponavljati. Stanje, kot je pri tožniku obstajalo do 22. 3. 2010, je po mnenju sodnega izvedenca jasno izhajalo iz medicinske dokumentacije. Osebni pregled za oceno tožnikove delazmožnosti glede na stanje do 22. 3. 2010 s strani sodnega izvedenca, ki je mnenje podal dne 4. 7. 2012, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil potreben.

Takšno mnenje sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za sprejem pravilne odločitve. Ker je pridobljeno izvedensko mnenje prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo, tudi ni podlage za postavitev novega sodnega izvedenca. Ta predlog je tožnik podal šele v pritožbi in ni le prepozen, temveč tudi neutemeljen. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje na podlagi 2. odstavka 254. člena ZPP ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Mnenje drugih izvedencev se zahteva v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP). Ker je izvedensko mnenje jasno, popolno in skladno s samim seboj ter z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, v zvezi s podanimi pripombami pa so bile podane jasne in argumentirane obrazložitve in pojasnila, niso izpolnjeni pogoji za postavitev novega izvedenca iz 254. člen ZPP.

Pri tožniku torej do 22. 3. 2010 ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj je še zmožen opravljati drugo ustrezno delo z razbremenitvami. Takšno stanje pa je skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, ki določa, da je invalidnost III. kategorije podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in ker tožnik ni dopolnil 63 let starosti na podlagi 3. alineje 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1 ter pogojih iz 66. člena ZPIZ-1 priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto z že navedenimi razbremenitvami v polnem delovnem času od 1. 11. 2009 dalje, torej od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb dalje (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1), kot je pravilno odločil že toženec z izpodbijano odločbo.

V pritožbi sme pritožnik skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Ker je tožnik medicinsko dokumentacijo, datirano z dnem 15. 10. 2012 in z dnem 20. 12. 2002, predložil šele v pritožbi, je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, tudi sicer pa na odločitev ne bi vplivala. Pritožbeno sodišče pri odločitvi tudi ne more upoštevati dokumentacije, predložene že po izteku pritožbenega roka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.