Jedro

V odločbi, izdani po prostem preudarku, je treba navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine, ki utemeljeno kažejo na to, da bo pridobitev državljanstva RS pomenila nevarnost za obrambo države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 13.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik aktivni sodelavec varnostnega organa JA ter da je glede na položaj in specifičnost dela, ki ga je opravljal, razpolagal s številnimi pomembnimi podatki, ki jih je zbiral in kasneje posredoval varnostnim organom JA. S tem je deloval zoper interese Republike Slovenije, zato bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za obrambo države. Tako so podani razlogi za uporabo določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS).

Tožnik v tožbi navaja, da ni nikoli delal v varnostni službi in da vsaj po 5.12.1990, ko je bil dan na razpolago v vojaški odsek v JLA, ki ni nikoli zaživel, ni imel tudi najmanjšega stika z varnostno službo. Tudi če bi ga dotlej in tudi še pozneje pred osamosvojitvijo Slovenije imel, mu tega ne bi mogli šteti za delovanje proti interesom Slovenije, saj je bila tedaj JLA z vso dejavnostjo sestavni del veljavnega pravnega reda. Kako se je tožnik držal med vojnimi dogodki v Sloveniji junija in julija 1991 in kakšen pomen je imel v teh dogajanjih, najbolje priča dejstvo, da mu je bil prav v tem času od 17.6. do 29.7.1991 odobren letni dopust, ki mu ga je JLA, kot vsem drugim, dne 26.6.1991 prekinila, a že 5.7.1991 na njegovo zahtevo spet odobrila. Takoj zatem se je odločil za prenehanje službe v JLA. 23.7.1991 je zaprosil za predčasno upokojitev in bil že z 31. avgustom 1991 tudi upokojen. K takemu ravnanju in odločitvi je vplivalo tudi dejstvo, da tožnik živi že več kot trideset let v Sloveniji, da je poročen z domačinko - Slovenko, da ima dva otroka, ki sta tudi poročena s Slovenko oziroma Slovencem, je ded trem njunim otrokom in je bil tudi zato vedno odločen z družino ostati v Sloveniji. Navedeno in da se želi predčasno upokojiti je tožnik izrazil tudi v svoji pisni izjavi, poslani 23. julija 1991 vojni pošti. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena ZDS ima tožena stranka pravico, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po prvem odstavku navedenega člena, zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, če bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, torej, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik aktivni sodelavec varnostnega organa JA ter da je glede na položaj in specifičnost dela, ki ga je opravljal, razpolagal s številnimi pomembnimi podatki, ki jih je zbiral in kasneje posredoval varnostnemu organu JA ter da je s tem deloval zoper interese Republike Slovenije in bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za obrambo države. Iz spisa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila, da bo pri tožniku pridobitev državljanstva Republike Slovenije pomenila nevarnost za obrambo države. Zato je utemeljeno vprašanje tožnika, kako je mogoče v pravni državi državljanu šteti nekaj za dokazano, ne da bi mu povedali, kaj in kdaj je to, na kar se odločba opira, počel in s čim se to dokazuje. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, se glede tega uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi tožnikova pridobitev državljanstva Republike Slovenije pomenila nevarnost za obrambo države. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti razloge, ki utemeljujejo odločitev z ozirom na namen zakonodajalca, za katerega je organu dal pooblastilo. Tožena stranka mora tudi pri odločanju na podlagi prostega preudarka upoštevati načela upravnega postopka kot jamstva za varstvo človekovih pravic in za zakonitost dela organov. V tem primeru pa izpodbijana odločba take vsebine nima. Tudi sicer iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bili v ugotovitvenem postopku pridobljeni dokazi o odločilnih okoliščinah, kot n.pr., katere podatke je tožnik posredoval varnostnemu organu, v katerem obdobju (pred, med ali po agresiji na Slovenijo), ter ali je bil v obdobju pred agresijo, ko je bila JA še sestavni del veljavnega pravnega reda v Sloveniji, tožnik v okviru svojih delovnih obvez dolžan posredovati kake podatke varnostnim organom. Poročila organov za notranje zadeve, ki so celo označena kot zaupna, niso javne listine, ki bi same zase dokazovale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP).

Ker torej v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).