Jedro

V razmerju med delno oprostitvijo plačila in odložitvijo plačila sodne takse je pomembno, ali taksni zavezanec plačilo glede na svoje premoženjsko stanje lahko zagotovi pozneje. Če plačilo lahko zagotovi pozneje, se mu plačilo sodne takse odloži. Če pa glede na sedanje premoženjsko stanje, prihodke in obveznosti, ni izgledov, da bo po določenem času lahko plačal celo takso, je primerneje, da se ga delno oprosti plačila sodne takse.

Tožeča stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem v zvezi s četrtim in petim odstavkom 11. člena ZST-1, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov. Ni pa dolžno raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja predlagatelja, niti ni dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb.

Ker je obveznost za plačilo sodne takse za redni postopek nastala pred začetkom uporabe novele ZST-1C, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da ni utemeljen predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za 90 dni od pravnomočnosti odločbe, saj ZST-1 v tretjem odstavku 11. člena določa, da lahko sodišče plačilo sodne takse odloži najdlje do izdaje odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlog tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodne takse za redni postopek zavrnilo (I. točka izreka). Ugodilo pa je njenemu predlogu za odlog plačila sodne takse za redni postopek do izdaje odločbe, s katero bo odločeno o njeni tožbi v tem postopku in temu ustrezno spremenilo plačilni nalog VI Pg 2413/2016 z dne 12. 10. 2016 (II. točka izreka). V preostalem delu je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse za redni postopek tako, da bo dolžna plačati le 50,00 EUR v roku 90 dni po pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), lahko sodišče pravno osebo (le) delno oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati tako likvidnostno, kot tudi finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Tožeča stranka je predlogu za oprostitev plačila, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za redni postopek (predlog za taksno oprostitev) predložila izjavo o premoženjskem stanju in navedla, da bi takojšnje plačilo celotne sodne takse ogrozilo opravljanje njene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je plačilo sodne takse odložilo (le) do izdaje končne odločbe, predlog za delno oprostitev plačila sodne takse pa je zavrnilo.

6. V razmerju med delno oprostitvijo plačila in odložitvijo plačila sodne takse je pomembno, ali taksni zavezanec plačilo glede na svoje premoženjsko stanje lahko zagotovi pozneje. Če plačilo lahko zagotovi pozneje, se mu plačilo sodne takse odloži. Če pa glede na sedanje premoženjsko stanje, prihodke in obveznosti, ni izgledov, da bo po določenem času lahko plačal celo takso, je primerneje, da se ga delno oprosti plačila sodne takse.

7. Upoštevaje trditve iz predloga za taksno oprostitev in izjavo o premoženjskem stanju tožeče stranke ter druge dokaze (A3-A6), ki jih je tožeča stranka predložila v postopku odločanja o taksni oprostitvi, je sodišče prve stopnje pravilno plačilo sodne takse za redni postopek (zgolj) odložilo do izdaje končne odločbe. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka za preteklo leto izkazuje 25.283.805,00 EUR sredstev, med drugim 248.635,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev, katerih le del (209.718,00 EUR) predstavlja v tem postopku vtoževana terjatev do tožene stranke. Pritožbeno sodišče dodaja še, da tožeča stranka izkazuje tudi čisti poslovni izid preteklega leta v višini 222.352,00 EUR. Na podlagi navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da tožeča stranka v času do konca postopka, brez ogrožanja svoje dejavnosti, ne bi mogla zbrati sredstev za plačilo celotne takse v višini 3.511,00,00 EUR.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati na dopolnitev predloga glede zmožnosti unovčitve kratkoročnih poslovnih terjatev. Tožeča stranka je namreč s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem v zvezi s četrtim in petim odstavkom 11. člena ZST-1, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Ni pa dolžno raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja predlagatelja, niti ni dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb.

9. V pritožbi tožeča stranka sicer navaja, da preostale kratkoročne poslovne terjatve (ki niso predmet obravnavanega postopka) v višini 38.917,00 EUR predstavljajo posojila, dana osebam povezanim s projektom .. pri čemer je verjetnost njihove izterjave nična, in da si tožeča stranka prizadeva, da bi v prihodnosti v zameno za dana posojila dobila storitve ali plačala pogojne obveznosti, ki so vezane na uspeh tožbe zoper toženo stranko. Vendar tega tožeča stranka v predlogu za taksno oprostitev ni trdila, v pritožbi pa ni navedla, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti, zato gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Glede na navedbe in predložene dokaze tožeče stranke v predlogu za taksno oprostitev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo likvidnostno, premoženjsko in finančno stanje tožeče stranke ter na podlagi tega pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do (delne) oprostitve plačila sodne takse, temveč le do odloga plačila le-te do izdaje odločbe. Ker je obveznost za plačilo sodne takse za redni postopek nastala pred začetkom uporabe novele ZST-1C (glej 25. člen), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da ni utemeljen predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za 90 dni od pravnomočnosti odločbe, saj ZST-1 v tretjem odstavku 11. člena določa, da lahko sodišče plačilo sodne takse odloži najdlje do izdaje odločbe.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).