Jedro

Tožeča stranka s tožbo izpodbija isti sklep, kot ga izpodbija pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (zaradi ugotovitve lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe), s čemer je zadržana izvršitev davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu. Sodišče zato ugotavlja, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke, saj bo šele po izdaje sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero bo to ugotovilo lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe, odločeno ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 158. člena ZDavP-2. Zaradi navedenega je bilo treba tožbo zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Koper (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrnil ugovor tretjega, ki ga je podala Banka A. d.d., (tožeča stranka) zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper št. DT 42914-5412/2012-6 06-3201-04, z dne 30. 7. 2012 (1. točka izreka). Z drugo točko izreka pa je vlagatelja ugovora napotila, da v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa pri sodišču vloži tožbo na ugotovitev lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe. V tretji točki izreka pa odločila, da se bo davčna izvršba nadaljevala, če ne bo predložil dokaza o vloženi tožbi.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka ocenila, da pravica Banke A. d.d. na predmetu davčne izvršbe, ki preprečuje davčno izvršbo, ni verjetno izkazana. Terjatev davčnega dolžnika B. d.d. do C. d.d., po sodni poravnavi opr. št. I Pg 733/2010 sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Kranju dne 10. 11. 2012, ki je predmet davčne izvršbe po sklepu št. DT 42914-5412/2012-1 06-3201-04 z dne 30. 7. 2012, v pogodbi o zavarovanju terjatve z odstopom terjatev v zavarovanje dejansko ni konkretizirana. Tretji udeleženec (tožeča stranka) k vloženemu ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi tudi ni predložil nobene dopolnilne dokumentacije oziroma morebitnega aneksa k osnovni pogodbi o zavarovanju terjatve št. 795/11, ki bi konkretizirali nadomestitev prenehanih terjatev z novimi (3. člen pogodbe številka 795/11). V nadaljevanju navaja, da med B. d.d. in Banko A. d.d. obstoji očiten spor o tem ali je bila obveznost C. d.d. odstopljena v zavarovanje ali ne oziroma ali je bila odstopljena s tem, ko je davčni dolžnik B. d.d. Banki A. d.d. dostavil seznam terjatev. Na podlagi vsega povedanega in skladno z določbami 158. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je bilo treba odločiti kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožeča stranka izpodbija sklep tožene stranke in navaja razloge in okoliščine zaradi katerih ima v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZDavP-2 pravico izkazati za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek, ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka je dne 20. 12. 2012 vložila tožbo v upravnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. III U 386/2012 zoper isti sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Območni urad Koper, kot se izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, s tem, da je z navedeno tožbo zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe. V zvezi z navedeno tožbo se je sodišče s sklepom III U 386/2012-7 z dne 11. 1. 2013 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti sklepa dne 31. 1. 2013 zadevo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Navedeni sklep je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo dne 5. 2. 2013. To pa pomeni, da je od takrat (sodišče ni sprožilo spora o pristojnosti) vložena tožbo skladno z 2. tč. izpodbijanega sklepa, davčna izvršba pa prekinjena.

V 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedena določba ZUS-1 torej uveljavlja subjektivno koncepcijo upravnega spora, saj stranka lahko uveljavlja presojo zakonitosti izpodbijanega akta samo, če tak akt posega v njen pravni položaj oziroma je z njim organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to ali so izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZUS-1 za odločanje v upravnem sporu Ob upoštevanju navedenih določb ZUS-1, vloženi tožbi zoper isti sklep kot je izpodbijani pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, za ugotovitev lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe, ki je zadržala izvršitev davčne izvršbe po sklepu Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper št. DT 42914-5412/2012-6 06-3201-04 z dne 30. 7. 2012, sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke, saj bo šele po izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero bo le to, skladno z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, ugotovilo lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe, odločeno ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 158. člena ZDavP-2. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo tožeče stranke skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrglo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.