Jedro

O alternativni obveznosti govorimo kadar ima kakšna obveznost dva ali več predmetov. V obravnavani zadevi pa je obveznost toženih strank odkupiti poslovni delež tožeče stranke v družbi K. d.o.o.. Res je sicer, da bi toženi stranki svojo obveznost izpolnili tudi tako, da bi našli tretjo osebo kot kupca tega poslovnega deleža, vendar gre kljub temu le za en predmet izpolnitve.

V dvostranskih pogodbah nobena od strank ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Vendar zgolj okoliščina, da je bila dogovorjena sočasna izpolnitev, sama po sebi ne izključuje odgovornosti ene od strank za neizpolnitev.

Podredni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo, ker mora biti Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa, zaradi česar sodba ne more nadomestiti pogodbe. Navedena oblika je predpisana kot pogoj za veljavnost pogodbe. Le-ta pa je lahko predpisana zaradi varstva interesov pogodbenih strank ali/in zaradi varstva širših (javnih) interesov. Sodba izdana v pravdnem postopku, katere izrek nadomešča pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, zagotavlja oboje, zato ni nobenega dvoma, da lahko sodba nadomešča pogodbo, ki bi sicer morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti (I. točka izreka) in dopustilo spremembo tožbe s povečanjem tožbenega zahtevka po predlogu tožeče stranke z dne 21. 9. 2011 (II. točka izreka). Delno je ugodilo primarnemu zahtevku in odločilo, da je dolžna tožena stranka ali od nje določena tretja oseba (lahko tudi družba K.) skleniti eno ali več pogodb o odsvojitvi poslovnega deleža, na podlagi katerih bosta I. M. in M. M. ali od njiju določena tretja oseba (lahko tudi družba K.) po delih ali v celoti pridobila del preostalega poslovnega deleža tožnika v družbi K. d. o. o., v nominalni višini 350,52 EUR za skupno ceno 20.000,00 EUR (III. točka izreka). V preostalem delu je primarni tožbeni zahtevek, to je zahtevek za odkup preostalega deleža tožnika v družbi K., trgovina z ekološkimi izdelki d.o.o., v nominalni višini 1.051,56 EUR za skupno ceno 60.000,00 EUR, kot tudi glede zahtevanega plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.000,00 EUR od 1. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska 60.000,00 EUR od 1. 1. 2011 dalje do plačila, zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek (V. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1.037,38 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopka - ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka pa se je pritožila zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Nobena stranka ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je 5. odstavek 7. člena Pogodbe SV 300/09 z dne 30. 3. 2009 (v nadaljevanju Pogodba) pravno opredelilo kot predpogodbo. V navedeni določbi so se pravdne stranke dogovorile, da bosta toženi stranki ali od njiju določena oseba kupila poslovni delež tožeče stranke v družbi K. d. o. o. in da bo kupnina za 8 % poslovnega deleža znašala 40.000,00 EUR, za 12 % poslovni delež pa 60.000,00 EUR. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da gre za alternativno obveznost tožene stranke, ne držijo. O alternativni obveznosti govorimo kadar ima kakšna obveznost dva ali več predmetov (384. člen OZ). V obravnavani zadevi pa je obveznost toženih strank odkupiti poslovni delež tožeče stranke v družbi K. d.o.o.. Res je sicer, da bi toženi stranki svojo obveznost izpolnili tudi tako, da bi našli tretjo osebo kot kupca tega poslovnega deleža, vendar gre kljub temu le za en predmet izpolnitve, torej ne gre za alternativno obveznost. Možnost, da tretji izpolni obveznost toženih strank iz predpogodbe izhaja že iz 271. člena OZ, ki določa obveznost upnika, da sprejme izpolnitev od tretjega. V kolikor toženi stranki ne bi pravočasno našli tretje osebe kot kupca poslovnega deleža, bi ga morali odkupiti sami. Ob povedanem so navedena pritožbena izvajanja tožeče stranke brez realne podlage. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima predpogodba iz 5. odstavka 7. člena Pogodbe vse bistvene sestavine glavne pogodbe, to je predmet in ceno. S prodajno pogodbo se namreč prodajalec zavezuje, da bo stvar (poslovni delež), ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

6. Po določbi 101. člena OZ v dvostranskih pogodbah nobena od strank ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Vendar zgolj okoliščina, da je bila dogovorjena sočasna izpolnitev, sama po sebi ne izključuje odgovornosti ene od strank za neizpolnitev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je glavni razlog, da pogodba o odkupu poslovnega deleža med strankama ni bila sklenjena, ravnanje toženih strank, ker nista bili pravočasno pripravljeni odkupiti poslovnega deleža in plačati dogovorjene kupnine ali za ta namen poiskati tretjo osebo. Toženi stranki sta namreč tisti, ki bi morali tožeči stranki sporočiti, da sta našli kupca (tretjo osebo), ali da imata pripravljeno kupnino za odkup poslovnega deleža. Tega tudi na poziv tožeče stranke 25. 1. 2010 nista storili. Toženi stranki sta sicer po vložitvi obravnavane tožbe (12. 3. 2010) tožeči stranki le podali ponudbo za odkup poslovnega deleža in sicer dvakrat. Prvič dne 16. 3. 2010, katere pa tožeča stranka ni bila dolžna sprejeti, saj ni bila v skladu s predpogodbo, tako kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Z drugo ponudbo z dne 10. 12. 2010 pa sta ponudili odkup poslovnega deleža 4 %, za preostali poslovni delež (12 %) pa sta navedli, da ga bo družba K. d. o. o. odkupila do konca leta 2011. V primeru sprejema te ponudbe s strani tožeče stranke, bi vsaka stranka nosila svoje stroške tega postopka. Tudi to ponudbo je tožeča stranka upravičeno zavrnila, saj je rok za izpolnitev prvega dela predpogodbe, to je odkupa poslovnega deleža še v obsegu 4 % iztekel že 31. 12. 2009, torej je bila ponudba dana prepozno in je tožeča stranka ni bila dolžna sprejeti. Poleg tega pa tudi ponudba za odkup poslovnega deleža v obsegu 12 % do konca leta 2011 ni v skladu z drugo alinejo petega odstavka 7. člena Pogodbe, v katerem je glede deleža 12 % dogovorjen izpolnitveni rok 31. 12. 2010. Glede na navedeno, ni nobenega dvoma, da sta toženi stranki tisti, ki nista izpolnili predpogodbe, saj nista pravočasno zagotovili kupnine oziroma tretje osebe kot pridobitelja poslovnega deleža tožeče stranke, tako kot je bilo dogovorjeno v 5. odstavku 7. člena Pogodbe.

7. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je zahtevek za sklenitev glavne pogodbe glede deleža 12 % iz druge alineje 5. odstavka 7. člena prepozen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Pravilno sodišče prve stopnje zaključi tudi, da tožeča stranka ni upravičena do povračila škode zaradi kršitve predpogodbe oziroma nesklenitve glavne pogodbe v dogovorjenem roku. Zahteva namreč navadno škodo in sicer škodo v obliki zamudnih obresti od zapadlosti posameznega obroka kupnine za poslovni delež (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 21. 9. 2011, točka VII. na list. št. 21), ker sta toženi stranki zamudili z izpolnitvijo denarne obveznosti. Vendar pa toženi stranki z neizpolnitivjo predpogodbe nista zamudili z izpolnitvijo denarne obveznosti, temveč je bila predmet predpogodbe sklenitev Pogodbe o odkupu poslovnega deleža. Šele, če oziroma ko bo prišlo do sklenitve te pogodbe, bi bil znan tudi rok plačila kupnine in šele po izteku tega roka, bi bili toženi stranki v zamudi s plačilom kupnine, zato bi šele takrat eventualno tožeči stranki lahko nastala škoda v obliki zakonskih zamudnih obresti zaradi neplačila kupnine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo škode, kot ga je postavila tožeča stranka.

8. Stranka lahko uveljavi zahtevek za sklenitev glavne pogodbe z dajatvenim tožbenim zahtevkom, s katerim od sodišča zahteva naj drugi stranki naloži, da izjavi poslovno voljo potrebno za sklenitev pogodbe. V tožbenem zahtevku mora biti določno opredeljena vsebina pogodbe, sklenitev katere se s tožbo zahteva. Tožeča stranka pri tem svojo poslovno voljo za sklenitev pogodbe izrazi s tem, ko uveljavlja tožbeni zahtevek, s pravnomočnostjo sodbe s katerim bi sodišče njenemu zahtevku ugodilo pa velja, da je tudi tožena stranka izjavila poslovno voljo z vsebino, navedeno v izreku sodbe (primerjaj 238. člen ZIZ) (1).

9. Tožeča stranka v postopku uveljavlja primarni in podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu, vendar pri tem spregledalo, da le-ta ne vsebuje vsega kar bi moral. Tožeča stranka lahko namreč s tožbo zahteva od toženih strank, da skleneta glavno pogodbo (prim. 33. člen OZ), v kateri mora želeno izjavo volje v celoti in izrecno povzeti v tožbeni predlog, saj se bo v skladu z določbo 238. člena ZIZ v primeru, da ne pride do sklenitve pogodbe v določenem roku štelo, da je obveznost izpolnjena s pravnomočnostjo sodbe in bo izrek sodbe nadomestil pogodbo. Ker primarni zahtevek ne predstavlja določno opredeljene vsebine pogodbe, sklenitev katere se s tožbo zahteva, izrek ne bi mogel nadomestiti pogodbe. Določno opredeljeno vsebino pogodbe pa bi lahko predstavljal podredni zahtevek tožeče stranke, ki pa ga je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo, ker mora biti Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa, zaradi česar sodba ne more nadomestiti pogodbe. 3. odstavek 481. člena ZGD-1 res določa, da mora biti pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa. Navedena oblika je predpisana kot pogoj za veljavnost pogodbe. Le-ta pa je lahko predpisana zaradi varstva interesov pogodbenih strank ali/in zaradi varstva širših (javnih) interesov. Sodba izdana v pravdnem postopku, katere izrek nadomešča pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, zagotavlja oboje, zato ni nobenega dvoma, da lahko sodba nadomešča pogodbo, ki bi sicer morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

10. Ker je torej sodišče zmotno primarni tožbeni zahtevek obravnavalo kot dovolj določno izjavo volje za sklenitev pogodbe in mu tudi delno ugodilo, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) N. Plavšak, Obligacijsko pravo: splošni del, 2009, str. 294.